Partner odhaja: Svetovanje za pare
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)S partnerjem sva v vezi 9 let. Imava dva otroka ( 3letnik in 7 mesečna punčka). Lani smo si zgradili hišo in sedaj je prišel čas, ko bi lahko uživali, a mi je pred enim mesecem partner rekel, da ne more več biti z mano , da ničesar več ne čuti. Hišo smo si gradili zraven partnerjevih staršev. Odnosi z njimi nikakor ne grejo, še posebaj odkar imava otroke nimata meje. Partner mi ni v oporo, njima reče naj me ne dražita, ker bo spet on poslušal (govorita, da sem 2 meseca po porodu debela, tudi 2 mesečni hčerki govorita enako). Sedaj še živimo skupaj, vendar ne komunicirava. Prosim za pomoč, nasvete.
______________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana anonimna, res hudo vam mora biti, ko ste stopili v tako občutljivo obdobje vašega življenja. Imeti 2 mesečnega otroka je res naporno obdobje in če pri tem partner ne sodeluje je v polnosti je lahko še hujše. Kar opisujete je, da vam ne izkazuje spoštovanja, ampak se samo povezuje s svojo družino. Telesno je v partnerski zvezi z vami, čustveno je pa povezan še vedno s svojimi starši in stoji na njihovi strani. Vse to kar dela, ni pravično do vas in je njegova odgovornost, da naredi spremembo in spremeni odnos.
Tudi, da starši ne spoštujejo vaš mej ni pravično iz njihove strani.
Vsi ljudje imamo osebni prostor in omejitve, ki naj bi jih drugi spoštovali in ne šli vedno čez njih. Tudi partner bi moral svojim staršem postaviti meje in vas zaščititi v teh primerih. Tukaj vam priporočam, da bi se s partnerjem udeležili partnerske terapije, če bi vi želeli nadaljevati odnos in poskusili popraviti. Glede staršev je dobro, da se fizično ločite od njih. Torej da ne morejo brez vašega dovoljenja v vašo hišo in da vedo kje so meje. Vsekakor je pomembno, da partner stopi v vlogo, da svojim staršem postavi meje. Želim vam vse dobro na vaši poti.
Komentar je zapisal terapevt Denis Ališič
________________________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni. Res je za vami in pred vami težka izkušnja. Prestopanje mej, nespoštovanje, nerazumevanje in tudi partner ni na vaši strani. Pa ravno v obdobju, ko bi varnosti, topline, ljubezni in miru najbolj potrebovali. Denis vam je že lepo odgovoril, jaz pa bi vam dala še nekaj vprašanj, ki se mi zdijo pomembne, da se jih vi sami vprašate.
Kje pa je vaša jeza?
Kje je vaša žalost?
Kje so vaše potrebe?
Kje je vaša meja?
Če pomislite na vašo primarno družino, so tudi tam bile vaše meje tako prestopane?
Vaše potrebe tako potlačene?
Je bila ljubezen do vas, tako prezrta in potlačena?
Zaslužite si več. Zaslužite si največ. Če si želite rešiti zakon in poskusiti vse možnosti, vam svetujem partnersko terapijo. Če pa se partner, terapije ne bi želel udeležiti, pa vam svetujem, da se napotite na terapijo sami. Da predelate čustva iz primarne družine, da se opolnomočite in da najdete svojo vrednost.
Vse dobro vam želim na vaši poti.
Komentar je zapisala Tadeja Čulek.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Podobne teme: Kako naj ga privlačim? , Kaj dolgujem staršem?
Dopisovanje in prevara: Svetovanje za pare
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje: Ženo sem že pred leti zalotil, da si dopisuje z enim fantom. Obljubila je, da ni nič, da si dopisuje z njim ,da si malce krajša dolgčas in zvezo nadaljevala. Sedaj imava dva otroka stara 8 in 4 leta. Pred kratkim, pa sem ugotovil, da si spet dopisuje z enim fantom. Prepričevala me je, da ni nič, da sem ljubosumen, da je samo dopisovanje, da se bo izbrisala iz socialnih omrežij, ker ji je dovolj mojega preverjanja. Vse sem ji verjel, nato pa ugotovil, da se je lagala. Mene je blokirala in ostala na vseh omrežjih. Z malo znanja, sem našel tudi vsa sporočila, ki so bila dokaz, da je prišlo do prevar. Priznala je, da ga je oralno zadovoljevala in kasneje še več. Sedaj pravi, da ji je žal in obljublja, da se to ne bo več ponovilo. Kako naprej?
