Kako ostati povezan, tudi ko pride dojenček in gre vse narobe?

V teh dneh poteka inovativna online šola za starše – Šola pod srcem (Podsrcem.si). Katja, kot zakonska družinska terapevtka ste vodili webinar, o spremembah v partnerstvu. Kaj se zgodi, ko pride dojenček, a je ključen problem preutrujenost?

Prihod dojenčka je za vse starše nekaj lepega, vedno pa močno zaznamuje naše partnerske odnose. Gre za obdobje, ko se matere spremenijo v več pogledih. Mamino telo je po porodu ves čas instinktivno usmerjeno v odzivnost na otroka, vse od prvega joka naprej. Otroški jok je prvi znak, prvi priklic matere in želja po navezanosti. Jok pa naj bi valoval na določeni frekvenci, ki nam je tako zelo neprijetna, da se organsko moramo odzvati. Za ta del je torej genialno poskrbela narava sama.

V tem obdobju se gotovo pojavita še neprespanost in utrujenost, ki močno vplivata na naše celostno delovanje. Če bi pogledali samo v možgane, ki sporočajo ostalemu telesu, npr. koliko hormonov se sproži, bi ugotovili, da v prvi fazi telo nadpovprečno proizvaja oksitocin (ki mu laično rečejo tudi hormon sreče), hkrati pa se zaradi zmanjšanega spanca zmanjšajo vrednosti serotonina, ki je odgovoren za pozitivna, vesela občutja. Naše telo sicer poskrbi, da so hormoni nekako v ravnovesju, a vseeno neprespanost tako močno zaznamuje človeka, da se že samo to hormonsko neravnovesje močno pozna v vseh naših odnosih. Že ena neprespana noč lahko na posameznika vpliva in se pokaže kot začasna izguba spomina, slabša koncentracija, glavobol in razdražljivost. Slednja je za odnose precej nevarna in prav v partnerstvu pripelje k hipersenzitivnosti, k prepirom.

Mamice poleg fizioloških sprememb doleti še nov občutek osamljenosti, včasih pa so tudi dejansko same, ker partnerji ne zmorejo ali najti svojega mesta, ali pa se ne povezati s partnerko več na enak način (kot se tudi ona ne zmore z njim). Poleg omenjenega vzgajamo precej drugače kot včasih: če so prej živeli skupaj, v nekakšnih skupnostih, je zdaj mama po prihodu iz porodnišnice sama, v povprečju vsaj okoli 9 ur. Pojavi se dodaten čas, ampak ga ne morejo niti unovčiti zase, saj je vse usmerjeno v skrb za dojenčka, čustva pa ostajajo na stranskem tiru.

V resnici pa v tem obdobju mame izjemno pogrešajo svoje partnerje. Težava nastane, ko se vse naenkrat vrti okoli majhne štručke, tako da si partnerja težko vzameta čas zase. Manj skupnega časa pomeni manj povezanosti. Očetje se lahko ali aktivirajo ali nezavedno odstranijo iz starševske vloge, slednjemu pa po navadi pritiče tudi beg pred partnerko. Dodatna težava je tudi pri očetih, ki dojenčka še ne zmorejo začutiti na enak način kot kasneje večjega otroka in težko pridejo v ta krog bližine. Dostikrat se raje umaknejo in ne zmorejo preklopa iz jaz v mi, enako pa se lahko zgodi pri mami (ko preklopi le v midva). Ravno ta preklop pa je ključen faktor, kako bosta partnerja uspela prebroditi prva srečevanja s starševstvom.

Kaj so po vašem glavni vzroki za prepire?

