Prispevki
Potrebujem pomoč: Kako naj premagam zasvojenost?
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Ali mu lahko pomagam premagati zasvojenost?
Pozdravljeni. S partnerjem sva oba odvisnika. Pred leti sva si našla strokovno pomoč in začela delati na sebi in svoji zasvojenosti. On je kmalu opustil pomoč in se zopet zapletel v zasvojenost. Jaz še vedno hodim na skupino in delam na sebi. Mi lahko morda kdo iz izkušenj pove, kako bi mu lahko pomagala? Pravijo, da najbolj pomagaš tako, da nič ne pomagaš in zaenkrat se tega držim. Je pa težko, saj je to moj najbližji, za katerega sem mislila, da se bova skupaj postarala. Prosim vas tudi za predlog kake dobro knjigo o zasvojenosti. Najlepša hvala.
__________________________________________________
Namreč zdravljenje zasvojenosti žal vedno vsebuje tudi padce in recidive.
Postavljanje meja lahko deluje kruto, lahko pa je največji izraz ljubezni do sebe in bližnjega.
Zasvojenost s pornografijo: Svetovanje za pare
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Kaj narediti, ko se pojavi zasvojenost s pornografijo?
Kako pa sedaj ven iz vsega tega?
Pornografija
/0 Komentarji/in Strokovne objave /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Pornografija je tema, ki v debatah sočutnega partnerstva vedno zbuja dva pola: močno naklonjenost, ali pa močne odpore. Močni odpori se pojavljajo predvsem pri ljudeh, ki so ali religiozno opredeljeni, ali pa je spolnost morda malo tabuizirana, močno podporo pa navadno izražajo ljudje, ki jo navadno sami prakticirajo, a je ob njih kdaj tudi čutiti dodatne občutke sramu in gnusa. Seveda pa tudi ta temani enoznačna in vsak ekstrem pokaže na nujnost naslavljanja težave.
Navdušeni nad pornografijo bodo navadno omenjali, kako pomaga k večji povezanosti v spolnosti in splošnem fiziološkem in psihološkem boljšem telesnem počutju (predvsem po orgazmu). Kritiki pornografije pa nakazujejo na možnost resne zasvojenosti, na možnost dolgoročnega upada spolne sle v “realnih odnosih” in na objektivizacijo telesnosti, torej zmanjšanje občutka dostojanstva in spoštovanja telesa. Kritiki tudi omenjajo možnost zlorab v pornografski industriji: tudi to, da nekdo na tak način izpostavlja telo in da nima občutka za meje: kaj je njegovo, kaj je od medijev ipd se precej pogosto povezuje s prejšnjimi nepredelanimi zlorabami, statistike spolnih zlorab med npr prostitutkami (kar je že druga stvar), pa so alarmantne. Ogled naj bi po njihovem tako spodbujal nerešenost spolnih zlorab. Navdušeni pa poudarjajo, da se je tudi ta industrija razvila do te mere, da nudi možnost varnejšega odločanja in da ni več prisile. Zagotovo pa to ne drži povsod.
Terapevti skušamo pogledati na pornografijo celostno in upoštevati vse vidike – v partnerstvu je v osnovi ključno, da si partnerja v vseh spolnih praksah zaupata: to pomeni, da si oba lahko odprto povesta, kaj jima je všeč in kaj njima ni sprejemljivo. Te meje določajo njuno vzajemno spoštljivost in težave nastanejo takrat, kadar dva v tem nimata istih pogledov. Če se v tem kljub jasnim mejam ne slišita in ne zmoreta vzpostaviti skupnih kompromisov, vedno svetujemo partnersko terapijo, da ugotovita, zakaj se kljub dogovorom ne ujameta. Pogosto naletimo tudi na različne poglede na spolnost: za nekoga je samo potešitev, za drugega pa samo tolažba in oboje lahko predstavlja resno težavo za doživljanje globlje povezane spolnosti. To nas v terapiji vrže v raziskovanje njunih tipov spolnosti. Problem je, če ima moški samo potešitveno (kar je zelo verjetno pri ogledih pronografije) in se zenska cuti kot objekt, zenska pa samo tolažilno in preko spolnosti doživlja, da je vredna. Pri obema ugotavljamo, kaj je privdelo do teh ekstremov in skušamo vzbuditi vse tri aspekte, tudi tisto globljo, povezano, da lahko sploh prideta do zdrave, globlje intime
Anonimno vprašanje: Moža sem zalotila, da je imel na telefonu slike golih žensk. Kaj bi to pomenilo, da ga ne privlačim? Ali je to tudi prevara?
Odgovarja Teja Bandel Castro, ZDT, Inštitut Addictiva (http://www.addictiva.si/) :
“Draga anonimna, ker nimam več podatkov o vaši partnerski zvezi ter vaših čustvih ob možu, bom odgovarjala bolj na splošno na temo zasvojenosti od pornografije. Prvi problem glede izpostavljenosti pornografiji je, da moški (velja tudi obratno) dobi zelo izkrivljeno sliko o spolnosti, vse se dogaja avtomatično, brez čustev, ženska je robot, vedno srečna in zadovoljena in še bi lahko naštevala. Če je to edini in stalni vir edukacije o spolnosti, potem si lahko predstavljate, s kakšnimi predstavami in pričakovanji moški stopajo v partnerske zveze. Pravzaprav sploh ne zmorejo vzpostavljati zdravih odnosov.
Kot drugo, gledanje pornografije je lahko zasvojitveno. V možganih sproži naval določenih hormonov, ob katerih se počutimo zadovoljne, srečne. Žal je ta občutek kratkotrajen, in oseba želi te občutke doživljati vedno pogosteje. Pride do zasvojenosti, ko se toleranca za doživljanje ugodja viša, hočemo vedno več in pogosteje. Zaidemo iz pornografije, kjer sta udeleženi le dve osebi, na več oseb, na različne spolne prakse, na različne deviantnosti, živali, otroke. Res ne morete verjeti, kako hitro se lahko oseba, zasvojena s pornografijo, znajde pri gledanju pedofilije. In potem se ob partnerki iz mesa in krvi sploh ne more vzburiti, ker potrebuje veliko več in močnejših dražljajev. Zato, da sploh lahko seksajo z osebo, morajo ob tem gledati pornografijo, ali fantazirato o ne vem čem. Kakšna krivica za oba, moški sploh ni prisoten pri aktu, ženska pa je na nek način zlorabljena.