_________________________________________________________________________________________________________________
Hkrati pa bi vse najraje kar pozabili.
Po opisu sodeč sklepam (kolikor lahko sklepam online), da ima vaša partnerka resen čustven zaplet, ki ga poimenujemo seksualna odvisnost.
Odgovornost za njeno zdravljenje je v popolnosti njena.
Po opisu sodec ste skrben moški in ljubeč oče in družina vam je svetinja.
Ob vsej zgodbi ostaja občutek strahu pred ponovitvijo in pa občutek, da želite za vse poskrbeti.
Vi se morate odločiti, če jo boste zmogli počakati in zdržati z negotovostjo, ki jo ta možnost ponuja.
Sanjam o bivšem: Svetovanje za pare
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)
Vprašanje: Sem poročena, mama dveh otrok. Z bivšim sva bila v zvezi 4. leta z vmesnim premorom. Z bivšim sva tudi skupaj živela in se na koncu razšla, zaradi njegove prevare. Sedaj sem srečno poročena z drugim partnerjem. Vendar na vsake toliko mislim na bivšega. Predstavljam si kako bi bilo, če bi z bivšim, imela skupaj otroke in podoživljam vse skupne trenutke itd. Zdi se mi, da ga nisem še sploh dokončno prebolela. Razhod z bivšim je bil res grd, sedaj ima tudi on partnerico in enako stare otroke kot so moji. Kako naj si pomagam in grem čim lažje čez to. Partner za te občutke seveda ne ve, ker se bojim da bi dobil občutek, da ni ljubljen.
Hvala za odgovore.
_________________________________________________________________________________
Pozdravljeni.
Kar opisujete, je izjemno močno značilno za tako imenovane soodvisne odnose. Tam se pogosto pojavljajo fantazije, razvijanje spominov ter intenzivno sanjarjenje. In vse to se po navadi dogaja kljub temu, da je spodaj skrita težka bolečina, v vašem primeru celo prevara.
Večina ljudi, ki ne pozna soodvisnih odnosov vas bo težko razumela – ker tole navzven res ne deluje logično. Namreč če veste, da vas je nekdo že prevaral, – pomeni, da ta oseba na neki točki že ni zmogla gojiti spoštljivega odnosa do vas – zakaj bi se vračali v isto stanje?
In če ni bilo tam neke predelave pod strokovnim nadzorom, potem je vse skupaj ostalo na istem nivoju.
Vprašanja za vas torej so:
– zakaj bi si želela v svojem življenju nespoštljivih odnosov?
– Zakaj so vam taksni odnosi sploh privlačni?
– Vas to spominja na vaše otroštvo, kjer ste morali morda podobno prenašati veliko občutkov nepomembnosti in zamenjanosti?
– Kam izpuhtijo bolečina, žalost, jeza, občutek izdajstva? To so samo osnovne usmeritve…
V resnici pa vas moram nujno usmeriti na zdravljenje zgoraj omenjene soodvisnosti, ker sicer se takšna sanjarjenja ne nehajo sama od sebe.
Včasih se soodvisni toliko prepustijo sanjam in jih tudi preizkusijo v živo. V vašem primeru bi to lahko pomenilo izjemno veliko ranjenih odnosov. Preden začnete razvijati taksne ideje, vas toplo spodbujam, da ugotovite, kaj vse je tisto, zaradi česar ta trenutek niste ok. Kaj pogrešate v trenutnem partnerskem odnosu? Kaj je to, kar ste tam imeli in tukaj ni? Kaj je ta anskioznost, ki jo omenjate? Zakaj ste napeti?