Raziskave ameriškega partnerskega terapevta Gottmana so pokazale, da kar 2/3 parom rapidno upade občutek zadovoljstva, kar močno poveča možnosti za ločitev. Osamljenost in stres sta dva faktorja, ki lahko zaznamujeta to prvo obdobje. Skrb za preživetje, zahtevne službe, večji obseg gospodinjskih del, finančne obremenitve … Največji problem pa so nepredelane pretekle rane – več kot jih je, bolj se odpirajo ob partnerju, še bolj pa ob otroku. Otrok v nas prebudi vse nezavedne vsebine in terapevti dejansko verjamemo tudi v transgeneracijske prenose občutij. Varne prepire pa načeloma onemogočajo naše skrite obrambne drže, mehanizmi kot so kritiziranje, napadanje, umik, tišina, sarkazem, ipd.

Z materinstvom se mami odpre somatski spomin tudi za lastno otroštvo, najbrž podobno očetu, drži?

Drži, tiste najtežje vsebine, ki jih starši niso zmogli »prečutiti«, jih lahko v svojem telesu nosi otrok. Vse to lahko poteka preko 3-7 generacij, načeloma pa se vzdušja pri otroku ponovijo v istem obdobju, kot je neka travma nastala (pri starših). Tako v terapijah srečamo neverjetne primere, ko je npr. hčerka močila posteljo še pri 7ih letih, naknadno pa so ugotovili, da je točno to bilo leto, ko je bila mama spolno zlorabljena, a je ta spomin potlačila. Poleg teh težkih travm se prenašajo tudi osnovni vzorci in vsa občutja, ki so jih doživljali že naši starši ob nas. Tako lahko ob prvem otroku mame pogosto začutijo občutek nemoči nevrednosti, da niso dovolj dobre mame – še posebej, če so vse to čutile že njihove mame. Očetje pa npr. težko zdržijo otrokov jok, ker so tudi sami velikokrat v otroštvu poslušali, da fantki ne smejo jokati.

Kaj narediti, ko ugotoviš, da se je partnerski odnos poslabšal in prepiri povečali?

Izguba partnerske povezanosti je v tem času malo pričakovana in »normalna« in zato je prvi korak, da nehamo pred njo bežati, ampak to bolečino sprejmemo kot del odnosa.  Obstajajo sicer raziskave, ki pravijo, da se trdna vez z otrokom še okrepi. Toda prvo obdobje je vedno senzitivno. Vse to je namreč »normalno«, čeprav o tem še ne govorimo veliko in se čas starševstva prikazuje enostransko, celo kot lepo pravljico. Pomembno pa je, da to spremembo sprejmemo, se ne obsojamo (ali partnerja) in o tem tudi spregovorimo, večkrat znova. Šele ko se začnemo počasi pogovarjati in ubesediti vse občutke, lahko slednji izgubijo na svoji intenzivnosti.

Kako si vzeti čas, kadar imaš zelo »zahtevnega« otroka?

Izjemno težko, a ne nemogoče. T.i. zahtevni otroci potrebujejo veliko bližine in se rodijo mamam, ki so neverjetne in jo tudi zmorejo dati, kljub utrujenosti in ostalim preprekam. V takih primerih izjemno spodbujam preostalo družino, da pomaga pri gospodinjskih opravilih. Mamice pa spodbujam, naj vzamejo vsaj občasno tudi še kakšno dodatno pomoč, ki lahko pomaga rešiti gospodinjska opravila – da so vsaj glede tega lahko sproščene in si vzamejo čas porodniške res za otroka in zase. Pomaga tudi, če vključite svoje partnerje, da tudi oni doživijo to nujnost pomiritve in začutijo, da partnerkam pravzaprav ni lahko. Sčasoma so lahko partnerji čedalje bolj udeleženi in če imata še dodatno pomoč, lahko najdeta tudi kako minuto za njiju. V takšnih »kriznih« časih pa dobesedno šteje vsaka minutka, vsako sporočilo, vsaka drobna pozornost, ki ohranja partnerstvo unikatno.

Kaj narediti, ko partner ni naklonjen spremembam?