S pojavom spletne pornografije se je skokovito povišala možnost za zasvojenosti – je skorajda brezplačna in dostopna kjerkoli in kadarkoli. Zato je tudi vedno pogostejša oblika zasvojenosti. Za npr. alkohol in druge psihoaktivne substance potrebujemo denar, niso vedno na razpolago, do pornografije pa se lahko dokoplje že osnovnošolski otrok. Si lahko predstavljate, kakšno kaos in škodo lahko povzroči v otroških možganih.
Pomislite, zakaj vaš mož gleda pornografijo? Ali to počne, ko je napet, slabe volje, vsak dan? Ali se na ta način tolaži in sprošča? To so znaki zasvojenosti. Ali morda veste, če je kdaj doživel kakšen travmatični dogodek ali pa je imel moten odnos s svojimi starši? So bili njegovi starši npr. zasvojeni z alkoholom? Pri zasvojenosti si zdravimo občutke manjvrednosti, čustva sramu, jeze, strahu, tesnobe, občutke neustreznosti in nemoči. Prepoznate kaj takega pri možu? Tudi vas nagovarjam k razmisleku, kako to, da ste se znašla v takem odnosu. So vam te zgodbe o zasvojenosti tudi kaj znane, morda čustva?
Upam, da stanje pri vašem možu še ni tako daleč, da bi govorili o zasvojenosti. Če bi pa želeli več povedati o tej temi, ali če bi potrebovali strokovno pomoč, se nam lahko oglasite z anonimnim vprašanjem oz. komentarjem. Srečno.”
Delno napisala in uredila Katja Knez Steinbuch, ZDT
Odrasli otroci alkoholikov
/2 komentarja/in Strokovne objave /Napisal: Saša PetrovičOtrok, ki odrašča ob staršu, ki je odvisen od alkohola, dobi namesto občutka varnosti, potrditve, izkazovanja ljubezni in spoštovanja, kup neprijetnih občutkov v obliki strahu, sramu, jeze in posledično nizko samopodobo.
Z občutki ni nič narobe, če so pri otroku opažena, potrjena in zregulirana na sočuten način. Alkoholik pa sam ni čustveno zrel, saj verjetno v njegovem otroštvu ni bilo varne odrasle osebe, na katero bi se lahko zanesel in bi mu stala ob strani ob vseh preizkušnjah in čustvenih stiskah. Tako se destruktivni vzorci prenašajo iz generacije v generacijo, dokler si nekdo ne prizna težave, jo skuša ozavestit in prekinit verigo igre žrtev-rabelj. Definicija zasvojenosti je, da posameznik nima več kontrole nad neko substanco ali vedenjem.
Alkoholik postavi steklenico na prvo mesto, saj mu stanje opitosti nudi trenutno olajšanje nepredelanih čustvenih ran. Razmere v njegovi družini pa se slabšajo, odnosi postanejo kaotični, zaupanje pa je porušeno. Partnerka, ki ostaja v odnosu in utopično upa, da bo partnerja spremenila z nadzorom in kontrolo je soodvisna, saj ne zna jasno postaviti meje in zaščiti sebe ter otroke pred bolečino in zlorabami, ki jih alkoholik povzroča. Mama, ki ima ves svoj fokus obrnjen na partnerja in se nenehno obremenjuje s partnerjevo težavo, spregleda svoje otroke in se z njimi ne zmore čustveno povezati. Tako otroci odraščajo brez staršev, ki bi jim nudili varnost in kljub temu, da so fizično prisotni, so čustveno odrezani.
Alkoholizem velikokrat pripelje tudi do čustvenega ali fizičnega nasilja in otroci ob tem doživljajo tesnobo, zmedenost, in občutek nepredvidljivosti, ki ga ponotranjijo
Oče je enkrat trezen in se vede umirjeno, drugič spet ob abstinenčni krizi lahko doživi izbruhe besa in agresije, potem pa pride domov pijan in se vede popolnoma drugače, lahko nasilno, lahko pasivno in neodzivno ali pa se fizično umakne za dlje časa. Ker si otrok želi varnosti in ljubezni, mu vsa ta nepredvidljiva vedenja vzbujajo veliko strahu, lahko se začne spraševati, kaj je z njim narobe, da se starša vedno drugače odzivata na njegove potrebe. Takšni otroci se težko sprostijo v svoji otroški igrivosti, so nenehno na preži v kakšnem stanju je odvisnik in njegov partner in vse skupaj predstavlja preveliko breme. V takšnih družinah se lahko zgodi čustveni incest, ko npr. mama svojega sina nehote povleče v odnos čustvenega partnerja, saj se ne more povezati z alkoholikom, ki beži iz odnosa in ni sposoben resnične intimnosti.
Poznamo različne odvisnosti, ki jih takšen otrok lahko razvije: alkoholizem, deloholizem, prenajedanje, pretirano nakupovanje, droge, internet…
Otroci alkoholikov odrastejo z občutkom manjvrednosti, zapostavljenosti in z globoko čustveno rano. Čeprav si prisežejo, da bo vse drugače, ko bodo imeli svojo družino, se zgodba velikokrat ponovi. Sami lahko padejo v past odvisnosti, saj iščejo zunaj sebe nekaj ali nekoga, ki bi jih osrečil, zapolnil veliko praznino, ki jo čutijo v sebi, kar pa seveda ni mogoče. Ni nujno, da takšen odrasli otrok alkoholika postane alkoholik. Poznamo različne odvisnosti, ki jih lahko razvije: deloholizem, prenajedanje, pretirano nakupovanje, droge, internet…vse to lahko služi kot pobeg od odnosov in bolečine, ki so jo odnosi v zgodnjem, ranljivem obdobju povzročili. Velikokrat se odrasle hčerke alkoholikov nezavedno zaljubijo v alkoholika ali nekoga, ki to kasneje postane in postanejo same odvisne od odnosov, ter brez pomoči terapevta in dela na sebi ne zmorejo prekiniti disfunkcionalnega odnosa. Tudi če tak nezdrav odnos prekinejo in ne zacelijo starih ran, se kmalu spet znajdejo v podobnem odnosu.
Velikokrat se ljudje sprašujejo, zakaj se zapletajo vedno s partnerji, ki ne zmorejo pristnega intimnega odnosa in so odvisniki. Odgovor leži v primarni družini, posameznik ponotranji vzorce in vzdušja ob katerih odrašča. Kljub razumskemu delu, ki ve, da je takšen odnos nezdrav, ga na nezavedni ravni privlači odnos, kjer čustveno podoživlja vse stare, poznane bolečine, z razlogom, da se prečuti in predela preteklost.
