Ljubim te in sovražim, a ne morem oditi. Zakaj?

V FB skupino sočutno partnerstvo zadnje čase prihaja vse več ranljivih vprašanj na temo soodvisnega partnerstva, kjer je eden od partnerjev nasilen alkoholik, ki s svojim vedenjem vpliva na celo družino.

Pogosto pišejo mamice, ki imajo s partnerjem, s katerim so navadno tudi poročene, več otrok, dnevno »prenašajo« nasilje nad sabo, nasilje nad otroci in še alkohol ter iščejo pomoč v stiski. Zgodbe so pogosto tudi nasprotne, le bolj skrite. Alkohol pogosto nadomestijo tudi droge, igre na srečo, zasvojenost s pornografijo, ali pa generalno s spolnostjo. Družine vztrajajo skupaj v (za marsikoga) nemogočih pogojih, preplavljene s težkimi občutki sramu, terorja, gnusa, besa in žalosti. Ne zmorejo si najti strokovne pomoči, čeprav si želijo spremembe, ali pa celo zapustiti nemogoče okoliščine, a ne gre. O teh družinah žal nemalokrat beremo tudi v Črni kroniki, kjer najdemo grozovite opise zaključkov tega nasilja. Podatki kažejo, da se statistike nasilja zaradi primerne preventive nižajo, še vseeno pa je teh primerov občutno preveč.

Govorimo o t.i. odvisnih odnosih, kjer so partnerji kljub ekstremnim razmeram močno povezani, isto pripadnost svojemu domu pa čutijo tudi otroci. To zvezanost naša družba težko razume, zelo dobro pa jo razloži nevroznanost in psihoterapija. Otroci, ki so odrasli v travmatičnih vzdušjih, ki so jih  zaznamovale kontinuirane zlorabe, zasvojenosti, psihične bolezni in podobno, imajo lahko spremenjene možganske strukture. Ameriške raziskave travme kažejo, da se spremembe kažejo v manjši velikosti možganov, poškodovanem razvoju hemisfernega nitja, v manjšem hipokampusu, v pomanjšanjem razvoju prefrontalnega korteksa in celo v amigdali –  kar močno zaznamuje njihove zmožnosti presojanja in kontrole impulzov. To pomeni, da lahko delujejo hipersenzibilno, z manjšo kontrolo impulzov in da se možgani na to kar navadijo. Njihova telesa se navadijo na povečano izločanje hormonov adrenalina, noradrenalina, dopamina in kortizola (stresni hormon) in zato tudi nezavedno (!) iščejo podobne odnose. Seveda z močnim upanjem, da bi se tokrat travma razrešila, a se ponavadi brez predelave ponovi v še hujši obliki. Posameznikom se vse to dogaja na nezavedni ravni, spremembe pa so možne le, ko se preteklost racionalno ozavesti in v daljšem procesu organsko tudi prečuti. Dokler pa tega ni, so vsi vpeti v vrtincu ponovnih zlorab, ki se jim javnost čudi in jih nikakor ne razume.

V praksi to pomeni, da se bosta oba partnerja vedla na način, da se bo nasilje dogajalo. Žrtev nasilja ne želi, ga pa dovoljuje. Toda storilec je edini popolnoma odgovoren za svoja dejanja. Žrtev pa je odgovorna zase (in v primeru družine tudi za zaščito svojih otrok), da si prizna, da je tudi sama v odvisnem odnosu. Oba se v sebi počutita navadno nevredno, neljubljeno in nespoštovano. Šele ko vsak sprejme svojo odgovornost, se tak odnos lahko spremeni. Toda to je težko, ker so odnosi v odvisnih odnosih zelo somatski, prepleteni z močnimi telesnimi senzacijami. Ljudje, ki imajo predispozicijo odvisnega odnosa, so tako telesno, hormonsko odvisni od nezdravih odnosov. Sami se tega ne zavedajo, zaveda pa se ne niti okolica, ki se čudi ekstremnim situacijam.

Ko se nekdo, ki je vpleten v odvisen odnos obrne po strokovno pomoč, ima navadno občutek, da ga nihče ne razume. Nihče ne razume hkratnih občutkov prezira in naklonjenosti do partnerja, ki je skoraj brezpogojna. Navadno jih prijatelji opremijo z nasvetom »spakiraj in pojdi«, ali pa » pusti ga« in podobno.  Toda ti nasveti na dolgi rok ne delujejo, lahko imajo celo nasproten učinek. Po statistikah osebe, ki gredo v impulzivnem vzdušju ali zaradi nasvetov drugih, hitro pridejo nazaj, tudi v nasilen odnos in doživijo se hujše nasilje, zato so takšni dobronamerni nasveti precej nevarni. To sicer ne pomeni, da je najboljše biti tiho in ne opozarjati na nasilje, toda žrtev je potrebno postopno opremiti. Kaj lahko storimo in kaj ne pomaga?