V tem primeru je težko – saj ravno čustveno navzoč očka lahko poveže oba partnerja. Ko mama vidi očeta v interakciji z otrokom, ji lahko postane privlačen na povsem nov način, v dimenziji, kot je prej še ni občutila. Nekatere mame navajajo, da so se ob tem ponovno zaljubile. Občutek varnosti se tako poglobi in želja po povezanosti in ohranitvi družine se poveča. Da so najbolj povezani pari, kjer je oče aktiven, so dokazale tudi raziskave mladih družin, ki jih je opravil Gottmanov inštitut: tisti partnerji, ki so aktivni kot očetje, so tudi navadno kot partnerji bolj prisotni. In takšnih družin je med nami veliko, vse več. V primerih ko tega ni, se z mamicami učimo sporočati svoje (in otrokove) potrebe še jasneje, postavljati razmejitve in poskrbeti zase: dovoliti partnerju, da je oče in dovoliti si zahtevati tudi ta del. Ko mame poleg otroka sčasoma usmerijo fokus nase in ob otrokovem odraščanju tudi bolj upajo vključiti tudi očeta, se očetje spremenijo, jih začnejo bolj pogrešati, pridobijo na lastni suverenosti.  Sicer pa občutek, da nekdo ni za spremembe, navadno pomeni le to, da je zadaj en strah pred novostjo, ali strah pred spremembo. In normalno je, da se prepirov ustrašita oba.

Katere metode se da uporabiti, kaj lahko naredi par, ki se krega?

Kljub temu, da bolj verjamem v počasno, procesno predelavo globokih občutkov, ki povzročajo prepire, vseeno obstaja nekaj zanimivih metod:

1. Kot prva je ta, da vsakič, ko čutimo da bomo izgubili živce, ob predhodni najavi zapustimo prostor in si vzamemo – pa čeprav samo za minuto – čas zase in samo dihamo, predihavamo. Dihanje postopno pomiri naš organizem, čisto na fiziološki ravni.
2. Če imamo še kakšno minutko, spodbujam vse, da dajo občutke iz telesa, da jih izrazijo, bodisi s športom (tek ali boks delujeta zelo efektivno, pa čeprav je to samo en krog okoli hiše), bodisi na kak umetniški način (prek glasbe, pisanja, plesa,…).
3. Pomembno je le, da občutja ne zadržimo v sebi, se kdaj tudi pogledamo v ogledalo in zajokamo. Da ne bežimo od občutkov, jih izjokamo, ali se razjezimo.
4. Ko zmoremo to, se lahko vrnemo v prostor in rečemo » Mož, besna sem nate do fundamenta, ampak vem, da je to moja ranjenost. In bom govorila o tem, tako ko ugotovim, kaj se skriva za tem«. Temu rečemo prevzemanje odgovornosti za svoja občutja. Navadno v fazi besa tega res še ne zmoremo in potrebujemo ugotoviti, na katero slepo pego (skrito rano) nam je pritisnil naš partner. Navadno so namreč čisto vsi prepiri le odslikava naših primarnih odnosov in starih nepredelanih bolečin.
5. Ko vemo, da partner zgolj pritiska na naše osebne rane, lahko začnemo iskati svojega notranjega otroka in ga tolažiti. Ko smo lahko tako iskreni s sabo, s tem naredimo tudi prostor partnerju, da nas lahko začuti in sočustvuje z našo preteklostjo. Ko pridemo tako daleč, pa lahko odnose le še gradimo, pa čeprav se prepiri seveda še vedno dogajajo.

Kako se ustaviti tik pred prepirom?

Če prihaja do burnih prepirov, je res dobro, če se zmoreta partnerja zaustaviti, predihati, se morda tudi ločiti za tisti čas, dokler ne odkrijeta, kaj ju je zabolelo. V terapiji rečemo, da je napredek takrat, ko sprejmemo, da so drugi samo naša ogledala. Ko vidimo, da prebujajo drugi samo naše rane – ko to razumemo vsaj racionalno, lahko delamo premike tudi na čustvenem nivoju, ki pa je bistven. To pomeni, da se vrnemo k svojemu notranjemu otroku, v preteklost in si dovolimo čutiti vse to, kar je čutil on in ga končno potolažimo.