Otrok mora sebi dati varnost, zaupanje in potrditev, da alkoholizem staršev ni njegova krivda in da ne rabi biti celo življenje v vlogi žrtve
Odrasel otrok alkoholika mora sam zgraditi svojo lastno vrednost, ki je bila v otroštvu poteptana, znotraj sebe mora odkriti kdo zares je in kaj želi v življenju početi. Sebi mora dati varnost, zaupanje in potrditev, da alkoholizem staršev ni njegova krivda in da ne rabi biti celo življenje v vlogi žrtve. Prečutiti mora občutja, ki niso bila dovoljena v primarni družini in se znebiti bremena, ki so mu jih naložili starši. Vse to se lahko zgodi v odnosu z izkušenim psihoterapevtom, počasi in z vztrajnostjo. Ljudje, ki razrešijo stare vzorce, postanejo veliko bolj sočutni, razumevajoči in živijo lepše, mirnejše življenje ter se znajo prebiti skozi izzive, predvsem pa postavljajo jasne meje drugim brez občutka krivde. Pot iz krempljev posledic alkoholizma ni lahka, je pa mogoča z odločitvijo, vztrajnostjo in predanostjo, predvsem pa z iskanjem odgovorov v globini človeške duševnosti.
Saša Petrovič, zakonska družinska terapevtka
Varanje. Kako naj pozabim?
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Anonimna zgodba: Varanje
V sočutno partnerstvo smo prejeli tole vprašanje:
Pozdravljeni. Danes sem zvedla da me je partner prevaral, po več letih skupne veze; imava otroka, skoraj idilično življenje. Pokličem ga na telefon, da vidim, če bo kmalu doma,….šok, oglasi se ona…pove da sta noro seksala….skoraj me je kap zadela! In mislim, da sem mela 250 pulza v tistem trenutku! Nisva se še pogovarjala o temu s partnerjem, ker ga še čakam. Nekoč davno nazaj sem to že preživela, dala skozi prebolela. Kako za vraga pa naj sedaj? Boli me, ne zmorem…zakaj se vrtim v začaranem krogu? Kako naj dam to skozi, ko pa me moj otrok sedaj najbolj potrebuje, tako zelo sta navezana. Iščem v sebi: kaj delam jaz narobe? Ne sprašujem se kaj delajo partnerji narobe…to mi je jasno….prevarajo…ampak zakaj? In še to izvem preko telefona? A smo ljudje tako bedni, da ne moremo ljudem resnice povedat v oči? Najraje bi kričala, besnela,…ampak nimam druge izbire kot to kričanje in bes zaenkrat zatlačit v sebe,…bo že prišel moj čas, ko bom lahko kričala. Kako pa lahko človek prevaro, izdajo pozabi in gre najprej?? Je to sploh možno? Hvala vam že vnaprej! Nisem obupana, ker vem da se moram se veliko iz vsega tega naučit…in prej ali slej se bom.
Spoštovana gospa, mi je žal, da ste se znašli v takem šoku in to na tak način. Izvedeti za prevaro nikoli ni lahko in ni načina, ki bi sploh bil primeren. Težko ugibamo prek interneta, kaj se je v realnosti zgodilo in težko napovemo karkoli, ker še niste partnerja srečali v živo – da ne bi komu delali krivice. Boste tudi sami več realnih informacij morda dobili od njega potem. Vsekakor pa je tole – pa naj bo res ali ne -zelo boleče, kruto in normalno je, da si postavljat kup vprašanj. In normalno je, da si ne predstavljate, kako bi sploh šli naprej in normalno je, če čutite, da ne zmorete. Ste namreč v stanju šoka in telo potrebuje nekaj časa, da sploh vse procesira.
Če je vse kar ste izvedeli res, pokaže to na gnus in sram partnerja, poleg tega pa še dodatno na zasmehovanje in ponižanje. In prav en boleč prezir, kot da bi vas namensko želel prizadeti. Kot da bi v sebi nosil tono prezira do žensk, oziroma celo do vas. Ne vem, s čim se je on že kdaj čutil toliko spregledanega in ponižanega, da je zdaj to projiciral v vas. Ampak je in bolečino nosite zdaj vi. Kam vas to vrže? Razbrati je, da bi želeli razumeti zakaj (kar je normalno, da se v stanju šoka sprašujete), ampak lahkega odgovora na to ni. Ni namreč razloga, zakaj bi nekdo, ki ni v sebi nekje močno ranjen, sploh varal. In ne vemo, zakaj je o tem tako težko spregovoriti, najbrž pa sta sram in strah čutenji, ki onemogočata iskrenost.
Iz psihoterapevtske prakse močno opažam, da je zelo drugače, če vara ženska ali moški. Žensko varanje je navadno nezavedno izražen zadnji krik poskusa reševanja prvotne zveze, s čimer prebuja v resnici partnerja, da bi jo končno opazil. Ali pa celo išče izhod v sili, ker prvotna zveza zanjo ni funkcionalna in odnosa ne zmore končati sama. Zelo je pogosto pri t.i. »odvisnih odnosih«, ali pa pri ženskah z nepredelano izkušnjo spolne zlorabe. Pri varanju se soodvisna ženska zaljubi in na tak način lažje zapusti predhodni odnos. Moški pa preko varanja poleg čisto organske zadovoljitve drugje išče dodatno potrditev, nekaj kar mu manjka, občutek, da je oboževan, opažen, sprejet… Vsi pa z varanjem v drugih iščejo dodatno vznemirjenje, adrenalin, prebujanje, del sebe, ki ga brez drugega ne zmorejo najti. Varanje vedno izhaja iz lastne praznine in adrenalin, ki se ob temu sproža, je kot anestetik, ki zgolj iluzorno trenutno reši težka občutja. Dodatni hormoni, npr. dopamin, na dolgi rok zahtevajo čedalje večje doze in zato se lahko v kontinuiranih procesih varanja srečamo s pojmom zasvojenosti s spolnostjo, ali pa odvisnosti od odnosov, kjer je pomoč psihoterapevta nujna. Ta organska potreba po hormonih, ki je prava skrita zasvojenost, ki lahko nastane kot posledica travmatičnih izkušenj, pojasni zakaj se prevara zgodi tudi v primerih, ko ljudje čutijo, da so navzven srečni.
Težko rečemo, kaj konkretno je bil razlog vašega partnerja in ta odgovor nosi le on. Bi se zmogli z njim soočiti? Če čutite, da zmorete slišati, ali pa da to celo potrebujete, boste to lahko izvedeli le preko direktnega pogovora. Si predstavljam, da bi lahko postavili na tisoče vprašanj, da bi le kakšen odgovor omilil to bolečino zamenjanosti, zavrženosti in nepomembnosti. Še hujše je to, da so vam ti občutki dobro poznani in domači.