Nujno morate najprej ugotoviti, kje ste vi in zakaj ste se znašli tu. Poleg nujne terapije pri terapevtu, ki dela s soodvisnimi odnosi bi vas usmerila v branje člankov in knjig na temo “Codependency” (soodvisnosti). Na spletu najdete online podporne skupine, v tujini… dobre knjige so npr.:
– Zbogom, soodvisnost,
– Ne recite temu ljubezen
– vse od avtorice Sanje Rozman..
Dokler ne ugotovite kje ste, vam priporočam, da varljive misli in sanje nadzorujete. Če boste morda vmes ugotovili, da vas trenuten odnos ne osrečuje, ali pa da se je vas bivši spremenil ali pa celo razšel, potem boste imeli precej drugačno izhodišče. Ampak najprej najdite sebe, ne v drugih – v sebi.
Pogumno naprej!
Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Finančne težave v odnosu: Svetovanje za pare
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 6 let. Trenutno pa sem na porodniški z najinim drugim otrokom. Sicer imam dobro službo in 2x večjo plačo kot partner, a trenutno imam 700 eur porodniške. Težava pa je ravno denar. S svojim denarjem poplačam polovico najemnine ter polovico položnic, ostane samo nekaj eur in posledično je partner tisti, ki kupuje hrano, plenice. Zaradi tega je neznosen do mene. Se dere name v pričo otrok in me ponižuje. Že pri prvi porodniški je bilo hudo sedaj pa je neizprosno.
Naj povem, da ko hodim v službo si deliva vse pol- pol in veliko si lahko privoščiva.
Ko pa mi naredi otroka in sem zaradi tega na porodniški, trpim skoraj 2 leti njegov bes in gnev, (nosečnost je po navadi še hujša, kot to poporodno obdobje). Danes, ko sem dobila dodatek pri otroških, je verjetno pričakoval, da bom njemu dala polovico, jaz pa sem takoj nakazala denar za psihoterapijo, ki jo obiskujem že več kot eno leto. In človek je dobesedno ponorel.
Je to normalno? Da se moram počutit kot ničvredna, ker me on trenutno živi? Pa sem načeloma zelo skromna, ne hodim k frizerju, na nohte, se ne ličim, se pravi zase ne zapravim niti 5e. Izposodim si res za kakšne meni pomembne stvari – terapija, obutev, darilo za rojstni dan za prijateljico npr. Prosim povejte mi, ali je normalno, da je človek tak do svoje partnerice in ji meče naprej, ker jo mora hranit? Ne rečem, za otroke kupi vse, kar ga prosim, problem sem samo jaz. Sta pa njegova starša imela vsak zase denar in taščino prvo opozorilo, ki mi ga je dala, je bilo ravno to – da naj imava skupne finance, saj je to povzročalo največji razkol v njihovi družini. Lepo prosim za kakšen nasvet, ker mi niti malo ni prijetno, šele septembra se vrnem na delo.
__________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovani, odnos, ki ga opisujete mora biti res neprijeten in stresen. Stalno premišljevanje o financah, stalno vračanje denarja, računanje. Kot ste opisali si morate od njega sposojati denar, ga dobesedno prosjačiti in se poniževati, kar je ekonomsko nasilje. V partnerskem odnosu naj bi bila partnerja izenačena, finance skupne, stroški skupni in vse stvar dogovor. Trenutno pa ste vi v podrejenem položaju, ko se morate počutiti krivo, ker vas ne spoštujejo kot človeka.
Normalno je, da imata partnerja včasih ločene bančne račune in vsak svoje prihranke.
Vendar je pomembno, da ko pride do stroškov in porab denar delujeta skupaj, združeno in je možnost pogovora o tem. Pri vas sem opazil, da morate biti neverjetno osamljeni, ko vam mož zahteva da vi plačujete svoje stroške, mu vračate denar in se počutite v zadregi. Takšen odnos vsekakor ni zdrav in spoštljiv, ker ste opisovali tudi, da je do vas psihično nasilen. Da vas nadira, vas ponižuje v pričo otrok. To nasilje, tudi če ni vedno prisotno, se ne bo samo prenehalo. Opisali ste že, da ste šli po pomoč na psihoterapijo, kar je že dober korak v pravo smer. Nasilje se nikoli ne bo ustavilo samo od sebe in je dobro, da poleg terapije, tudi poiščete pomoč pri organizacijah, ki se s tem ukvarjajo npr.: Center za socialno delo, Društvo DNK, SOS Telefon ali ženska svetovalnica. Nasilje, ki ga povzroča partner lahko spremeni le on, vi se tukaj lahko le zaščitite in poskrbite za sebe, kar že delate. Želim vam vse dobro.
