Pozdravljeni.

Deklica je izredno, res ekstremno navezana name.  Ona namreč zelo redko dovoli da jo partner skopa/stušira/uspava/ji da za jesti ipd… za mano gre povsod. Naj povem tudi to, da v teh 3 letih sem bila več doma kot v službi, zaradi raznih operacij in težav. Partner dela več tako, da že v štartu sem jaz več časa z njo. Ampak partner se dobesedno počuti izrinjenega in počasi že obupuje, kar se odraza potem na najinem odnosu. Jaz mu očitam, da je celotna skrb za njo na meni in da kljub temu da sem doma je to psihično zelo naporno. Hčerka se uspava tako, da nekdo lezi z njo.. Jaz jo moram trdno objet, me mora držat za roko ali kaj podobnega, da se me prav fizično dotika, kar zna biti včasih zelo zelo naporno.

Danes recimo smo sli vsi 3je v spalnico, prebrali knjige in jaz sem rekla da “moram na wc” da bi jo on uspaval, po 10 min je bil histeričen jok, da ona pogreša mamico in dokler je nisem prišla tja jo uspavat.

Večkrat mi rata tudi fizično preveč vsega, dotikov in teh objemov  in potem jo odrivam, čeprav ni nič kriva in mi je hudo…

Prosim za kakšen nasvet, idejo.. Bojim se kako bo, ko bo prišel še dojenček in jaz ne bom zmogla počet vse te stvari z njo.

_____________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Iz vašega besedila se prav čuti stiska, ki jo doživljate. Deklica je stara 3,5 let in zanjo ste varen steber in zato si vas želi v bližini. Seveda je najbolj omejena na vas tudi zato, ker ste največ z njo. To, da jo odrivate deklica čuti in najverjetneje zato še bolj želi v vašo bližino, saj se boji zapustitve.
Omenili ste tudi operacije, kar lahko pomeni, da je deklica ”morala” ostati sama in ima morda v sebi strah , da bo ponovno zapuščena?

Vsekakor bi vam priporočala, da se z deklico pogovorite, če je kdaj morala biti zapuščena in obujajte spomine kako je bilo… Kaj je takrat čutila, kako ste se počutili vi…

Najbrž bo jokala in to je povsem ok.

Pogovorite se tudi, ko bo čas za odhod na igrišče. Povejte ji, da vi ne boste šli ampak, da lahko, če hoče, gre z njo oče, vi pa jo boste počakali doma. Če ne bo hotela na igrišče z očetom pa povejte, da je lahko doma ampak, da boste sedaj vi počivali (oziroma poveste karkoli kaj boste delali) in da naj se igra z očetom, če vas bo pa rabila pa ste tukaj zanjo. Morda pa rabi samo zagotovilo, da boste res počakali tam, kot ste rekli?

Omenili ste, da hčeri rečete, da samo skočite na wc in čez cas joka saj hoče, da pridete nazaj.. To je povsem normalno, toliko je že velika, da ve, da to pomeni, da se boste vrnili nazaj.

Povejte ji odkrito, da danes ne zmorete in bo zato z njo šel oče. Vi pa boste tukaj saj rabite čas zase.

Bodite odkriti z njo, povejte, da včasih rabite čas zase, da si ”napolnite kozarec” in imate več energije za igro z njo. Super bi bilo, če bi se že sedaj igrale igre vlog s kakšnim dojenčkom.. Lahko se igrate kako ga previjate, hranite in ko vas kliče, poveste, da še niste končali, da bo morala malo počakati. 😉
Tudi vaši občuti so normalni, če se lahko tako izrazim. Čutite, da je preveč, da ne zmorete.. saj ste šli preko sebe in niste postavili meje.

Telo vas ustavlja, zato takšni občutki.

Ko se boste pogovorili in ji povedali, da tako ne gre več, bo morda tudi deklica to bolj razumela in lažje sprejela.

Hčeri predstavljate varnost. Kar vam je lahko v veliko veselje, hkrati pa morate poskrbeti zase in postaviti mejo. Morda bo deklica na začetku jokala, se upirala, ker si bo mamica vzela čas zase in ona tega ni navajena. Zato se ne ustrašiti tega. Tudi s partnerjem se pogovorita v to smer, da naj bo pripravljen na to in naj bo tam za hčero, da jo pocrklja in se z njo pogovori in ji pove, da jo vi čakate, kot ste se dogovorili in da je tam tudi on zanjo. Verjamem, da je to eno res naporno obdobje in da se morda bojite, da je deklica preveč navezana na vas in kako bo sedaj z dojenčkom..

A prav vse se bo uredilo, kot se mora.

Še ena ideja.. Deklico skušajte čim več vključevati v vsakdanja opravila in jo vabiti v odnos (da boste vi tisti, ki vabi v odnos, če razumete). Se pravi, pridi bova to, pridi po objem, pridi in mi pomagaj..  Potem pa se dogovorita, da pa po kosilu (oziroma, takrat, ko boste rabili) rabite 5-10 minutk zase. In da vas takrat lahko pokliče samo, če je res kaj nujno. Po poteku dogovorjenih minut  pa ste spet njeni. Tako boste prišli do časa zase in hčeri postavili mejo tudi, ko sta sami doma in ji tudi pokazali, da je pomembno včasih drugim rečti ne in sebi rečti da in poskrbeti zase.

Vse dobro.

Komentar je zapisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.