S čim pa vi to omogočate? Za prevaro je vedno odgovoren tisti, ki jo naredi in te odgovornosti nikakor ne more nositi prevarani. Torej: niste krivi. Je pa zaskrbljujoče, da se že takoj sprašujete, kako oprostiti, ne pa toliko, kako poskrbeti zase. Ker spominja na vzdušje odvisnih odnosov, vam v branje priporočam tovrstno literaturo (npr. Sanja Rozman). Prevare se v dolgotrajnih procesih da odpustiti, nikoli pa pozabiti. Odpuščanje pa vedno pomeni od-pustiti: pustiti vsem občutkom prosto pot, pustiti jih od sebe, dati jih iz sebe. Naslednja stopnja je, da začnete odkrivati vse občutke, ki jih prevara v resnici prekriva. Prevara je vedno zgolj zunanji pokazatelj večjih, globljih težav, ki jih eden, ali pa celo oba od partnerjev ne zmoreta med sabo skomunicirati. Je zadnji – v veliko primerov pa prepozni – alarmantni znak, da je potrebno nekaj drastično spremeniti. A se najbrž tudi vi sprašujete, zakaj niste tega izvedeli prej in na drugačen način. Ne vemo, iz kje so gospodu poznani tabuji, prikrivanja, izdajstva in krivice. V relacijski družinski terapiji pri prevarah vedno preverimo tudi družinsko ozadje, iz kje so ljudem poznana ta težka, boleča vzdušja prikrivanja in precej pogosto odkrijemo, npr., da se jim je kot otrokom veliko prikrivalo.
Ker omenjate, da ste prevaro že doživeli, čustveno pa ne povsem predelali, imate s tem avtomatično v sebi možnost, da se spet ponovi. Vsako telo namreč hrepeni po razrešitvi težkih čutenj in si nezavedno prikliče težke vzorce, kar samo od sebe. Z namenom, da bi se končno razrešili, preden bi bilo prepozno. Nosite morda izkušnjo prevare že od doma, je varal kdo od staršev? Se je kaj skrivalo? Je bil kdo od staršev zasvojen? Vse to so vprašanja, ki so za vas relevantna, da pridete v stik s svojo preteklostjo in možnimi »nastavki« za prevaro. Ampak za prevaro nikakor nikoli ne morate biti odgovorni vi. To je odgovornost tistega, ki jo stori. Izključna odgovornost tistega, ki prevara – pa če bi bili vi še tako “slaba” zena, če se lahko tako izrazim. In tudi osnova za nadaljevanje odnosa po prevari je to, da tisti, ki vara 100% sprejme odgovornost za svoje dejanje in ne išče opravičil drugje. Ko se varajoči sooči s svojim dejanjem in sprejme odgovornost zase, potem šele lahko spregovorita o vzrokih za prevaro. To pomeni da se mora tisti, ki vara soočiti s svojim sramom, gnusom, ponižanjem, praznino ipd, prevarani pa prečutiti strah, jezo, gnus, izdajstvo in nezaupanje. Ko bosta zdržala vsak s svojimi občutki, bosta šele lahko prišla do vzrokov in morda začela reševati odnos; ki pa ga tudi pred prevaro očitno nista zmogla. Zato toplo priporočam obisk dobrega zakonskega družinskega terapevta, oz partnersko terapijo. V terapiji, vidim, da se da – če NE gre za kontinuirane prevare, če se varajoči odloči da si najde resno pomoč in razišče svoje lastne vzorce in če sta pripravljena oba zelo garati, dolgotrajno garati in veliko težkega prečutiti. Marsikdo tudi ne zmore, ker so procesi dolgi, naporni in krivični. To ni znak poraza, je le znak, da je prehudo.
Trenutno ste v stanju soka. Jutri boste vedeli več. Telo bo prišlo k sebi. In počasi počasi bo prišla še večja jeza, morda celo močan bes, pa sram, prezir, gnus in mogoče celo sovraštvo. Pustite si čutiti, karkoli bo že prišlo. Najdite varne prostore in ljudi, kjer lahko čutite, karkoli želite. Takšne, ki vas bodo razumeli in ne spodbujali k ničemur (ne k temu da ostanete, ne k temu, da greste!), le slišali in bili z vami. In bili z vami razumevajoči in sočutni. Vsekakor je zdaj čas za vas. Da zadihate in prečutite in zdržite z občutki tesnobe, ki jo prinaša ta duševna stiska prevare. Potem pa boste videli kako naprej. Pogumni ste in tega poguma vam želim pri soočenju z vašimi občutki še naprej.
Kriza v partnerstvu: prepiri
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Anonimna zgodba: Prepiri v partnerstvu
V sočutno partnerstvo smo prejeli tole vprašanje:
Vedno ko pomislim na to, da nama s partnerjem gre dobro, da delujeva kot tim, da vse klapa, se še isti dan (ali v parih dneh) noro skregava. To je pri naju redko, a je vseeno vedno isti vzorec. Kaj sem spregledala? Kje je slepa pega, ki je ne najdem? Vem, da je malo informacij, pa vseeno bi bila vesela kakšne usmeritve…”
Spoštovani, hvala za vaše vprašanje.
Prepiri v partnerstvu so za oba vpletena vedno boleči in poleg napora zbujajo še kup tesnobe, krivde, sramu, strahu in dodatnih vprašanj. Kater občutek je najbolj vaš? Prepiri so del partnerstva in temu se povsem ne moremo izogniti, v resnici pa tudi ne bi bilo dobro, če bi se. Prepiri so dragoceni zato, ker preko njih razrešujemo svoje lastne rane, pretekle stiske, ki še niso bile naslovljene. Če so prepiri usmerjeni na rešitev, pripeljejo do pozitivne spremembe in izboljšanja. Predstavljam pa si, da v vašem primeru zgolj obremenijo odnos in ne olajšajo situacije…?
S parom, ki se sooča s pogostimi prepiri, ni nič narobe. Torej: z vami ni nič narobe in nikakor ne morete nositi dvojne krivde za to, kar se vama dogaja. V sočutnem partnerstvu rečemo, da si pari nezavedno, s projekcijami, pritiskamo na slepe pege, z namenom, da si pozdravimo stare rane in to vidimo kot del pozitivnega procesa. V tem oziru je potem logično, da se prepiri »morajo« zgoditi, ker pravzaprav privedejo do napredka in večje čustvene povezanosti. Vsi ljudje imamo namreč vrojeno potrebo po navezanosti, po tem, da pripadamo in smo ljubljeni in slišani. Vsak par ima torej možnost, da se nauči, kako popraviti odnos, kako se prepirati manj stresno in lažje izražati svoje občutke. Komunikacija je v partnerstvu otežena takrat, kadar par s sabo prinese prtljago iz primarne družine. Prtljago seveda prinesemo vsi, vsak posameznik pa je soočen s tem, ali jo sploh opazi, sprejme kot svojo, prečuti in predela, razmeji in v odnosu tudi odloži. Velikokrat lahko na pomoč priskoči zakonska družinska terapija oziroma partnersko svetovanje. Psihoterapevt lahko partnerjema pomaga, da lažje opazita vsak svoj doprinos in se naučita samoregulacije.