Na terapijah ponavadi ugotavljamo še kaj so naše obrambe, kot npr.: napadi, kritiziranje, poniževanje, sramotenje in pa po drugi strani umik, minimaliziranje, flegmatičnost ipd. Ko se odrečemo redni uporabi omenjenih obramb, lahko sploh spregovorimo o tem, kaj nas zares prizadene in zaboli.

Kako postopati če je v odnosu veliko obtoževanja in jeze?

To je kar pogost obrambni mehanizem, ki ga uporabljata oba spola. Potrebno je začeti naslavljati, da so obtožbe nesprejemljive, sploh če so podane v obliki sramotenja in poniževanja – torej, postavljati razmejitve vedenju, ki je v resnici ponižujoče za oba.

Jeza je sicer izjemno pozitivno občutje, a ker navadno ni dobro integrirana, se je bojimo, eni in drugi. Prvi korak je ta, zmoremo ločiti med besom, zdravo agresijo oz. odločno, morda celo umirjeno jezo. Ko zmoremo videti, da sta bes ali nezdrava agresija zgolj posledici preteklih ran, ko vidimo, da pokaže na našo močno hipersenzitivnost, na našo lastno ranjenost, potem zmoremo drugače.

Če ti počne naš partner, moramo zavzeti stališče, da nas takšna jeza odbije in prizadene, zato ni sprejemljiva. Ne smemo pa je samo odrezati, temveč ohraniti zanimanje, kaj se skriva za njo, kaj je vzrok, da nekdo tako zelo burno reagira. Pomembno je torej, da direktno naslavljamo boleče teme – le tako lahko naslednji naredimo drugače (ko vemo, kaj drugega boli). Vedno pa razmišljati, zakaj se določena dinamika dogaja ravno nam.

Katere pa so morda knjige, ki jih običajno priporočate, ko so pari in mladi starši v stiski, so?

Najprej priporočam FB skupino sočutno partnerstvo in FB stran Družinska terapija Vita bona.

Glede literature pa priporočam:

– Strupeni starši (Susan Froward)

– Me imata kaj rada? (Christian Gostečnik)

– Rahločutno starševstvo (L. Katarina K. Erzar in Andreja Poljanec)

– Celostni razvoj otroških možganov in Vzgoja brez drame (Daniel Siegel)

– Kompetentni otrok (Jesper Juul)

– 5 jezikov ljubezni (Gary D. Chapman)

Kaj dela psihoterapevt, kako najti dobrega in zakaj bi par sploh šel tja?

Partnerski terapevt pomaga videti objektivno, vidi obrambne mehanizme pri obeh partnerjih in jih skuša umakniti. S svojo ranljivostjo in ubesedenim občutkom partnerjema pokaže, kako lažje direktno spregovoriti o svojih skritih občutkih, kako se jih zavedati, ubesediti … Npr. presenetljivo je, koliko veliko moških nosi v sebi potlačeno jezo in se samo umikajo, ali pa napadajo, ne zmorejo pa sploh varno izraziti sebe. In ženske, ki zelo pogosto kritizirajo, ker je to edini način, s katerim znajo pridobiti posluh partnerja, ampak v resnici isto ne zmorejo spregovoriti o svojih najglobljih občutkih in prizadetostih. Najtežje je na terapijah razbiti vezi preteklosti, priti do notranjega otroka – ko naredimo to in ga potolažimo, se ob partnerju začnemo obnašati drugače. In to je bistvo terapije: da vsak sprejme odgovornost za svojo preteklost in sedanjost, terapevt pa mu pri tem zgolj pomaga.

Vprašanja sta pripravili: Marina P. Frangež in Urška Repnik (Podsrcem.si)

Na intervju je odgovarjala zakonska družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.