Psihoedukacija je ključnega pomena, da partnerja, ki sta skupaj vpletena v ta organski pakt spoznata vsak svojo odgovornost, oziroma ranjenost. Znotraj psihoterapevtskega procesa se tako srečamo z veliko kognitivno vedenjske terapije, ki partnerjema pojasni njune težave. Ko stvari razumejo na racionalnem nivoju, lahko šele brskamo po preteklosti in iščemo, kaj vse so preživela ta telesa, da potrebujejo toliko vznemirjanja še danes. Ko partnerja prideta v stik s svojo preteklostjo in jo »prečutita« in ob terapevtu doživita drugačne reakcije, se počasi lahko začnejo umirjati tudi možgani. Ko odvisni partner začuti, da je vreden ljubezni, se šele lahko zavaruje. In ko nasilnež pride v stik s svojim terorjem, agresijo in nemočjo, ki ima bržkone korenine v preteklosti, se šele lahko umiri. Takrat lahko gradita nove, drugačne vzorce.

Partnerji, ki pridejo po nasvet, navadno še nimajo moči, da bi čez noč zares odšli. Tudi če si to želijo, se ne čutijo niti vredne  boljšega življenja. V resnici pa si najbolj želijo, da bi se partner spremenil (to je eden glavnih simptomov partnerske odvisnosti). Če bi soodvisni res lahko čez noč odšli, bi bile varne hiše same na sebi (brez dodatne strokovne pomoči) dovolj, pa niso. V njih potrebujejo strokovnjake, da žrtev opremijo in popeljejo na pot reševanja odvisnosti. Že pisanje v anonimni obliki včasih pokaže na sram, ki je odraz tabuja nasilja. Ponavadi se žrtve čutijo celo krive in soodgovorne za partnerjeva vedenja. Čeprav pretepana ženska ali pretepan moški ne more nikoli nositi te teže in ne glede na kakršnokoli provokacijo ni odgovoren za udarce drugega, jim partnerji navadno to tako prikažejo. Žrtve nasilja v to verjamejo, ker v sebi nosijo takšno prepričanje iz otroštva.

Pri svojem delu vedno znova opažam, da se žrtve nasilja čutijo za to nasilje soodgovorne, krive, polne sramu in gnusa, obrnjenega vase in da imajo zato (in še od prej) navadno zelo nizko samopodobo in samovrednotenje. Po pretepu občutijo, da so zato prosile in to tudi dobile. Instant nasveti, ki vsebujejo le predlog odhoda zato niso dobri, ker vpleteni ne želijo zares oditi. Želijo končati nasilje, hkrati pa obdržati odnos. Na strokovnjake se obrnejo z vprašanjem, kako rešiti odnos in kako zaščititi sebe in otroke, ne pa kako ga zaključiti. V odnosu so ravno zato, ker ves čas upajo na spremembo. In včasih odvzem tega upanja lahko deluje pozitivno, kot šok, v večini primerov pa ni dovolj na dolgi rok. Ker so pol življenja živele le za to, da so pozabile nase in reševale odnos. Zato se skrb zase lahko začne šele postopno, ko sploh lahko verjamejo, da so tega vsaj malo vredne.

Soodvisni partnerji se v zasvojitvenem odnosu niso znašli kar po naključju. Nespoštovanje in sovraštvo, ki je navzven vidno opazovalcem, je zanje del ljubezni, ki so je bili vajeni. V vseh partnerskih odnosih si podajamo čutenja, ki jih nosimo iz primarne družine. Že zaljubljenost naj bi pomenila tisto nezavedno kemijo (valentnost) med dvema, v kateri drugi nosi podobno telesno ranjenost kot mi. Kot da bi si telesa nezavedno izbrala partnerje, s katerimi se lahko najbolj povežemo, ali pa najbolj ranimo. Partnerji nam nezavedno pritiskajo na naše osebne rane, slepe pege iz preteklosti. Zato rečemo, da nas najbližji lahko najbolj razveselijo, ali najbolj razburijo. Ravno zato so partnerski odnosi izjemna možnost osebnostne rasti: ko se zavemo, da nam partner zgolj prebuja naša pretekla vzdušja, iz naše primarne družine in ko prečutimo, kar nismo zmogli kot otroci, šele takrat se delo na partnerskem odnosu zares začne. V prepirih se moramo torej vedno ustaviti in začeti iskati lastno ranjenost in biti pripravljeni začeti čutiti bolečino iz preteklosti, namesto besa v sedanjosti. To bolečino navadno začutimo, ko mine občutek zaljubljenosti – takrat smo soočeni s svojimi navadami in nepredelanimi občutki in treščimo ob navade in nepredelane občutke drugega. V primeru odvisnih odnosov so se partnerji znašli v tej situaciji ravno zato, da lahko razrešijo svoja pretekla kruta občutja drugače, prav s tisto osebo, ki jih spominja na svoj dom. Razrešijo pa jih lahko z njimi v resnici le, če sta na to pripravljena oba. V vsakem primeru pa je sprememba vzorcev možna tudi za posameznika, za tistega, ki se v resnici odloči in se zanjo tudi bori. Takšne odločitve so lahko zares pravi boj. Kot vsaka odvisnost, tudi ta lahko prinaša mnogo recidivov in padcev, zato je sočutje ključnega pomena. Vsem žrtvam pa le sporočilo: da se, vredni ste, da zaživite drugače.