Če bi čustveno prtljago para opisali bolj slikovito, bi rekli, da v prostoru nikoli nista sama. Čeprav so njuni starši lahko morda daleč, so v vsakem trenutku čustveno navzoči v njima. Z njima pa so tudi vzorci, ki so se prenesli medgeneracijsko (še posebej je tu pomemben termin medgeneracijski prenos travme), kar pomeni, da poleg staršev nosita s sabo še stare starše in ostale prednike. Več čustvenih vzorcev, ki so jih predhodniki zmogli procesirati, manjša je prtljaga. Več hudega je bilo ubesedeno, manjša je prtljaga. Manj kot je bilo čustvenih, fizičnih ali spolnih zlorab, ločitev, psihopatologije, zanemarjanja, manjša je prtljaga.
Kakšna pa je bila vaša osebna prtljaga? Kakšno vzdušje ste imeli doma? Ali je bilo mirno, živahno, kako bi opisali…? Kjer so prisotne tudi travme ali zasvojenosti, se možgani prek hormonov kar navadijo na to, da mora nekaj “iti narobe” in če ne gre, dostikrat nezavedno ustvarijo situacijo, ko gre vse narobe – vse samo zato da ponovno preigravajo stare vzorce, z upanjem, da bo nekoč drugače. Kot da bi šlo še za eno hormonsko nekemično zasvojenost. Zato je možno, da vas trenutni mir zveze tako preseneti, da si kar z mislimi že prikličete en nemir. Ce ste odraščali v vzdušju, kjer je bilo veliko nepredvidljivosti, si mislim, da se tudi zdaj težko zares sprostite. Ce ni tako iz vaše strani, pa je lahko to domače pri partnerju. Ne vem, malo razmislita, kak vzorec sta morda prispevala iz doma.
Nezavedno pričakovanje nevihte je zelo pogosto pri parih, ki so odraščali v vzdušju zasvojenosti in tabujev. V primarnih družinah so morali pozabiti na svoje težave, postati nevidni, neopazni in vedno pripravljeni na najhujše. Tudi kasneje se pogosto znajdejo v stanju nenehne preže, ki se je ne zavedajo. Stanje preže, pričakovanja najhujšega je lahko izredno naporno. Otroci alkoholikov navadno razvijejo posebno senzitivnost za svet in občutke drugih in so lahko celo odlični psihologi. Težava nastane, ko ta prednost postane breme in jih obremeni do te mere, da postanejo hipersenzitivni. V partnerstvu se to kaže kot izredno zaznavanje partnerjevih občutkov. Še preden partner zazna, da mu nekaj ni v redu, so odrasli otroci alkoholikov kot partnerji že vidno vznemirjeni, saj je njihovo telo že v stanju alarma. Ob partnerju se zbudi njihov telesni spomin, na vso tisto grozo preteklosti, ki so jo že tolikokrat skušali zakopati in pozabiti, pa ne gre. Partnerja to še dodatno vznemiri in ga spravi najbrž v dodatno duševno stisko (še posebej, če je imel starše, ki so močno izražali občutke in ga z njimi zasuli, če so mu kaj pripisovali in nad njim »izvajali kontrolo«). Če tudi partner nima ozaveščene svoje ranjenosti, ki jo prinaša od doma in ga vse opisano tudi močno vrže v preteklo vzdušje, vse skupaj navadno eskalira v prepir. Če se ne zgodijo prepiri, pa se lahko pojavijo melanholija, umik in depresija. Je takšna tudi vaša zgodba? V takšnih primerih za začetek pomaga to, da se zavedata, da tole ni vajina zgodba, ampak da kričita dva otroka, ki nikoli nista bila slišana in sprejeta v polnosti doma.
Težke prepire je mogoče pomiriti le na en način. Eden od partnerjev (tisti, ki je manj ranjen ali tisti, ki se hitreje zmore pomiriti) se čustveno približa in s svojim soočenjem pomiri drugega. Ko se eden od partnerjev izpostavi in pokaže svojo ranljivost, lahko sledi tudi drugi in se skupaj naučita pomiriti prepir. Ob močni ranljivosti pa lahko začneta tudi manj obremenjeno raziskovati, kaj ju je tako močno iztirilo in prizadelo. Lahko se soočita s svojo preteklostjo in ugotovita, zakaj ima tako močan vpliv v sedanjosti. Prepire bosta zares lahko reševala šele takrat, ko si bosta drznila kljub besu, jezi in umiku »priti nazaj« v odnos, se zavedati, da si samo pritiskata na stare rane, se z njimi soočila in začela komunicirati občutke.
V vašem primeru bi to pomenilo, da partnerju poveste, da vam je hudo, da se toliko prepirata. Da čutite, da se povsem spregledata, ne slišita in zelo prizadaneta. Vprašajte ga, kako bi on reševal to situacijo. Skupaj poiščita, kaj vama lahko pomaga, ko sta besna, v stanju hipervzburjenja. Določita besedo, s katero bosta ustavila prepir, ali pa se vsaj za trenutek odstranila iz prostora in prišla nazaj čez 5 minut bolj umirjena. Vsak naj opazuje svoje telo, kaj se z njim dogaja in potem ubesedi ves nemir, vso kontrolo in vse občutke, ki še niso bili ubesedeni. Predvsem pa začnita redno komunicirati različna občutja in iskati nove načine povezovanja. Sprejmita prepire in svojo preteklost. Zagotovo ste se našla skupaj tudi zato, da si kljub močnem prebujanju starih ran te iste rane tudi vzajemno zacelita. Če bo težko, sta vedno dobrodošla na zakonsko družinsko terapijo.
Zasvojenost ali ločitev?
/3 komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Anonimna zgodba: ZASVOJENOST ALI LOČITEV? Kako oditi iz odnosa, ki ga ni?