Komentar je napisal terapevt Denis Ališič.
Najdete nas tudi na Facebooku in instagramu .
Podobni članki: Dober družinski terapevt.
Težave v najinem odnosu: Svetovanje za pare
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje: V odnosu s partnerjem, se dnevno ponavlja prepir na enako temo. Nenehno dobivam navodila kako kaj početi, kako se obnašati, kaj reči, počutim se, kot da to sploh nisem jaz. Ko partnerju zaupam svoje občutke, znori, ker noče da mu kontriram. Pa tudi če ne odgovorim takoj, mu ni ok. Zadeve so šle tako daleč, da bova obiskala psihologa (a se bojim, da po uvodni uri ne bo želel na naslednji obisk). Partner pravi, da ima pravico izražati jezo in živčnost. Ampak, kaj pa jaz, kje v odnosu sem jaz? Nenehno sem pod njegovimi pravili in se že bojim kaj reči. Prosim za pomoč, nasvet kaj storiti, drugače se mi bo zmešalo? Lp
Spoštovana anonimna, res se trudite, da bi uredila vaš odnos s partnerjem in bi lahko ponovno srečno skupaj zaživela. Verjamem, da mora biti to ena velika zmeda in stres. Ko se morate non stop prilagajati in “hoditi po jajcih”, zato da bo partner vsaj nekoliko manj jezen. To kar opisujete mora biti res grozno, da ste non stop pod “obleganjem”. Po vašem opisu, se razbere, da se res trudite. Poskušate biti sočutni, razumevajoči in tolerantni do partnerja, vendar on še vedno pritiska na vas. V tej situaciji vi niste krivi nič, težava se nahaja v partnerjevih čustvih. To obnašanje res nima prostora v vašem odnosu in ne spada v trenutno situacijo, kar pomeni da prihaja iz preteklosti.
Vsa ta obnašanja, besede, izpade partnerja, ki ste opisali so njegova bolečina, ki jo ni predelal iz preteklosti in jo sedaj izraža v odnosu.
To je pa izredno krivično do vas, ker niste krivi in vseeno ste “bombandirani” iz njegove strani na tedenski ravni. Njegovo obnašanje je izraz, da je on moral najti večji nadzor, ko ni bilo varnosti v otroštvu in je bilo to takrat izredno stresno. Verjamem, da je pod velikim stresom tudi on. Ker ne more pustiti njegove strahove in bolečine v preteklosti in jih vedno nosi sabo. Sprememba obnašanja, bi za njega pomenila dodatni stres, ker bo moral spustiti edino, kar zadržuje vse njegove občutke. Tako, da je bila vaša odločitev iti k strokovnjaku pravilna. Ker bo treba nasloviti vsa skrita čustva, ki povzročajo potrebo po povečani varnosti.
Glede njegove želje po izražanju jeze in živčnosti se strinjam, da ima pravico jo kazati. Vendar to kar on dela ni kazanje čustev, vendar čustveno nadlegovanje vas. Kar imam v mislih je izražanje jeze, kot ste opisali, da zjutraj naglas odpre vrata in vas zbudi. To ni izražanje jeze, to je nespoštovanje. Izražanje jeze bi bilo, če bi se usedla, bi on povedal, da je jezen, mogoče glasneje govoril ampak, da bi dovolil si začutiti to jezo in bi jo lahko v pregovoru predelala. Vsak partner ima pravico izražati vse občutke, vendar na zdrav način, da se te občutki lahko predelajo in naslovijo. Ta zdrav način je preko pogovora, aktivnega izražanja (ples, slikanje, petje), da se prepozna občutke in jih oseba lahko začuti. Želim vam vse dobro in srečno, ne glede na kateri poti boste.
Komentar je napisal terapevt Denis Ališič.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Anonimne zgodbe iz terapevtske pisarne
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)V moje življenje je prišel kot komet. Čeprav je v času dvorjenja kdaj izginjal, je vedno prišel hitro nazaj in me presenetil. Obljubljal je pravo družino in varnost, vse to kar sem tako zelo pogrešala v svojem domu. A tik pred poroko sem – medtem ko sem iskala najino poročno pravljično nastanitev – našla njegov skrit svet. “MarioSlansky86” je bilo lažno ime, dopisovanja, fotografije komentiranje žensk, tudi moških, vsega po malem. Poslala sem ga po cigarete in medtem ko sem kadila eno za drugim kričala, besnela, ga celo oklofutala.
Pet dni nisem mogla normalno jesti in življenje se je ustavilo. Vsak dan me je rotil naj ne grem, obljubljal terapijo in še več.
Ne vem zakaj nisem že takrat takoj šla na terapijo. Šla sem se le izjokat duhovniku, ki me je vprašal le, če je tudi on za krst otrok. Vseeno sem se odločila za poroko, takoj zanosila, enega za drugim in imela sva dva čudovita otroka. Kot oče je imel kak izziv, ampak res se je trudil in bil z njima več kot so drugi. Toda naju ni bilo. Spolnost nikoli ni zares prišla, ko pa je, je bila pač samo spolnost. Ko sem poslušala prijateljice, ki jim moški težijo za sex, sem si želela, da bi bila one. Mene se namreč moj mož nikoli ni dotaknil, čeprav sem se imela za privlačno, urejeno, lepo in mi je to dostikrat povedala tudi okolica. Toda jaz sem spraševala sebe, kaj delam narobe. Vmes sem se celo zaljubila drugje, ker sem tako hrepenela po opaženosti in temu občutku, da si moškemu privlačna. Dokler nisem na terapiji izvedela, da ni težava v meni. On ima spolno anoreksijo. Po ogromno letih sem ponovno odkrila njegova pisarjenja.
Vsakič obljube, redke terapije, polovično delo na sebi.
Vse je bilo na pol. Čutila in vedela sem, da ne dela zares, ampak nisem zmogla oditi. Otroka ga obožujeta in razen spolnosti sva drug ob drugem bila odlična: skupni hobiji, skupni interesi, skupno podjetje, skupna vizija, skupne finance, skupno vse. Dokler me ni še prevaral. Večkrat, z mnogimi. Ne vem niti številke, ampak saj sploh ni več pomembno. Moje srce je zlomljeno. Morda za vedno. Ponovno sem v terapevtskem procesu, ker me vsak dan znova boli. In samo upam lahko, da bom en dan ok in ponovno zaupala moškimi, ampak končno vem, da nisem kriva in da si zaslužim več.
______________________________________________________________________________________________________________________
** Dolgo časa sem živel skrito življenje in še danes težko pišem o tem.
Moje življenje je z leti postalo ena sama laž. Nisem opazil, kako sem z vsakim novim klikom izdajal sebe. Za terapijo sem se odločil samo zato, ker je partnerka ugotovila in našla ta moj skrit svet. Ker jo imam rad in sem čutil, da jo prizadanem, sem se zaradi nje opogumil in poklical na pomoč. Bal sem se, da me bo pustila in da potem ne bo noben več želel sploh biti z mano. Bal sem se osamljenosti, čeprav sem naredil vse, da bi ona lahko šla. In imela bi pravico, da gre. Šele danes namreč počasi razumem, kaj vse moja odvisnost pomeni, koliko ljudi prizadane, koliko solz prinaša. V svoji družini sem bil vedno sam, saj so bili starši odsotni.
Do 10.leta sem otroštvo preživel z dedki in babicami in spomnim se, da sem že takrat poskušal pokukati v pornografske revije, ki sem jih našel tam.
Zelo hitro sem začel z masturbacijo… kasneje pa z online ogledi pornografije , ki je bila vsakič bolj divja in nasilna… sledila so dopisovanja, ustanovitve skupin, kjer sem vsak dan komaj čakal, da jih odprem. Vse v mojem življenju se je vrtelo okoli tega. Tudi s punco sem želel divjo spolnost, ne klasične, ampak pogosto sploh nisem užival. Pojavile so se težave z erektilno diafunkcijo, ampak samo ob njej. Ne spomnim se momenta, kdaj je vse postalo kritično, vem le, da nisem nič več delal za partnerstvo, ampak samo iskal minute zase. Vsak dan, čimveč. Streznilo me je šele to, da je punca našla vse to. To še ni pomenilo konca, le odločitev za terapijo. Še zdaj sem v procesu in vsak dan, ko zmorem ostati trezen, si zaploskam. Vem, da me čaka še veliko dela, ampak si ga tudi želim.
Zgodbe je zapisala, zbrala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Psihično in fizično nasilje partnerja: Svetovanje za pare
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje: Pozdravljeni. Že moje otroštvo je bilo težko, bila sem psihično ožigosana s strani sošolcev, zaradi kilogramov. Slabo sem se učila, starša sta bila v rokah narcističnih starih staršev, kjer sta doživljala psihično in fizično nasilje, a meni sta bila vedno v oporo. A če odmislim vse to, sem bila energična, rada sem se družila, brala knjige… Ko pa sem spoznala partnerja pa je šlo vse navzdol. Psihično in fizično nasilje, ki sem mu komaj ušla. Spoznala sem zdajšnjega partnerja in do rojstva otroka je bilo vse super. Po rojstvu otroka pa ni bilo več intime, objemov, pogovorov, jaz mislim, da sem padla v rahlo poporodno depresijo. Po zanositvi z drugim otrokom, je situacija še slabša, tudi zdajšnji partner nad menoj izvaja psihično nasilje. Zakaj so vedno isti vzorci prisotni v mojem življenju? Kaj človek naredi narobe? Najbolje bi bilo, da najprej poiščem pomoč zase? Kasneje poskusim partnersko terapijo? Ne vem kaj naj naredim, vedno sem bila zagovornica, da pogovor reši vse, ampak s takimi ljudmi ne morem, tako ne morem več. Res ne…ne vem kdo sem in kaj hočem..
Spoštovana anonimna, neverjetno težko vam mora biti vse to pisati in vse te rane ponovno odpirati. Kot ste opisali so bile težke razmere, travme, zasvojenosti vedno spremljevalci na vaši poti in se jih nikakor niste mogli znebiti.
Niste krivi, da ste bili rojeni v razmerah, ki so vas pahnile v zlorabe in (psihično) nasilje.
Travme in naše otroštvo nas lahko zaznamujejo tako močno, da se nam vedno ponavlja ista zgodba, isti odnosi brez da bi našli pot ven iz tega. Že to, da se zavedate in veste, da je bilo narobe je velik korak v pravilno smer. Trenutni odnos, ki ste ga opisali vam ponovno vzbuja občutke osamljenosti in zavrženosti, kar je obupno in verjamem, da celo nevzdržno. Rojstvo otroka res, da marsikdaj lahko pripomore, da se odnos med partnerji poslabša in se pojavijo dodatne težave. Vendar to ni opravičilo, da podležemo tem težavam in pustimo, da odnos propade. V zgornjem opisu ste vse odlično opisali, kako vse doživljate in kaj bi radi, kar je zelo dober začetek za delo na sebi. Prav imate, da si zaslužite več, kot je spoštljiv odnos, podporo in sprejetje iz strani partnerja.
Kako pa sedaj naprej? V prvi vrsti se morate zavedati, da lahko spreminjate samo sebe in ste vi tudi pomembni, vašega partnerja lahko prosite, da se spremeni ampak je to njegova odločitev.
Tako bi jaz svetoval, da če partner ne želi terapije, se lahko vključite v individualno terapijo in delate na sebi.
Verjamem, da ste sposobni se rešiti iz vsega tega, poskrbeti zase, za svoje otroke in si ustvariti prijeten partnerski odnos. Tudi glede vašega zdajšnjega odnosa sem zasledil, da prihaja do groznih manipulacij iz partnerjeve strani. Daje vam občutek, da ste vi krivi, da nimate prav in vas na ta način ponižuje. To je t.i. Gaslighting. Kar je psihično nasilje in lahko preraste tudi v fizično (kar vam je tudi že grozil). Za pomoč v vašem primeru, ker je prisotno nasilje, bi vam tako svetoval naslednje organizacije: Društvo za nenasilno komunikacijo, Žensko svetovalnico, Društvo SOS telefon in Center za socialno delo (za zaščito otrok). Preko teh organizacij boste dobili podporo, za se zaščitite in potem tudi lažje delate v terapevtske proces na sebi. Najpomembnejša je vaša varnost in varnost vaših otrok. Želim vam vse dobro.
Komentar je zapisal terapevt Denis Ališič.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Težave v partnerskem odnosu: Svetovanje za pare
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje: V odnosu s partnerjem, se dnevno ponavlja prepir na enako temo. Nenehno dobivam navodila kako kaj početi, kako se obnašati, kaj rečti. Počutim se, kot da to sploh nisem jaz. Ko partnerju zaupam svoje občutke, znori, ker noče da mu kontriram. Pa tudi če ne odgovorim takoj, mu ni ok. Zadeve so šle tako daleč, da bova obiskala psihologa (a se bojim, da po uvodni uri ne bo želel na naslednji obisk). Partner pravi, da ima pravico izražati jezo in živčnost. Ampak, kaj pa jaz? Nenehno sem pod njegovimi pravili in se že bojim kaj rečti. Prosim za pomoč, nasvet kaj storiti, drugače se mi bo zmešalo? Lp
Spoštovana anonimna, res se trudite, da bi uredila vaš odnos s partnerjem. Želite da, bi lahko ponovno srečno skupaj zaživela. Verjamem, da mora biti to ena velika zmeda in stres, ko se morate nenehno prilagajati in “hoditi po jajcih”. In to samo zato da bo partner vsaj nekoliko manj jezen. To kar opisujete mora biti res grozno, da ste nenehno pod “obleganjem”. Po vašem opisu, se razbere, da se res trudite, poskušate biti sočutni, razumevajoči in tolerantni do partnerja, vendar on še vedno pritiska na vas.
V tej situaciji vi niste krivi nič, težava se nahaja v partnerjevih čustvih.
To obnašanje res nima prostora v vašem odnosu in ne spada v trenutno situacijo, kar pomeni da prihaja iz preteklosti. Vsa ta obnašanja, besede, izpade partnerja, ki ste opisali so njegova bolečina, ki jo ni predelal iz preteklosti in jo sedaj izraža v odnosu. To je pa izredno krivično do vas, ker niste krivi in vseeno ste “bombandirani” iz njegove strani na tedenski ravni. Njegovo obnašanje je izraz, da je on moral najti večji nadzor, ko ni bilo varnosti v otroštvu in je bilo to takrat izredno stresno. Verjamem, da je pod velikim stresom tudi on, ko ne more pustiti njegove strahove in bolečine v preteklosti in jih vedno nosi sabo. Sprememba obnašanja, bi za njega pomenila dodatni stres, ker bo moral spustiti edino, kar zadržuje vse njegove občutke. Tako, da je bila vaša odločitev iti k strokovnjaku pravilna, ker bo treba nasloviti vsa skrita čustva, ki povzročajo potrebo po povečani varnosti.
Glede njegove želje po izražanju jeze in živčnosti se strinjam, da ima pravico jo kazati, vendar to kar on dela ni kazanje čustev, vendar čustveno nadlegovanje vas.
Kar imam v mislih je izražanje jeze, kot ste opisali, da zjutraj naglas odpre vrata in vas zbudi. To ni izražanje jeze, to je nespoštovanje. Izražanje jeze bi bilo, če bi se usedla, bi on povedal, da je jezen, mogoče glasneje govoril ampak, da bi dovolil si začutiti to jezo in bi jo lahko v pregovoru predelala. Vsak partner ima pravico izražati vse občutke, vendar na zdrav način, da se te občutki lahko predelajo in naslovijo. Ta zdrav način je preko pogovora, aktivnega izražanja (ples, slikanje, petje), da se prepozna občutke in jih oseba lahko začuti. Želim vam vse dobro in srečno, ne glede na kateri poti boste.
Komentar je napisal terapevt Denis Ališič.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Zaprta pubertetnica : Svetovanje za družine
/1 Comment/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Vprašanje: Mož ima iz prejšnje zveze 2 deklici – pubertetnici . Živimo skupaj in sprejela sem ju, kot, da sta moji. Skupaj smo 6 let. Starejša ima 13 let, mlajša 11. Vsak drugi teden sta pri mami. Težava se je začela pojavljati pri starejši, saj je zelo mirna, pridna učenka, nima prijateljev, nič je ne veseli. Oba z možem se trudiva, pogovarjava, kaj je razlog. Vem, da je punca pubertetnica a je nenormalno zaprta vase. Drži se zase. Nasmehne se ne. Ko je bivši to omenil je znorela, češ da je to puberteta in podobno. Sama nisem tega mnenja saj je bila vedno živahna, odprta, nasmejana deklica. Naj povem, da se ukvarja tudi s športom, a je tudi to postala muka. Kako pomagati otroku v puberteti?
Pozdravljeni. Hvala vam za zaupanje.
Res je, puberteta je tukaj in tako se tudi vedenje spremeni. Ampak to kar ste opisali, bi tudi jaz svetovala, da vzamete pod drobnogled.
Namreč, pretirana zaprtost, brez dobre volje, brez prijateljev in tudi ukvarjanje s športom je postala “muka”, je znak, da nekaj res ni v redu.
Če malce pomislite..
Se je to zgodilo, praktično čez noč? Se je v družinski dinamiki kaj spremenilo (morda tudi pri materi)? Morda težave v šoli? Morda lahko tudi mlajšo sestrico malce potipate z vprašanji..
Vsekakor bi svetovala, da vključite socialno delavko ali kakšno terapevtko, da se s punco pogovorijo.
Vam pa bi svetovala, da ji daste varnost in ljubezen. Da ji veliko krat poveste, da ste tam za njo, karkoli se dogaja. Da vam lahko zaupa, tudi če je kaj ušpičila. Da jo imate radi, pa naj se zgodi karkoli. Namreč odrasli nekako samoumevno mislimo, da otroci to vedo, a žal veliko krat temu ni tako. In tukaj mislim, da te besede ne bodo odveč.
Morda veste, ali pa tudi ne.. V zgodnjem otroštvu (2+let), otroci spoznajo, da niso eno s starši in zato želijo vse sami, zato imajo veliko krat “izpade“,trmo, ipd.. Ker se jim razvijajo možgančki.
V puberteti pa se zgodi nekaj podobnega, ker pride čas, ko se otroci želijo osamosvojiti, zato lahko spremenijo vedenje. A vseeno se to ne zgodi čez noč in tudi veseli trenutki kar ne izginejo.
To sem napisala bolj zato, da boste lažje razumeli, da tako kot otroci pri 3 letih, tudi najstniki – pubertetniki rabijo podobne sočutne pristope. Veliko ljubezni, varnosti, komunikacije, razumevanja in obojestranskega prilagajanja, pa vsekakor tudi meje.
Dobrodošli tudi pri nas – Družinski terapiji Vita bona.
Želim vam vse dobro. Čulek Tadeja
Kontaktni podatki
Inštitut Vita bona, zavod za družinsko terapijo
Orehovo 6
8290 Sevnica
telefon: +386 41 609 888
mail:
- […] bi bilo smiselno, da gresta na partnersko terapijo...17. 4. 2024 - 6:19 Napisal: Miren mož, strupen oče: Svetovanje za starševstvo – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija
- […] posebej hudo pa je, če je harmonično družinsko...7. 4. 2024 - 10:30 Napisal: Kako sprejmeš, da je družina razpadla: Svetovanje – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija
- […] sploh če boste čutila, da nimate energije za...28. 5. 2023 - 12:58 Napisal: Izčrpanost in obup mamice: Svetovanje – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija








