Prvič v vrtec. Ali je postopno uvajanje dobro?

Prvič v vrtec!

Vstop v vrtec je velika sprememba za vse, stiska staršev in otrok ob tej temi je zato normalna. Omeniti moramo, da je uvajanje velik stres tudi za vzgojiteljice, ki morajo v jasličnih skupinah čustveno poskrbeti za večje število dojenčkov. Jaslične skupine vrtca iz stališča navezanosti niso najboljša oblika varstva: skupine so prevelike (kar je krivično do vzgojiteljic, sploh v času uvajanja), program pa ni usmerjen na čustven razvoj otroka, ampak v kognicijo. Zato v sočutnem starševstvu spodbujamo na začetku manjše skupine, drugačne oblike varstva in upamo, da se bodo vrtčevski normativi kdaj spremenili. Vrtec pa je vedno priložnost, da se starš in otrok ponovno povežeta, na drugačen način.

Kaj pa lahko naredimo v danih razmerah?

Za vzgojiteljice je pomembno, da se s starši uskladijo glede pričakovanj. Dobro je, če vprašanja staršev ne razumejo kot pritisk, ampak le kot temeljni strah in stisko ob odhodu otroka. In sprejmejo to kot del procesa. Za starše je pomembno, da zmorejo vzgojiteljem zaupati svoje želje in če ne gre, odkriti kakšni občutki vse se jim prebujajo.

Uvajanje naj bo prilagojeno otroku. Strokovnjaki čedalje bolj priporočajo uvajanje, ki je umirjeno, sočutno in počasno, če se da neprekinjeno. Prednost počasnega uvajanja je to, da otrok počasi pridobiva zaupanje v vrtec in navezanost vzgojiteljico, otrok in starš pa se povezujeta na nov način. To je izjemnega pomena iz stališče teorije navezanosti, kjer so dokazali da so izjemno pomembni načini, kako se otrokovi prvi bližnji povezujejo z njim. Pri hitrem uvajanju lahko pozabimo na separacijsko stisko otrok, ki je po 9-mesečni simbiozi s staršem logična in razumljiva, čeprav navzven ni vidna. Vstop v vrtec se ponavadi zgodi ravno v času, ko otrok počasi spoznava, da mama in dojenček nista eno. Raziskave so potrdile, da kjer otroci hitro vpeljani, doživljajo več stresa: otrok ima v času uvajanja povišan stresni hormon (kortizol) – kortizol se v primeru hitrega uvajanja do jutra ne zniža, v primeru postopnega uvajanja pa se tekom dne stopnja kortizola zniža. Hitro uvedeni otroci so lahko bolj razdražljivi, vse to pa vpliva na njegov imunski sistem. Nasprotniki postopnega uvajanja navadno izražajo skrb glede tega, da otroci v postopnih primerih več jokajo. To je sicer možno, ampak na ta način izražajo svojo stisko in je to v resnici pozitivno, čeprav je za vzgojitelje lahko naporno. Žal vsi starši nimajo opcije počasnega uvajanja, tem staršem se zato priporoča, da se otrokom popoldan povežejo 1:1, razumejo otroka in nagovarjajo njegove občutke. Otrok je neopremljen za soočanje s stresom in regulacijo le-tega, zato so vzgojitelji in starši izjemno pomembni.

O daljšem uvajanju piše Varjačič – Rajko v svoji knjigi Prvič v vrtec. Daljše uvajanje lahko poteka tudi do 4 tedne in sicer:

– 1. teden: starš ves čas z otrokom, največ do kosila (razen če otrok želi dlje)

– 2. teden: dlje, 1. dan enako, starš ob napovedi lahko gre; spanje – le če želi otrok

– 3. teden: starš je v skupini navzoč le dopoldan, vzamemo lahko že pred kosilom, poskus spanja

– 4. teden: ostanemo le še zjutraj pol ure, razen ob zapletu

Pri daljšem uvajanju je pomembno, da starš ne ovira interakcij vzgojiteljic in otroka in mu kljub svoji prisotnosti omogoča svobodo. Starševa prisotnost naj bo v pomoč vzgojiteljem: starši lahko pomagajo pri pripravi prostora za hrano ipd., oziroma naj bodo dejavni tam, kjer jih vzgojitelji morda potrebujejo.

Začetek uvajanja se vedno začne doma.

– doma: razlaganje o vrtcu, skupni nakup in pregled potrebščin, pravljice o vrtcu, sprehod mimo vrtca, …

– v vrtcu se najavite po dogovoru: boljše če ne vsi otroci naenkrat (izkoristite pa dneve odprtih vrat)

– uvajanje v jasli: urnik že pred prihodom v vrtec prilagodimo vrtcu, kolikor se le da

– prve dni naj starš sploh ne zapušča prostora

Ob uvajanju v vrtec se starši lahko srečajo z različnimi stiskami otrok, ki pa kažejo na to, da se skušajo soočiti s spremembo. Te stiske so normalne, olajšamo pa jih, če otrokom reguliramo vse možne občutke, ki se morda pojavijo (strah, osamljenost, jeza, žalost, …). Občutke reguliramo tako, da jih ubesedimo, zrcalimo občutke in otroku naklonimo več časa 1:1. Pri zelo majhnih pa pomaga, če vse stiske ubesedimo v obliki pravljice, kjer tudi prikažemo njihovo razrešitev. Uvajanja načeloma ne prekinjamo, razen v primeru, če se število vedenj s časom drastično poveča. Možne stiske otrok so slednje:

• Noče v vrtec
• „Ljubosumnost“ = želja po vključenosti
• Agresija
• Odvračanje hrane
• Jok ob prihodu
• Hlipanje = obup
• Odložena reakcija na vrtec
• Hipersenzibilnost
• Težave s spanjem ali izločanjem
• Zbolevanje
• Reakcija doma
• Regresija
• Bojazen = močan strah

STISKE STARŠEV so včasih lahko večje kot stiske otrok. Te stiske lahko čutijo tudi otroci in se zato težje uvedejo v vrtec. V takih primerih predlagamo, da uvaja v vrtec tisti, ki ima tam boljše občutke. Za starše je v vsakem primeru izjemnega pomena, da si priznajo svoje občutke in se z njimi soočijo, da izjokajo pogrešanje, strah, žalost, vsak občutek, ki se pojavi. Da jih ni sram, ker so to samo občutki, čisto naravni, včasih pač malo povečani. Več kot jih zmorejo ubesediti, večja je verjetnost, da se zmanjšajo. Starši se morajo soočiti z različnimi občutki, pojavijo se:

– negotovost

– nezaupanje

– strah pred neznanim

– strah pred lastno praznino

– napetost zaradi službe

– krivda

– sram

– jeza

– žalost

– lastna nepredelana slaba izkušnja uvajanja v vrtec, slabi spomini na vrtec

– težko vzdušje, pogojeno s trenutnimi okoliščinami: finance, ločitev, slab odnos, …

Normalno je, da sprememba lahko povzroči strah in nezaupanje. Če pa so ti občutki močni in vzgojiteljem kljub dobrim občutkom starši težko zaupajo, se je dobro vprašati zakaj. Vzgojiteljice imajo v takih primerih težavo, ko se ob uvajanju srečajo s prestrašenimi starši in ne zmorejo tega ubesediti, čutijo pa le kontrolo. Odnosi so v takih primerih lahko oteženi, zato je res pomembno, da se starši čimbolj povežejo z vzgojitelji.

Rešitev za starše, je v tem, da:

– si priznajo občutke

– če se ne zmorejo soočiti, poiščejo podporo pri bližnjih, lahko tudi strokovno pomoč.

– se pogovarjajo, delijo mnenja s drugimi starši

– se izobražujejo v smeri rahločutne vzgoje.

OTROK BO LAŽJE PRENESEL UVAJANJE, ČE…

– bo uvajanje prilagojeno njemu. Postopno in sočutno. Če imajo starši možnost, naj otroka prvo leto (v jasličnih oddelkih) pustijo do 6 ur.

– bo prej sledila priprava: daljši pogovor o malčku z vzgojiteljico in spoznavanje vseh navzočih
– bo otrok imel prve dni nenehno navzočnost starša

– ko se začno odsotnosti, naj bodo čim krajše in napovedane
– otrok naj ostane v vrtcu na začetku tisti del dneva, ko so njegove potrebe zadovoljene
– rituali ob odhajanju od doma jasni in vsak dan enaki (npr prebujanje, umivanje, igra, zajtrk, odhod)

– v vrtcu naj bodo dovoljene najbližje otrokove igrače, duda, flaška (dogovorite se vsaj za čas uvajanja)
– ga ne boste zapustili sredi joka. Potolažit, umirit, nato it…  (ampak vedno pa predat otroka vzgojiteljici, v naročje, jasno in umirjeno)

– boste gradili dober odnos z vzgojiteljico – spoznajte jo!
– bo imel starša v stiku s svojimi občutki – če je starš v stiski, naj jo izjoka, ali predela s partnerjem ali prijateljico. Pomembno, da starš izrazi kar čuti

– uvaja očka! Tam navadno stiske precej manjše.
– bo slovo kratko in jedrnato in že prej napovedano

– doma brez sprememb, stalnost (ne sprememb sob, selitev ipd)
– čas le zanj, ko pride iz vrtca, 1:1

– uvajanja v vrtec se ne prekinja, stalen ritem prihodov in odhodov
– ko pridete ponj, mu dajte možnost, da sprosti napetost (jok ko zagleda)

– ne praznih obljub (prišel bom „takoj“, raje ne poveste kdaj, kot pa laž)

– si ga bodo vzgojiteljice zapomnile – prikupna ideja je majčka z napisom otrokovega imena.

KAKO OTROKU POMAGATI?
Otroci prenesejo tudi krajša uvajanja in se navadno hitro veselijo vrtca. Vseeno pa je dobro, da smo z otrokom v času uvajanja povezani, ga čutimo in v primeru izstopajočega vedenja razumemo, da je v stiski. Ob uvajanju naj bodo dovoljeni vsi občutki, tudi tisti, s katerimi morda težje zdržimo (žalost, jeza). Priporoča se veliko druženja 1:1 s starši in bližine preko objema, tople besede, nasploh topline in sočutja.

Predvsem pa, dragi starši: vsak začetek je težak in naporen. Kmalu pa bo otrok v redu, vi pa tudi. Drage vzgojiteljice in vzgojitelji, tudi to obdobje mine in pride tisto sproščeno, ko malčki postanejo pravi divjakci. Takrat veste, da se je uvajanje zaključilo in da sledijo nove dogodivščino. Prijetno uvajanje in lep začetek vrtčevskega obdobja vsem skupaj želim.