V sočutno partnerstvo smo prejeli tole vprašanje:
Zdravo.Kako se znebiš krivde/slabe vesti ko se ločuješ? Z mozem sva porocena 11 let, skupaj cirka 15. Imava dva soloobvezna otroka (5-ti in 1. razred). Moj moz je ze od nekdaj zelo navezan na svoje prijatelje in druzbo brez njih ne prezivi niti enega dneva. Kar v praksi pomeni da pride iz sluzbe, gre z njimi takoj na kavo/pivo/joint in se ponavadi privlece domov takrat ko otroci spijo ali ko so tik pred tem da grejo spat. Doma je takrat ko ga prosim – torej ko imam sama kake opravke ali ko pricakuje da bova seksala. Ker sem mu rekla da ko je v pijanem in zadetem stanju pac z njim ne morem seksat. Zato ostane doma da je trezen. Pa ajde vcasih se mu po kakem slucaju res ne da nikamor ampak to je bolj redko. V tem primeru pac doma skadi 2-3 jointe. Nikoli mu nisem ocitala izhodov in druzenja s prijatelji. Je izredno dobrosrcen, posten in deloven. Vendar kljub temu da sem velikokrat povedala da me moti to njegovo “zadeto” stanje in da hocem da prezivlja cas z mano in nami le tega ni. Mogoce je kak dan bolje potem pa spet po starem. Prisla sem do te tocke da sem rekla da imam dovolj. Kljub temu, da ga imam se vedno rada. In seveda mi sedaj naprej mece, da ga zapuscam zaradi malenkosti. Da se ljudje ne locejo zaradi tega. Da se bo poboljsal. (trajalo je cel teden.) In potem razmisljam pa ali sem mu dala premalo ljubezni, ali bi morala se vztrajat in upat. Ceprov mi razum govori da nikoli ne bo bolje. Se sam je rekel da trave ne bo nehal kaditi nikoli in da ga nimam pravice spreminjati. Oba sva 40 let in res nocem ziveti zivljenja vec kot da sem v srednji soli s pogovori o tem kdo je bil bolj pijan…
Draga anonimna, hvala za vaše vprašanje. Verjamem, da ste se znašli prav sredi mešanice občutij. Moža imate radi, ampak preprosto ne zmorete več. Najraje bi šli, ampak vas omejuje vaš oseben občutek krivde, pa najbrž tudi strah, kako bo potem. Ne vem, kako hitro se mogoče pojavi tesnoba, ko si predstavljate, da ne bi več živeli družinskega življenja…? Hkrati pa vas najbrž stisne tudi ob ideji, da se nič ne spremeni. Kot da bi želeli spremembo, a bi jo oviral strah, ki se skriva za krivdo, ki jo omenjate. Strah pa je najbrž občutek, ki ga skriva tudi vaš mož, s svojimi umiki in begom od družine. Zakonska družinska terapija bi vedno poiskala vzroke vajinih trenutnih vedenj: njegovega bega in vašega »statusa quo«.
Partnerstvo je vedno izziv, sploh ko vanj vstopijo še zasvojenosti ali drugi ljudje. Kar opisujete, ni le izziv, ampak je resna situacija, kriza v partnerskem odnosu, ki vsebuje moževo zasvojenost – to pa je povsem upravičen razlog za ločitev. Ljudje se pogosto ločujejo ravno iz tega razloga in četudi vas mož to minimalizira, je realnost drugačna. Minimaliziranje je sicer zelo značilna lastnost vseh odvisnikov, ki se z realnostjo težko spoprimejo. To je razlog zakaj so se znašli sredi začaranega kroga in ob odvajanju lahko pride tudi močna duševna stiska, ko morajo zdržati v realnosti, v dolgčasu, z vsemi občutki. Zasvojenost ne vpliva le na tistega, ki je zasvojen, pač pa na celoten družinski sistem, na oba partnerja in na otroke. Tudi vzgoja otrok lahko postane prizorišče bojevanja. Zasvojenost lahko prekine le zasvojeni, če se za to sam odloči.
Kot žena se najbrž čutite nemočni in tudi ste v nemočnem položaju, ker se ne morete odločati namesto moža. Lahko mu nanizate vrsto raziskav, ali pa izlijete vaše srce in najbrž ste vse to že poskusili. Ampak odločitev je na gospodu. Vi se lahko pojavite z jasno izraženo zahtevo po spremembi, abstinenci. Malo je presenetljivo, da tega niste zahtevali že prej in da ste vse razumeli in tiho prenašali. Ste bili prestrašeni? Oziroma, kaj je tisto, kaj vas ovira pri tem, da rečete, da je nekaj za vas nesprejemljivo? Kam se je skrila vaša jeza? Navadno se v odnosih, ki jih imenujemo odvisni odnosi, znajdejo ravno pari, kjer ima en izkušnjo zlorabe alkohola/droge, drug pa je od njega odvisen. Kot da mu, grdo rečeno, ustreza, da je z odsotnim partnerjem. Ker je oba preveč strah povezanega, intimnega odnosa. Vam je ta termin poznan? V procesu psihoterapije se dostikrat zgodi, da ko se pari odločijo za partnersko terapijo in za zdravljenje, malo obtičijo in se prestrašijo. Ker je v resnici oba zelo strah. Vam je ta občutek blizu?
Če mož spremembe ne zmore, niti v mislih (kaj šele v dejanjih), potem ste storili za vaš del vse. Nujno je potem, da poskrbite zase, še bolj pa za varnost otrok. Puščati otroke v takem stanju ob možu je skrajno nevarno in nedopustno. Če on ne bo pokazal pripravljenosti za spremembo, se bosta morala najbrž dogovoriti tudi za stike pod nadzorom.
Če se bo mož vendarle odločil za poskus, da spremeni svoje življenje, morate vedeti, da lahko sledijo padci. Recidivi so pogosto del te poti in morate res razmisliti, če zmorete tako. Ta dinamika je lahko naporna in škodljiva tudi za otroke (ti vzponi in padci). Pogosto se zgodi, da se odvisni partner odloči za reševanje situacije šele takrat, ko pade in izgubi družino. Ali pa se celo odloči za pomoč in žena obupa, ker ne zmore zdržati ob tako spremenjenem, »present« partnerju. Ta sedaj po abstinenci in psihoterapiji ni več odklopljen, je lahko prisoten, a hkrati dolgočasen, včasih tudi naporen, vse to, česar ona ni več vajena. Včasih se zato kljub rešitvi osnovne težave zelo težko povežeta, ker ju ovira vzajemen strah pred intimo, ki ju hkrati drži skupaj, a ne pusti narazen. Ironično, boleče, a partnerska terapija naslavlja ta občutja, odstranjuje obrambne mehanizme in skuša par ponovno povezati.
Zelo težko pa napovemo, v katero smer bosta šla vidva. Kaj si vi želite? Kje lahko najdete spet sebe in svoj pogum, da postavite meje partnerju in zahtevate, da postane mož in oče. Seveda je možno, da tega ne bo izbral, ampak večje vprašanje je, kaj vas ovira pri tem, da bi sploh zahtevala čas zase, za vaju, za družino? Glede na opis sklepam, da so ta vzdušja strahu, sramu, nemira in nepovezanih odnosov domača tudi vam. Sklepam, da ste se te odvisnosti najbrž naučili v svoji primarni družini, kjer ste najbrž odraščali ob odsotnem očetu, ali pa mami, ki ni zmogla imeti stika. Kakšna je vaša osebna zgodba, ki je vas sploh pripeljala v ta odnos, ki ima tipične značilnosti odvisnega odnosa? V kakšni družini ste odraščali in kje ste se naučili, da vaše potrebe niso pomembne? Kje ste že prej tako močno zgubljali kontrolo, da ste se znašli v tej reprizi vašega preteklega življenja?
Če si ne boste odgovorili na zgornja vprašanja, ste v nevarnosti, da boste samo šli naprej, v podobno boleč odnos. V nevarnosti, da naletite na nekoga podobnega, zato je nujno, da pri sebi raziščete te vzorce in vzroke občutkov strahu. Priznali ste si, da vas v odnosu drži krivda. Krivda je navadno pokrivalo za globlja občutja, kot je npr strah. Kako bi bilo priti v stik tudi s tem občutkom, kako bi si bilo dovoliti biti sami sebi dober psiholog? Ravno krivda je namreč gonilo odvisnih odnosov. Nujno morate odkriti, kaj se skriva za njo. In kakšna je ta krivda, kam je pripeta? Kaj je lahko najhuje, če greste? Koga bi s tem najbolj prizadeli? Iz kje ste vajeni, da prevzamete polno odgovornost, ne pa le delno? Ste bili morda postaršen otrok, ki je že doma skrbel za vse okoli sebe? Kdo je kdaj poskrbel za vas, ste mu dovolili? In koliko nevarnosti zbuja ideja, da morda vseeno dobite moža nazaj? In kaj vse začutite v telesu, ko si predstavljate obe možnosti?
Veliko vprašanj torej tudi za vas. Ravno zato, ker je celo vprašanje le opis partnerja. Kje ste vi? In a ste opazili, kako se sprašujete, kaj bi lahko bi še naredili v odnosu (In potem razmišljam ali sem mu dala premalo ljubezni, ali bi morala se vztrajat in upat), ne pa kako se vi počutite v odnosu? Kot da imate takšno moč nad njim. To je iluzija odvisnih odnosov – v resnici imate neverjetno moč, pri sebi. Le vi ste tisti, ki veste vaše odgovore in lahko poskrbite za svojo varnost, za svojo ranljivost in pa tudi za vaše otroke. Ni vam treba več samo prenašati trenutno situacijo in gledati, kako nekdo drug zgublja kontrolo in živi v vzdušju depresije. Zdaj ste vi starš in vi žena. Lahko spremenite vaš del odnosa. Lahko zahtevate spremembo in jo tudi sami pri sebi naredite. Zakaj si ne bi drznili?
V branje vam priporočam literaturo na temo odvisnih odnosov in pa knjigo Strupeni starši.
Za resno rešitev odvisnosti v vajinem odnosu vama toplo priporočam obisk psihoterapevta oziroma zakonskega družinskega terapevta. Marsikaj se da rešiti, če sta za to pripravljena oba, v varnem odnosu s psihoterapevtom. Srečno in dobrodošli.
Izdal me je in ne morem zaupati. Kaj naj storim?
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)ANONIMNA ZGODBA – IZDAJA IN NEZAUPANJE
Pozdravljeni. S partnerjem sva 3 leta skupaj. Skupaj imava otroka, starega skoraj leto dni. Gre za to, da mi je prikrival velike dolgove (govorimo skupnem znesku okrog 10.000€) . Baje bi naj imel celo otroka od prej, za katerega mora plačevat visoko preživnino. Ne moti me, če bi imel otroka od prej. Dokler ga ni policija odpeljala zaradi neplačane prometne kazni, nisem vedela da je stanje tako resno. Šele ko sem uredila varščino, mi je vse priznal in rekel da bo vse popravil. Res je da se finančno trudi in dela cele dneve, dodatne ure in ima še dodatno delo. Še meni je dolžan. Prodala sem avto zato, da sem plačala najemnine in njegovo varščino. Gre za to, da ne vidim izhoda iz vseh teh dolgov. Ne vidim izhoda glede najine zveze. Glede otroka mi grozi, da mi ga bo vzel, če se bom odselila. Nimam ne denarja, najini računi so v minusih zaradi njega. On se vsega ne zaveda. Pravi da bo popravil, da naj počakam. Minevajo pa meseci. Žalostna sem, počutim se izdano, kot bi bila prevarana. Res sem ga imela rada, oboževala sem ga. Res je bil to kar me je izpolnjevalo, zdaj pa se mi gabi. Vsak dotik njegov me boli. Ko mi reče da me ljubi mu ne verjamem. Ne moreš nekoga ljubiti, a mu hkrati lagati. Ne morem mu reči nazaj da ga ljubim. Ne morem, lagal mi je. Vse bi zmogla, našla bi način že prej, preden bi prišlo do vsega tega. Prosim vas za mnenja, kaj naj storim? Kako bi vi reagirali? Kako ravnati sočutno?lp
ODGOVOR:
Spoštovana gospa, v tej zgodbi je čutiti toliko razočaranja in bolečine, pa hkrati upanja in spraševanja, kako lahko rešite situacijo. Vsak bi bil v takšni situaciji šokiran in bi težko vedel, kako naprej. Si predstavljam, da zaradi sebe in zaradi otroka zvezo želite obdržati in rešiti. A za ta del bo moral poskrbeti vaš partner, vi pa predvsem zase in za malčka. Ne vem, v kakšno občutje vas spravi ta opcija, da bi morali kar spustiti kontrolo in jo prepustiti partnerju, ko pa vas je že tolikokrat izdal….? Tako močno, da celo opisujete občutke gnusa in prezira. Ker opisujete aktivno prevaro/laganje in še dolgove, so stvari precej resne.
A čutite, da vam je tako težko, da ne zmorete odpustiti? Tega čez noč ne zmore nihče. Če pa čutite, da ne boste zmogli sčasoma odpustiti laganja (odpuščanje je dolg proces, imate pa tudi svobodno odločitev, da ne – ker niste dolžni prenašati tega!) in ocenjujete, da on ni povsem pripravljen na delo, prevzeti odgovornost zase, da se bosta samo še več prepirala in da ne bosta našla strokovne pomoči – potem imate svobodno možnost razhoda in opcijo, da individualno delate na osebni spremembi, na občutkih nezaupanja, strahu, nemoči in osamljenosti. Individualna terapija, ki upošteva klientove telesne senzacije in njegovo preteklost, lahko pokaže na senzitivnost posameznika. Tudi v tem delu se boste v resnici morali srečati z odpuščanjem: kar ne pomeni, da pozabite na njegove napake, ampak pomeni, da pustite občutkom svojo pot. Da začutite vse in s temi občutki zdržite, tudi sami. Kaj bi za vas pomenilo to, da zdržite z lastnimi občutki in da jih ne skrivate? Da dovolite tudi partnerju pokazati vašo prizadetost? Kaj bi pomenilo, če nehate zanj skrbeti? In obrnete fokusirate nase, na svoje občutke? Že zgoraj opisujete žalost in občutek izdajstva – kar pomeni, da ste na pravi poti, ko ste v stiku s svojimi občutki.
Če menite, da on je pripravljen garati, prevzeti odgovornost (kar vključuje, da vi nemudoma prenehate skrbeti zanj in začnete skrbeti zase, da on lahko končno prevzame svojo odgovornost: začne skrbeti zase in si prizna, da ima težave), da si bosta našla strokovno pomoč (za oba – za odvisne odnose in še ločeno individualno terapijo), da vi prevzamete svojo odgovornost (si priznate, da ste v tem odnosu zelo v vlogi “mami”- s tem mislim predvsem ta del, da skrbite zanj kot bi mami (= preveč), da izjokate vso prizadetost, ranjenost, prevaro….pridete v stik z jezo in šele nato z odpuščanjem, momentom, ko vse te občutke spustite iz svojega telesa) – potem imata morda še možnost, da v počasnem procesu razrešita in vidita kako…. predpogoj je, da on nikoli več ne laze, da za vse dolgove poskrbi sam in da zdrži vaša občutja, predvsem pa da se odreče grožnjam. Grožnje so sicer vedno izraz stiske in nemoči, vendar v zvezi delujejo zelo destruktivno.
Verjamem, da mu ne zmorete verjeti več in to je po prevarah edino logično. Vem, da ni bila telesna prevara, je pa za vas močna čustvena prevara in posledice so lahko enake. Na vas je, da prečutite kakšno življenje si želite naprej. Če vas v odnosu zadržuje zgolj strah pred izgubo hčerke, potem vam moram napisati, da je csd/sodstvo precej naklonjeno mamam. Če vas je strah ločitve zaradi vpliva na otroka, potem si je potrebno priznati, da sta pomembna vidva kot par – če se zmore ta vajina medsebojna agonija končati, bo za otroka res boljše, če ne, bodo posledice lahko še hujše. Sploh če med staršema ne bo razumevanja in osnovnega spoštovanja.
Gospod je lagal, ker je bil prestrašen in ker ni vedel, kako boste sprejeli. Ni delal tega, da bi vas prizadel. Ampak to ne zmanjša teže, da vas je. Ni bilo zanalašč, ali pa iz zlobe, ampak boli trenutno najbolj vas – je pa vse to njegova odgovornost. Ko bo bolelo njega (saj ga, samo najbrž ni čustveno v stiku s tem, sicer bi prevzel večjo odgovornost), se bosta šele lahko slišala in sporazumela. Ne vem, če ste preverili, ali je zraven v celotni situaciji dodana še kakšna zasvojenost? Če gre morda za kakšno njegovo odvisnost (v smislu zgubljanja financ), je tole tudi tipično vedenje odvisnika: skrivanje, da kdo ne opazi, da ga ne obsodi, da drugi niso prizadeti ipd, zato je nujno preveriti, da ni njegova stiska v resnici še malo večja. Gospod v resnici namreč še najbolj izdaja samega sebe.
Če ugotovite, da se za tem skriva še zasvojenost, ga morate nujno napotiti k terapevtu, ki mu je to področje poznano, sicer se lahko vedno zapletata v začaran krog izdajstva, strahu, nezaupanja, skrivanja in laži. Zaslužita si pa oba več: odnos, kjer sta spoštovana, direktna in iskrena. Takšni odnosi se lahko zgradijo na dolgi rok, vendar z resno odločitvijo, da zapreta vse izhode, vse obrambne mehanizme in začneta skrbeti vsak zase – šele tako se bosta lahko spet počasi povezala. Če tega ne bosta zmogla storiti sama, sta dobrodošla na partnersko terapijo. Partnerska terapija se priporoča takrat, ko partnerja samo ne zmoreta objektivno pogledati na svoje rane in svoje obrambe.
V vprašanju ste vprašali še, kaj je sočutno. Sočutno partnerstvo temelji na prevzemanju odgovornosti zase. V tem smislu je na vas, da se soočite s sabo, s svojo ranljivostjo in hkrati zahtevate varen odnos. Težko je sicer odgovoriti, kaj je sočutje, ker ste tu vi tista, ki najbolj lahko začutite, ali je on pripravljen sebe res spremenit (ne da ga vi spreminjate, ampak da se je on zagotovo odločil, da želi od sedaj naprej drugače). Najbolj sočutno je to, da poslušate sebe. Kaj vam pravi telo? Najbrž ste zmedeni – moški, ki ga ljubite/ste ga ljubili vas je razočaral in vam povsem obrnil življenje. Pomembno je, da se zavarujete in da naredite-naredita plan, kako naprej.
Najraje bi vam rekla, da pridita na terapijo: tam se v hipu pokaze, ali nekdo zmore sprejeti odgovornost zase; tako pa težko sodim, slutiti je le odvisne odnose, zato bi vam predlagala branje literature te tematike. Ampak vi veste, vaše telo ve, kako je v resnici. Socutno je to, da mu sledite, ga poslusate. V vsakem primeru pa postavite razmejitve.
Kontaktni podatki
Inštitut Vita bona, zavod za družinsko terapijo
Orehovo 6
8290 Sevnica
telefon: +386 41 609 888
mail:
- […] sploh če boste čutila, da nimate energije za...28. 5. 2023 - 12:58 Napisal: Izčrpanost in obup mamice: Svetovanje – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija
- […] Pogovor vodite in usmerjajta vidva, ideje naj...12. 5. 2023 - 9:31 Napisal: Sin z ADHD me spravlja ob pamet: Svetovanje za starševstvo – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija
- […] učenca. Mnogi učitelji se pritožujejo, da...5. 5. 2023 - 9:24 Napisal: POSEBNI ČAS ZA POVEZOVANJE IN ŠOLA: Svetovanje – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija