fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Obsedenost s socialnimi omrežji, odtujenost: Svetovanje za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje: Obsedenost s socialnim omrežjem, odtujenost
Z partnerjem sva skupaj 4 leta. Zelo hitro sem bila noseča, zato imava 3 letnega sina in 3 mesece starega dojenčka. Že na začetku zveze sva imela nekaj problemov.
– sledenje ogromno golim ženskam na IG, gledanje teh žensk in lajkanje slik. Tudi nekaj dopisovanja je bilo s strani druge osebe. Pa sva se pogovorila, jasno sem povedala da me to moti. Ko sem rodila prvega sina od njega nisem imela veliko podpore. Ne finančne, niti psihične. Nobenih lepih besed, nič cartanja, vse manj pogovora, telefona pa čedalje več.
Njegov dan je izgledal tako, da je prišel odšel ob 6:00 v službo, domov prišel po npr. 12 urah dela, šel na stranišče za 30-45minut, šel na balkon, kadil in bil na telefonu. Tako je bilo iz dneva v dan, meseca v mesec. Vmes se je malo poigral z sinom, ampak daleč od tiste pristne igre, ki jo otrok potrebuje.
Moj mož ime strasten hobi in na internetu večinoma gleda te zadeve, ki se tičejo hobija.  Ampak, to je šlo čez mejo. Na telefonu preživi praktično cel dan. Tudi zvečer v postelji leži stran od mene (češ da mu odgovarja ta položaj) in ali gleda tv v tišini ali pa je na telefonu.
.

No ko sem bila noseča 37 tednov sem ga zalotila kako v kopalnici zopet gleda druge ženske, ko ga vprašam, kdo je to odgovori z nevem oz. Noče povedati.

.
Torej najini glavni problemi so:
1. Kaj naj si mislim o tem, da sem sama za oba otroka do večera, pride domov, gre na stranišče, telefon, cigaret, telefon, cigaret, telefon, cigaret? In gledanje drugih žensk po socialnih omrežjih.
Tudi jaz potrebujem pavzo, tudi jaz bi rada si eno uro odpočila.
2 Najino spolno življenje je postalo žalostno. V vse ga morem prepričati jaz, začeti jaz. Drugače lahko sploh nikoli več ne bova. Ker zgleda nima potrebe. Tudi nikoli me ne pohvali, karkoli skuham, tudi če se uredim. Morda je rekel da sem danes lepa 1x v 4 letih.
3 Sicer je zelo šparovna oseba, ampak denar raje nameni v svoj hobi, kakor da bi nas kdaj peljal na kakšen dvodnevni oddih ali pa na kakšen izlet kjer lahko ostanemo en dan. Jaz otroka poleti sama peljem na morje, žal si sama ne morem privoščiti, da otroka peljem še kam drugam..
4 Pogovor ne pomaga. Ko se hočem pogovoriti me ignorira. 10 minut mu govorim, samo v tišini posluša in ne reče popolnoma nič. To me spravi v jok in se mi zdi, da ker sem po porodu me vodi v poporodno depresijo.
Imam prevelika pričakovanja?

.

Želim si le, da zmanjša čas za telefon, se več igra z otrokom. Želim si pogovora, da preneha s skrivanjem in  gledanjem drugih žensk, ker praktično mislim, da je na Instagram profilu cel večer.

.
In kaj narediti, če tega ne morem spremeniti? Ko sem mu rekla ali Instagram ali jaz mi je dal jasno vedeti da Inastagram. Ali gre za obsedenost?
_____________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana!
Ko pišete, se čuti, da ste v veliki stiski. Počutite se brezizhodno, hkrati pa ga imate še zmeraj radi in bi neskončno radi, da se vaš partner spremeni. Seveda mora biti zelo boleče za žensko, če nenehno čuti, kako jo partner, ki bi na nek način moral biti v tisti globini intimnosti najbližja oseba, ignorira …
Počutite se lahko zanemarjeno, odvečno in ničvredno … In koliko je tukaj prisotnega nekega trpljenja, ko se človek trudi, da bi res bilo drugače, da bi partner poskrbel zate in za dva majhna otroka, on pa kar ignorira vso to situacijo …
Če vas prav razumem, ste poskušali že vse in nič ni zaleglo. V teh primerih se svetuje partnerska terapija, ampak vaš partner resnično mora biti pripravljen nekaj spremeniti. Vsekakor je težko v takšni zvezi, saj se nenehno počutiš odrinjeno in spregledano …
.

Verjamem, da se trudite po najboljših močeh biti odlična mati, hoditi na morje sami, skrbeti za otroke, vendar pa ostaja tista neka praznina, osnovno pogrešanje bližnje osebe …

.
Vaš partner mora začutiti, da ne more z vami kakorkoli ravnati. To je bistveno. Da si odločno vzamete tisti osnovni prostor zase in na neki skrajni točki tudi začnete postavljati ultimate. Verjetno so vam tako svetovali tudi drugi in verjetno boste prejeli podobne komentarje tukaj …
Kako lahko vi pridobite večjo notranjo moč in občutek vrednosti, da z vami najbližja oseba ne more kar tako ravnati?
Kako lahko vi začnete postavljati določene meje, da vas druga bližnja oseba začne postavljati na 1. mesto pred svoj hobi, instagram, stranišče, kajenje, čas zase …?
To je bistvenega pomena. Verjamem, da je v vas tista določena osnovna moč, ki le mora pogledati na dan in zahtevati od drugih ljudi osnovno spoštovanje. Bistveno je, da vi začutite v sebi, da si več ne dovolite, da z vami nekdo tako ravna.
.

V določenih primerih, ko partner ne želi na terapevtska srečanja, priporočamo tudi individualno terapijo, kjer lahko začnete pridobivati tisto osnovno notranjo moč in drugim ljudem postavljati določene meje.

.
Vse dobro,
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
_______________________________________________________________________________________________________________________________
Dodaten komentar gospe:
Doletelo me je pa ravno tisto, kar sem predvidevala,  prebolevam poporodno depresijo in se “fajtam” sama s sabo v glavi. Spremenilo se ni nič, kakšna zakonska terapija (“a si čist nora, preveč bereš forume”.).. Trenutno sem sama v postelji, ker on vsak dan “zaspi” v drugi sobi z sinom in razmišljam kaj bom jutri počela, se pogovarjam sama s seboj in potiho jokam. Misli so temačne, upam, da najdem neko svetlo točko… 🙌 seveda zaradi otrok, ki mi res pomenita vse na svetu.
________________________________________________________________________________________________________________________________
.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
.
Podoben članek lahko preberete tudi TUKAJ.

Mladoletnik ima diagnosticirano paranoično shizofrenijo, kako naprej: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:

Sin partnerja od prijateljice ima diagnosticirano paranoično shizofrenijo, je pa še mladoleten. Veliko o njegovem dosedanjem zdravljenju in trenutnem stanju ne vem (niti prijateljica), razen da ima avdio in vizualne halucinacije, panične napade, včasih misli, da mu kdo želi škodovat – ampak izredno težko ugotovi kaj misli, saj je večino časa tiho.

Je zelo v sebe zaprt in malo govori, veliko časa preživi na računalniku. Partner od prijateljice tega stanja ne jemlje resno, vmes ga skoraj tri leta ni peljal psihiatru. Prijateljico skrbi, kako se bo ta bolezen kazala čez čas, glede na to, da niti ni primerno zdravljena?

Kako nagovoriti partnerja, da je to resno stanje? Pozna kdo kakšno skupino za pomoč svojcem tistih s shizofrenijo? Hvala!

 

___________________________________________________________________________________________________________________________________

 

 

Spoštovani,
žal mi je, da se to dogaja sinu partnerja vaše prijateljice. Vidi se tudi, da vas zelo skrbi tako zanjo, predvsem pa za tega mladega fanta, za katerega bi bilo seveda zelo pomembno, da je deležen rednega psihiatričnega zdravljenja, pregledov ipd.
.

Verjamem, da si partner si lahko zatiska oči, saj to za nikogar ni prijetna tematika, vendar je kljub temu treba nujno poskrbeti za lastnega otroka.

 .
Farmakološka pomoč (jemanje tablet ali prejemanje injekcij …) je v teh primerih, ko gre za različne vrste halucinacij in paničnih napadov, nujno. Človeka lahko to izjemno močno izčrpa, sploh če je še mlajši. Hitreje, kot pride do zdravljenja, hitrejši so tudi učinki zdravljenja in manjše so negativne dolgoročne posledice. Verjamem, da je tisti, ki v tej situaciji najbolj trpi, ravno ta fant … Osebno v terapevtskem procesu delam tudi s klienti, ki so zboleli za shizofrenijo. Zelo pomembno je, da si ob farmakološki pomoči uspejo strukturirati življenje in da dobijo občutek, da imajo nekoga, ki jim v njihovem trpljenju stoji ob strani. Dostikrat je posledica zaprtosti vase odsev določene zanemarjenosti od staršev, čeprav seveda ne želim reči, da to velja za ta primer, saj nimam dovolj podatkov …
Shizofrenija je velikokrat tudi dedna, kar pomeni, da jo je imel tudi morda kdo od njegovih staršev ali starih staršev. Vsekakor je treba tudi redno pregledovati, ali fant jemlje tablete oziroma dobiva injekcije. Poznam veliko ljudi, ki so izjemno uspešni, kljub temu da imajo shizofrenijo. Vendar pa imajo tudi redno farmakološko pomoč, dostikrat pa tudi terapevtsko pomoč, bodisi individualno ali skupinsko. Seveda je lahko pomembna tudi družinska terapija, če svojci prav tako potrebujejo pomoč.
Vse dobro vam želim in upam, da se bo situacija uspešno razrešila,
Komentar je zapisal terapevt Zmago Švajncer Vrečko.
.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
.
Podoben članek si lahko preberete TUKAJ.

Kako lahko pomagam prijateljici, ki je žrtev nasilja: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje:
Zdravo, upam da sem na pravem naslovu in da bom našla nekatere odgovore.
Sama sem z bivšim partnerjem doživela veliko nasilja, manipulacije vse iz njegove strani.
Zdaj sem srečna z mojo družino in imam vse česar prej nisem imela.
Ampak ni problem pri meni, pač pa pri prijateljici.
Opažam, da se zadnje časa čudno vede. Prepoznam te vzorce vedenja. Sama sem jih doživljala. Dolgo po ločitvi z bivšim možem s katerim ima dva otroka, si je našla 14 let mlajšega fanta. Na začetku je bil v redu, pozoren do nje, do njenih deklic, tudi do mene in mojega moža. Kmalu sem začela dobivati občutek, da sem nezaželjena iz njegove strani. Preselil se je k njej namreč. Tudi jaz sem vedno bila tista, ki jo je klicala, če je bil v bližini je hitro odložila. Sporočila so začela izginjati, vsaj rekla je da jih ni dobila…

Zato sva se z mojim možem nekega dne nenajavljeno pojavila na obisku saj sem mu povedala, da ali je prisotno fizično ali psihično nasilje.

 

Karkoli je ni prav. Sprejela naju je s strahom v očeh, on je bil vidno jezen, ampak moj mož nas je nekako razdvojil, da sva ostali sami v kuhinji. Vprašala sem jo kaj se dogaja,če je nasilen do je. Modric na njenem telesu nisem opazila. Medtem je bil on zunaj živčen in na vso silo hotel priti k nama,potem sta naju odslovila češ da gresta nekam. Otrok ni bilo doma.
Po tistem sem jo dvakrat klicala, pravi da je vse super. V zadnjem klicu je celo rekla da mi javi kdaj greva na kavo saj ga mora vprašati, če mu je prav. Jaz sem bila več kot šokirana.
Sama sem doživljala isto. Na koncu ostala brez vseh ljudi in sama z bivšim.
Zdaj je nekaj dni nisem slišala, sem pa se nekajkrat peljala mimo nje in je vedno bil njen avto doma, punčk nikjer na spregled.
Moje vprašanje… Kako reagirati na to situacijo? Ali se sploh lahko vmešavam? Kam se obrniti na pomoč oz kako ji naj pomagam?
Vem, čutim, vidim… Lahko da mogoče ni še prišlo do fizičnega nasilja, ampak čustveno jo ima v šah matu.
Rada jo imam in rada bi ji pomagala. Kaj vi svetujete?
Aja, tudi druge prijateljice so opazile to situacijo in se jih izogiba in vidijo da se je iz glasne punce v naši družbi spremenila v tiho miško 🥺
________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
opisujete svoje doživljanje ob tem, kar se dogaja vaši prijateljici. Vaša občutja izvirajo iz tega, kar ste doživljali sami z bivšim partnerjem – odtujenost od drugih ljudi, občutek ujetosti, osamljenosti, tudi nasilje, strah, žalost, zanemarjenost …

Čuti se, da ob tem, kar se dogaja vaši prijateljici, podoživljate določene občutke, ki ste jih doživljali tudi sami v preteklosti.

Če je bila vaša preteklost travmatična, podoživljanju starih občutij v novi situaciji teoretsko poimenujemo retravmatizacija.
Opaziti je, da vaše besede prihajajo iz groze in strahu ter občutka nemoči, saj se lahko poistovetite z vašo prijateljico. Pravite tudi, da fizičnega nasilja ni, verjetno pa gre za psihično nasilje.
Kako bi se bilo samo odkrito na samem pogovoriti z vašo prijateljico o tem, kar doživljate ob njej?
Da so se vam dogajale strašne reči in, ker jo imate radi, ne želite, da bi se njej zgodilo enako hudo …
Dobro veste, kako je biti zmanipuliran in ujet, zato tega ne želite nikomur drugemu, in to pomeni, da imate razvito strašansko sočutje do drugih ljudi.
Tisto, kar čutite, je prav, in nikakor ne trdimo, da so vaši občutki napačni. Morda bi odkrit pogovor med vama dvema lahko koristil temu, da bi zadeve razčistili in da bi vam morda ona povedala, ali se ji res dogajajo strašne reči oziroma se počuti ujeto in ne zmore zbežati iz te situacije, kot ste podobno tudi čutili vi.
Vi pa lahko ob njej s svojimi sočutnimi besedami postanete ranljivi in ji le izrazite svojo nemoč, češ da ji želite samo dobro ter trpite ob tem, ker čutite, da trpi ona.
Ranljiv pogovor lahko največkrat doprinese prijateljstvu, če si dva močno zaupata. Seveda, če vam bo priznala, da se ji dogajajo strašne reči, je treba tudi urgirati (csd, policija, ženska svetovalnica, dnk, sos …).
Upam, da se bo vse uredilo in da resnično ne gre za kakšno nasilja!
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podoben članek najdete TUKAJ.

Kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava: SOS za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje:
Zanima me kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava?
Skupaj sva leto in pol. Ne živiva skupaj, ampak to načrtujeva v prihodnosti. V samem odnosu nimava večjih problemov, nesoglasja rešujeva sproti, se veliko pogovarjava in sprejemava kompromise. Spoznala sva se po tem, ko sem se ločila. Iz propadlega zakona imam tudi otroke, ki jih je on sprejel za svoje. On svojih nima. Otroci so ga zelo lepo sprejeli.

Mi sami med sabo v glavnem nimamo težav in se zelo lepo razumemo.

Nastane pa je njegova družina. Do oktobra, ko sem bila večino vikendov sama, so bili otroci pri očetu. Takrat sem bila doma, odnosi so bili normalni oz. sem se počutila sprejeto in sproščeno v njihovi družbi. Ko sem dobila novo službo in sem začela delati čez vikende, je partner začel večino vikendov preživljati pri meni, pa so se začeli različni komentarji. V stilu, da je prehitro, da bi se pogovarjala o skupnem življenju, da so moji otroci prenaporni za njega, ipd. To je v zadnjem obdobju pripeljalo do tega, da sem bila izločena iz družinskih praznovanj, ker so bili otroci tisti vikend pri meni, in čez vikend celo do tega, da mu je mama rekla, da ga zelo dobro pozna in da opaža v zadnjem mesecu, da je nesrečen ob meni in da zaradi tega bolj pogosto pije. Da ga ima rada in da naj premisli o tem kar mu je povedala in da si naj najde boljšo zensko. Partner je bil šokiran in v je zmrznil. Je rekel, da ga je tako zelo prizadelo, da sploh ni bil sposoben reagirati.
Včeraj mi je to vse tudi povedal in danes sem sla k njemu, da sva bila pred službo nekaj ur skupaj, da sva skupaj predelala del tega dogajanja. Mene je v prvi vrsti prizadel ta odnos, ker tega resnično nisem pričakovala. Nikoli nisem bila nesramna do nikogar in sem jih sprejela in jih smatrala za družino.

Sem pa v zadnjem času čutila posesivnost njegove mame, ampak se nisem s tem obremenjevala, ker mi je sama večkrat povedala, da ona razume, da bo njen sin slej kot prej odšel od nje in da je to popolnoma življenjsko.

Da mu privošči, da je srečen.  Ne razumem kako imaš tako malo spoštovanja do svojega otroka, da mu posegaš v tako intimo kot je izbira partnerja. Da mu govoriš, da je s partnerjem nesrečen, da ga naj pusti, da si naj najde boljšo, itd. Sama tega resnično nisem vajena, ker pri nas v družini takega odnosa ni.  To se mi zdi izjemno toksično in neprimerno. Sama sebe smatram za dobro osebo in ne vidim razloga za takšno ‘intervencijo’. Nobenemu od naju ni jasno od kje je to pravzaprav prišlo. Ker vikende preživlja pri meni, ona pravzaprav sploh ne vidi kakšen odnos imava, kako se razumeva in kako mi funkcioniramo kot družina. Ona vidi njega med tednom, ko je pod stresom in slabe volje zaradi slabih odnosov v službi, ki ga zelo obremenjujejo.
Zanima me kako pravzaprav od tu naprej? Kako se spopadati z vsem tem? Boli me, da je partner zdaj razcepljen med mano in svojo družino in da imam občutek, kot da sem jaz povzročila, da mora izbrati stran. Tega položaja mu resnično ne privoščim in razen tega, da mu stojim ob strani, ne vem kaj se lahko naredim, da bi izboljšala to celotno situacijo.
_________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
hvala, da ste svojo bolečino delili z nami in žal nam je, da vam pozno odgovarjamo. Čuti se, da vas je ta reč zelo prizadela. Občutek je, kot da ste vi krivi, da je zdaj vaš partner ujet med vas in vaše otroke ter svojo družino, posebno pa svojo mater. Veliko občutka krivde lahko potem nosite vi, za kar sploh niste krivi.
Kot moški vam lahko povem, da je vselej na strani moškega to, ali se v polnosti odloči, da bo zaživel svoje življenje, se odločil za novo družino, za novo partnerico, za otroke …

Občutek je, kot da je on hitreje sprejel vaše otroke kot njegova mati.

 

Kot pravite, ima ona določen vpliv nanj, in po njenem pogovoru z njo vam je rekel, da ga vaši otroci preveč obremenjujejo, kar vam lahko prebudi občutek, da je tudi začel piti zaradi vas, da ga vi delate depresivnega itd., kar pravi njegova mati njemu.
Toliko nemoči in stiske je čutiti v vaših besedah, vendar kot sem rekel – vi niste krivi za to, da vaš partner pije in da je morebiti nesrečen zaradi vas. Verjetno se vaš partner počuti ujeto med vami in svojo materjo.
Na terapevtskih srečanjih dostikrat delam s takšnimi pari. Partner mora velikokrat spoznati, da je dobro zaživeti novo življenje  in kako lahko zmanjša vpliv svojih staršev nase ter začne postavljati določene meje in razmejitve svoji primarni družini.
Vi ste tisti, ki trpite zaradi tega, ker on ne zna postavljati mej svoji materi. Poleg vas pa neznansko verjetno trpijo tudi vaši otroci, ki jih je sprva sprejel, zdaj pa pravi, da ga obremenjujejo.
Ne vem, koliko občutka zavrnitve in krivde poleg vas sprejmejo tudi vaši otroci. Vendar to ni vaša odgovornost. Predlagal bi vam partnersko terapijo, če se je vaš partner pripravljen odločiti za vas in vaše otroke.
Če ne, pa bi vam vsekakor predlagal individualno terapijo, saj ste ravnokar preboleli ločitev in vam je verjetno težko potem preboleti še en razhod, še huje pa je to lahko za vaše otroke …
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
_____________________________________________________________________________________________________________________________

Draga gospa. Hvala za vašo izpoved, ranljivost.

Kar meni ostaja ob vsem prebranem je se to, da ste neverjetno verbalizirani, čustveno ranljivi, iskreni in odprti in predvsem – dober človek.

Zato slutim, da bosta zmogla in zmagala tudi vse te prepreke.

Če partnerja ne bi imeli na vasi strani, bi partnerju priporočila dve knjigi Po tihem zapeljani in Poročen z mamo – istega avtorja, Kenneth M Adamsa.
Vam pa Strupeni tasti in tasce (Susan Forward).
Morda vama ta literatura lahko se kje pomaga.
Sicer pa srečno, srčna gospa!
Komentar je dodala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
____________________________________________________________________________________________________________________________
Dodaten komentar:
Partner ni nikoli rekel, da so mu otroci prenaporni, ali da je nesrečen z mano. Midva se zelo veliko pogovarjava o teh stvareh. Tudi nikoli nisva hitela v to, da smo se zaceli družiti z njimi. Je minilo najprej pol leta, preden je on sploh spoznal otroke. Prej nisva imela želje in potrebe po tem, ker sva najprej želela videti ali zveza med nama pelje v skupno prihodnost ali ne. Tudi sama sem mu vedno dajala dovolj časa in prostora, da se sooči z občutki okoli tega.

Se zavedam, da je vstopiti v odnos z osebo, ki že ima otroke veliko težje in veliko bolj kompleksno, kot v odnosu brez otrok.

 

Vse skupaj smo šli postopoma in počasi. V prvi vrsti tudi zaradi otrok, ker sem želela, da je odnos do njih primeren in da se počutijo varno. On otrok ni nikoli zavračal, poskrbi za njih, jih ima rad in otroci so ob njem sproščeni. Tudi kadar mene ni zraven ni problemov. Tako da sem mu pravzaprav resnično hvaležna, ker je do otrok dober in jih je resnično sprejel za svoje. To da so prenaporni za njega mu govori njegova mama. In to, da si je ob večerih spil kakšno pivo ali dva, občasno, pa tudi ne pomeni, da ga “pije”. Na splošno gre bolj za to, da mu mama želi dirigirati življenje in mu posega v intimne odločitve.
V bistvu sva se midva v tem času odkar sem vam pisala že ogromno stvari pogovorila. On je odločen, da mnenje njegovih domačih ne spremeni ničesar med nama.

Midva se razumeva in skupaj dobro funkcioniramo kot družina in to je tisto kar šteje.

 

Odnos z mamo rešuje sam. Tudi okoli tega veliko komunicirava. On ne želi, da se jaz spreminjam, ker tukaj pravzaprav ni v meni problem, ampak je problem v maminem vtikovanju. V prvih nekaj dnevih je bil tudi sam šokiran nad njenim obnašanjem, ampak kasneje je ugotovil, da je to pravzaprav mamin vzorec. Meni, da je posesivna, ker vidi da je srečen in ker se začenja zavedati, da ga bo “izgubila”. V kratkem se namreč namerava odseliti od nje, k meni in očitno je to njen velik problem. Hkrati pa se partner zaveda, da je to problem, ki ga bo ona morala sama rešiti, ker ni njegova dolžnost, da ji on igra čustvenega partnerja. On ima svoje življenje in ga namerava živeti tako kot se njemu zdi primerno.
Sem pa tudi sama sprejela dejstvo, da se nekaterih stvari ne da spremeniti, in da to ni moja krivda ali moje breme. Ker ne sama in ne partner ne vidiva problema v mojem odnosu do njih, se sama ne bom spreminjala. Če me želijo imeti v družini me lahko sprejmejo, drugače pač ne. Mi je zelo žal, če se odločijo za slednje, ampak tudi to naju s partnerjem ne bo ločilo.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podoben članek najdete TUKAJ.

Zakaj se vedno zapletem v podobne odnose: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
S partnerjem sva bila v odnosu dobro leto. Že od začetka razmerja mi je dal vedeti, da je zanj seks zelo pomemben.
Prvič, ko sem ga zavrnila, je naredil cel “halo”; da si ga ne želim, da imam drugega, da ga izkoriščam, par ur je trajalo, da se je umiril, da sva sploh lahko zaspala.
Začela sva se oddaljevati in očitkov je bilo vedno več, dokler ni en dan (pod vplivom alkohola) rekel, da je konec.
Drugi dan se tega sploh ni spomnil oz. je rekel, da ni mislil resno in da je to zato, ker nočem bit več z njim (prespat pri njemu…) in da se je zato tudi napil.
Jaz sem vzela to “resno” in končala vezo.
Ostala sva prijatelja in med tem mi je bilo v njegovi družbi lepo, postal je tudi bolj pozoren.
Zdaj pravi, da ne pije več oz. ne toliko (samo pri jedi, v družbi…) in bi rad, da greva nazaj skupaj…

Imam tudi dva otroka iz prejšnje veze, ki ga imata rada.

Tudi prejšnja veza (z očetom otrok) ni bila ravno “zdrava” in sem se v njo večkrat vrnila. Končala se je z fizičnim nasiljem.
Več let sem hodila na terapije, saj sem v otroštvu doživljala psihično, fizično in spolno nasilje, s strani mame, njenega partnerja, daljnega sorodnika…
Trenutno imam občutek kot, da sem se nekje zataknila, sploh po zadnji vezi. Prej sem bila dve leti sama in sem imela občutek, da imam stvari dokaj razčiščene in predelane.
Prosim pomoč, kako naprej…
_____________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovani,
vaša zgodba je prav pretresljiva in ob branju se res čuti vaša stiska in obup, kot da ste brez moči. Čeprav v resnici niste in vedno lahko poskrbite zase. A verjetno se sprašujete, kaj če se bivši zares ni spremenil, in se tega zelo bojite. Prvo vprašanje, ki se postavlja, je to, kako ste sploh po razhodu (od njega in alkohola) uspeli vzdrževati odnos.
Takšne odnose je namreč priporočljivo res dokončno prekiniti. Vsak stik s preteklimi odnosi kar kliče nazaj v nevarnost. Kot da nekje spodaj leži upanje po spremembi – ampak te se same od sebe ne zgodijo nikoli.
Pravite, da ste v življenju doživljali veliko čustvenega, fizičnega in spolnega nasilja.
Ne vem, kako je pri vas, a velikokrat žrtvam zlorabe ne delujejo osnovni organski senzorji. Kaj je varno in kaj ni, kateri partner je varen, komu zaupati, s kom biti sproščen, kdo me ne bo fizično pretepel … Na tem mestu je treba vedno najprej zaščititi žrtev – torej vas!
In zdaj se sprašujemo, ali je ta partner po toliko časa kaj bolj varen …
Kot govorite sami, vam je že v preteklosti bivši lahko dajal mešane signale – alkoholiziran je trdil, da noče biti več z vami, potem pa je bil ves prijazen naslednji dan. Kar je toksično in značilno za zasvojenost! To je lahko nevarna igra!
Strah nas postane ne le ponovitve alkoholizma, ampak tudi tega, da se ne bi to kmalu sprevrglo tudi v fizično nasilje zaradi njegovega ljubosumja!
Ker ste bili prej žrtev nasilja, pa je tu še prisoten občutek, da mu lahko dostikrat odpustite in kakšne resne stvari kar pozabite …
Zato tak tip odnosa ne deluje varno.

Ponosni ste lahko nase, da ste toliko let hodili na terapije!

To je vsega priznanja vredno!
V takšnih primerih – ko je čutiti spodaj vašo soodvisnost, na drugi strani pa nezdravljeno zasvojenost – res svetujemo žrtvam zlorab, da takšnih odnosov, brez predhodnega vzajemnega zdravljenja ne začenjajo.
Vi ste res že končali odnose in tukaj se pozna vaše delo, toda kako to, da ste vzdrževali odnos in vas je zdaj zaneslo nazaj? V soodvisnosti takim povratkom rečemo recidiv, isto, kot da bi alkoholik spet kaj spil …
Če vam vaša intuicija pravi, da “tukaj nekaj ne štima”, “to ni varna igra”, “lahko se mi kaj zgodi”, “lahko me pretepe”, “lahko pretepe moje otroke”, potem res dobro razmislite, vzemite si čas, preden sploh razmišljate o zvezi z njim. Včasih je dobro preverjati situacijo več časa, več mesecev, tudi let, da res ugotoviš, da se je druga oseba spremenila, misli resno in je varna za odnos. Brez preverjanja ne gre! Gre za vašo varnost in za to, da so takšni odnosi res lahko nevarni, ker se sami od sebe NE spremenijo nikoli.
Če vam vaša telesna intuicija pravi, da on ni varen in da je bolje, da greste stran – potem ne odlašajte! Tako boste zaščitili sebe in tudi svoje otroke!

Dobro se je samo usesti, iti na sprehod in se res vprašati – ali je to človek, kateremu lahko zaupam, kateri me bo imel na dolgi rok rad, kateri me ne bo poškodoval v ljubosumju, kateri je uravnovešen, stabilen, “normalen”, odgovoren, resen, prijazen, sočuten …?

Ali čutite, da se vam laže, ko pravi, da ne pije več tako pogosto?
Kaj vam govori vaša globina?
Kaj vam pravi vaše telo?
Se lahko počutite sproščeno ob njem?
To je tako nujno vprašanje! Za vas in vašo varnost! Sploh, ker ste bili žrtev grozljivih zlorab in zanemarjenosti, še od lastne mame 🙁
 Človek bi ob teh zlorabah lahko samo bruhal in se jezil. Vaša mama, njen partner in daljni sorodnik si vsi zaslužijo ogromno let zaporne kazni, če so vas spolno in fizično zlorabljali!
Mi je prav žal, da so se vam dogajale zlorabe – nihče ne bi smel doživeti nasilja, sploh pa ne od tistih, ki bi jih morali varovati!
Če so vaši odgovori na zgornja vprašanja NE, potem nikakor ne iti ponovno v ta odnos. Saj vam intuicija pravi, da to NI varno! In je potem res dobro, da tudi ne greste v ta odnos! Kar odločno poskrbite zase, ker si to vsekakor zaslužite! Le vi lahko sami najboljše poskrbite zase! Mi pa vam ostajamo na razpolago za čustveno podporo in strokovno pomoč!
Vse dobro.
Komentar je napisal terapevt  Zmago Švajncer Vrečko.
____________________________________________________________________________________________________________________________________
Dodaten komentar:
Odločila sem se, da bova samo prijatelja, ker je res kazalo na lepo prijateljstvo. Žal pa se je obrnilo drugače, saj je on želel več, tudi če se je s prijateljstvom strinjal.
Tako se je spet napil in spet sem bila za vse kriva jaz. Povedal mi je vse možno, pisal na fb zid in tako sva prekinila tudi prijateljstvo.

Postalo me je prav strah, čeprav sem skoraj sigurna, da čez besede nebi šel.

Najbolj me skrbi prav to, da se zapletem vedno v podobne odnose in se v njih na nek način kar znajdem, kot da se nekdo drugi odloči zame, “brez svoje volje”.
Kot da na začetku odnosa nisem jaz, ampak nekdo, ki si ga tisti drugi želi in ko začnem postavljat meje, se vse poruši…
____________________________________________________________________________________________________________________________________
Draga gospa, bivši zelo težko postane zares samo prijatelj – sploh tak bivši, ki ima težave z ljubosumjem ne… (itak da je želel več).
Za pitje drugega ne morete biti nikoli odgovorni!
To njegovo vedenje nakazuje ne samo na resen problem alkoholizma, tudi na problem z regulacijo nasilja – to dvoje je tisto, za kar terapevti damo rdečo luč.
Ko pa opisujete, da ste kar neka druga oseba – jaaa, točno to!

To je značilno za tako imenovane soodvisne odnose, by the book je to čutiti v vašem opisu.

Preberite čimprej knjige Sanje Rozman, se boste našli notri!
In ne vem, na kakšni terapiji ste do zdaj bili, ampak svetujem vam terapijo izkljucno pri terapevtu, ki dela s soodvisnimi odnosi. To je zelo specificno področje namreč.
Vse dobro in kakor omenja Zmago Švajncer Vrečko, vedno dobrodošli tudi na Druzinska terapija – Vita Bona.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podobno zgodbo najdete TUKAJ.

O prazničnem miru in željah

/0 Komentarji/in /Napisal:

 

Pred vrati so prazniki, nakupovanje daril je v polnem teku, hitenje za vsem tistim, kar se nam zdi, da še potrebujemo. Mir, ki ga prinašajo čarobni dnevi ob koncu leta, se zdi daleč. Kaj lahko storimo, da bo v naših domovih zavladalo praznično vzdušje, da se ne bomo prepirali, da bomo prebrali skrite želje otrok, nam razkriva zakonska in družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.

Smo torej tik pred prazniki, ki za mnoge predstavljajo lepoto in višek leta, za druge pa odvečen blišč. Zakaj je temu tako?

Prazniki so polni pričakovanja, novega upanja in želja. Gre za obdobje, ko si želimo bližine, povezanosti in časa za družino in najbližje. Toda ravno zaradi teh močnih želja se v nas lahko sprožijo bolečina, stres in napetost. Ta pritisk hrepenenja je lahko tako velik, da je postane decembrsko obdobje za marsikoga v resnici naporno in težko. Vse to pa navadno spremlja še zunanji blišč, ki predhodne težke občutke še poglobi. To lahko preprečimo, če smo že prej pozorni na svoje telo in vsa skrita občutja. Slednja namreč zahtevajo od nas, predvsem od staršev, da se v sebi umirimo do te mere, da umirjenost prinesemo tudi našim najdražjim malčkom. December je ravno zato poseben čas, ki vsem staršem daje možnost, da začutimo, kaj vse lahko damo sebi in najbližjim.

Kaj pa, ko se sredi praznikov ne zmoremo umiriti?

Ja, tudi to je čisto normalno, saj nismo popolni. Prvi korak je, da si to priznamo in samim sebi povemo, da je to čisto v redu. In če smo starši, otrokom tudi povemo, da rabimo kakšno minuto zase. Že minuta stika s sabo, kjer ni nikogar drugega, navadno izjemno pomaga pri umiritvi telesa. Ko ugotovimo, kaj nas vznemirja, jezi, žalosti in podobno, se lahko s tem tudi soočimo. Včasih pomaga to bolečino tudi telesno izraziti, odteči, “izboksati”, odplesati … kar je nekomu bližje. Navadno pomaga in ko smo mirni, lahko tudi otrokom pojasnimo, da je starš potreboval le nekaj čas zase. Neverjetno je, da otroci to hitro razumejo in se tudi oni umirijo, kar je opazno že pri malčkih.

Kako so to obdobje praznikov odraža v terapiji?

Ljudje smo bitja upanja in hrepenenja in ko pride december, se tudi na terapiji pokaže ta močna želja po povezanosti in bližini, po tem da bi bili sprejeti in opaženi ob svojih najdražjih. Ta želja je navadno še močnejša tam, kjer so bili prazniki ranjeni, v smislu, da jih sploh ni bilo, ali pa so zdaj odrasli odraščali prej v ločeni družini, ali pa tam, kjer je bilo veliko prepirov. Ne glede na težko preteklost, ta želja po miru nikoli ne ugasne. Tudi vsi “čarobni možje”, katerih tradicijo ohranjamo – Sv. Miklavž, Božiček in Dedek Mraz – pokažejo na to, kako zelo si želimo zaupati v nekoga in verjeti. Verjeti, da nekaj čarobnega, nekaj več obstaja. V globini si želimo, da bi lahko praznike preživeli v osebnem miru, domačem vzdušju, v povezanosti in sprejeti točno takšni, kot smo.

Kako terapevti gledate na decembrsko zabavo?

Zabava je čisto v redu, celo zelo dobrodošla, da ljudje odložijo stres in se skupaj ponovno povežejo, poplešejo, poveselijo. Težava je pa lahko v tem, če se zabava uporabi za odklapljanje in beg od svojih občutkov. Ne gre za moraliziranje, toda kadar to nekdo počne iz takšnega razloga, se v sebi ne počuti v redu in navadno po zabavi še slabše, izpraznjeno. Posebej decembra, ko se lahko naberejo vsa še neizrečena hrepenenja, ki so za marsikoga pretežka. Zato so te decembrske zabave pogosto klic po tem, da bi se umirili, in močan pokazatelj tega, kako zelo si želimo biti povezani in ljubljeni. Ob zabavah so ljudje tako postavljeni pred odločitev, prav tako kot vsak dan – odločitev, ali bo moj dan lep ali bo srednje žalosten.

Kaj otroci želijo od staršev v času praznikov, res veliko daril?

Ko pridemo do starševstva in do otrok, velja, da se božič in prazniki gradijo predvsem doma. Seveda bodo otroci izražali želje po materialnih dobrinah, po tehniki, po lučkah, in je dobro, če jim neko čarobnost v smislu ogleda lučk ali na primer skupnega drsanja tudi omogočimo. V resnici pa bodo otroci zelo hrepeneli po skupnem družinskem času, po vključenosti in sodelovanju. Otroci v tem času od očeta in mame želijo predvsem čas in to, da so tudi čustveno prisotni. Da se mama mogoče zmore tudi opravičiti, da oče zmore izreči tudi na glas, na kaj vse je ponosen. Da se zgradi vse tisto, za kar med letom mogoče nimamo poguma.

Ali prazniki res umirajo?

Če pogledate ven, na vse lučke, se zagotovo ne boste strinjali. Praznike vsako leto skušajo še podaljšati. Poleg vsega zunanjega blišča pa vsako leto narašča tudi notranja želja po umiritvi: vse več ljudi se namreč poglablja vase, v različne duhovnosti, ali pa različne dejavnosti, kjer iščejo stik s svojim telesom. Tudi vse zabave so, kot omenjeno, znak tega, da se želimo počutiti dobro, da si želimo takšnih posebnih dni, da si želimo praznovanja ter tudi miru in časa zase.

Katja Knez Steinbuch je zakonska družinska terapevtka, več pa najdete TUKAJ.

Zakaj je med prazniki v družini težko zdržati mirno vzdušje?

Najti stik s sabo in svojim telesom, na dneve, ko največ pričakujemo od sebe in drugih, je zares težko. Sploh ker nismo tega ravno vajeni. In ker je včasih dostikrat slišati, da je povrečna družina preživela praznike tako, da je mama kuhala in pekla (in ob tem doživljala, da je sama za vse), oče menjal televizijske programe (in se ni čutil vključenega nikamor), otroci pa so vzdušje gradili po svoje. Torej vsak na svojem bregu sam, ravno nasprotno od tega, kar si v resnici vsi želimo. Zelo dragoceno je, da se zmoremo umiriti, pa čeprav naročimo pico kar na dom, ugasniti televizijo in graditi odnose v živo.

Kako lahko starši naredimo te praznike lepe?

Da se vnaprej odločimo, da bomo imeli preprost, nezahteven večer, vsaj na božič. Da ni potrebno ne kuhati, še manj se odklapljati, pač pa najti skupen čas, skupen pogovor, skupno zabavo in sodelovanje. Najtežji izziv in hkrati najlepši del starševstva je ravno v tem, da se lahko vedno znova odločimo in naredimo drugače. Vedno znova, četudi v istem večeru.

 

Podoben članek najdete TUKAJ.

 

Članek je bil objavljen na regional obala.

 

Razmišljam, da bi zapustila nasilnega moža in majhnega otroka: SOS

/0 Komentarji/in /Napisal:
Rabim pomoč, vzpodbudno besedo, karkoli ….
Z možem sva poročena 13 let, imava prekrasnega majhnega otroka. On ima svoje podjetje pri katerem nima težav oz. mu gre super, jaz sem pri njemu zaposlena. Navzven smo idealna družina, kadarkoli smo v družbi smo nasmejani, nihče nič ne posumi da kaj ni ok…..
Mož zadnje 2 leti dosti pije, a vsak večer kar nekaj (v službi nikoli ne pije, vedno ko je delovni dan končan). Včasih po gostilnah, občasno pa doma. Vendar vsakič, ko spije je spremenjen človek. Pogovarjati se ne želi oziroma vsi pogovori tečejo samo v smeri njegovega podjetja nič o nama.

Spolne odnose sva imela več kot 2 meseca nazaj, kajti po njegovo sem jaz preveč slabe volje da bi sploh želel kaj od mene.

Zadnje čase pa se je začelo po moje tudi nasilje (po njegovo ne). Ker jaz opozarjam da se izgubljava in odtujujeva in načnem temo o nama je to zanj že napad. Takrat ko on reče da moram utihniti nebi smela spregovoriti več in se samo umakniti od njega in njegovega pogleda in vsega. Če rečem karkoli nazaj začne teči proti meni, udaril me nikoli ni, me pa stiska za glavo tako da se nikjer nič ne vidi, le jaz imam potem glavobole dlje časa in ne morem obračati hitro glave. Vmes mi vedno ponavlja da jaz izvajam psihično nasilje nad njim, ker po njegovo “ne držim gobca” in da me samo tako lahko utiša.
Otrok nikoli ne vidi niti ne sliši najinih prepirov in pred otrokom, se vedno objameva in dajeva vtis kako je vse super. Ampak ko otrok spi,….takrat moram pazit na vsako besedo, premik,…. časa zase nimam, ker pravi da sem doma, da delo, ki ga opravim naredim hitro in da naj se boljše organiziram pa bom imela več časa tudi zase. Svojcev nimava, da bi lahko dala otroka v varstvo, tako da sem stalno z otrokom.

Rada ga imam, takšnega kot je ko je trezen, ne ko spije, strah me je iti, ker nimam kam, prav tako mi grozi, da mi bo odvzel otroka če pomislim da bi šla z otrokom od njega, da jaz pa grem lahko kamor želim.

Napisala sem pismo otroku, izpoved ljubezni, ker ne vem več, ali bom enkrat po nasilnem izbruhu samo odšla in se nikoli več vrnila ali ne. Vem, s tem nisem dobra mama, a ne vem več kaj narediti.
Prosim brez komentarjev naj grem, ker resnično nimam kam niti nisem za tak korak finančno sposobna.
Se vam opravičujem za dolgo objavo in se vam zahvaljujem za vsak nasvet.
____________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
hvala za vaše besede in se opravičujemo za pozni odgovor. Upam, da se v tem času ni zgodilo že kaj hujšega. Ob vaših besedah lahko postane človeka strah, kaj se lahko zgodi vam in vašemu otroku. Pravite, da je vaš mož pogosto v alkoholiziranem stanju, vas grabi za glavo, grozi, je psihično nasilen … Kot pravite tudi, ne morete nikamor zares iti, hkrati pa nimate tudi svojcev, ki bi vam lahko pomagali. Ob vaših besedah je mogoče čutiti veliko nemoč in obup ter ogromno tesnobe in stiske. Skrbi me, da bi se lahko fizično in psihično nasilje le stopnjevalo.
Neposredno rečeno – ste žrtev nasilja. To, da je vaš mož z vami grob, je v Sloveniji kaznivo.

Zaradi tega bi ga lahko prijavili tudi policiji, sploh če vas je strah, da bi vam lahko storil še kaj drugega.

Ste morda razmišljali tudi, da bi poklicali varno hišo ali pa žensko svetovalnico oziroma druge vire pomoči za ženske v podobnih situacijah (CSD …).
Občutek je, kot da lahko vaš mož z vami ravna kakor želi, saj ste tudi zaposleni pri njem. Potem si jemlje pravico, da mu ne smete zares očitati reči in da morate le skrbeti za otroka. Verjamem, da ste lahko obupani.
Predlagal bi vam v tem primeru, ker je prisotno tudi nasilje, da se sami udeležite individualne terapije (obstajajo tudi cenejša ali brezplačna terapevtska srečanja), kjer lahko začutite tisto osnovno moč za zaščito sebe in svojega otroka ter svojo odločno držo.
Veliko strahu je tukaj tudi za tega majhnega otroka. V očeh vidim samo še njegovo stiskanje krhke glave in lahko nas samo spreleti srh …
V skrajnem primeru se boste morali zaščititi, saj ne gre samo za vas, temveč tudi za vašega otroka.

Pravite, da razmišljate tudi, da bi oba zapustili?

Verjamem, da so to besede, ki prihajajo iz enega velikega obupa, nemoči, žalosti in ujetosti. Če bi bili varni, si verjetno ne bi želeli zapustiti lastnega otroka, kot tega ne bi želela nobena mati.
Kot sem zapisal – pomembno je, da zaščitite sebe in svojega otroka. Situacija lahko postane bolj nevarna. Če se boste počutili absolutno nemočno, je včasih treba zavrteti številko 113. Morda pretiravam, ampak nenehno imam pred očmi stiskanje glave in agresijo …
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko,

individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija

________________________________________________________________________________________________________
Dobili ste že super odgovor, dodajam pa se to – če razmišljate o tem, da ne zmorete in da bi odšli, je dobro. Pri tem vam ni treba zapustiti otroka (?), ni se vam treba od njega poslavljati – vi ste njegova mati in če je majhen, organsko rabi vas bolj kot očeta. Če je partner nasilen in zasvojen, ni primeren za primarno skrb zanj, lahko pa ga vidi na stikih pod nadzorom.

Pred tem kako oditi, kontaktirajte DNK, ker potrebujete konkreten plan odhoda, da ne bo postalo se bolj nevarno za vaju z otrokom.

Na voljo pa imate tudi sos telefon.
Svetujem vam tudi, da ko vam partner skusa postaviti mejo “utihni”, da takrat ne nadaljujete, saj bi bilo to za vas nevarno. Pogovora z njim res ne morete izsiliti in če se on čuti napaden z besedami, očitno deluje v smer, ki je za vas nevarna. Zato se vedno zavarujte vnaprej.
Vse dobro!
Komentar je napisala družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Več podobnih člankov najdete TUKAJ.

Sem žrtev fizičnega in psihičnega nasilja, kam po pomoč: SOS

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:

Prosim za nasvete. Bila sem v zelo težkem razmerju polnem fizičnega in psihičnega nasilja. Po kar nekaj mescih, lahko bi že rekli letih mi je en dan prekipelo in sem v efektu poklicala policijo in vse povedala, oni so seveda izdali prepoved približevanja. Nikoli nisem kritizirala partnerja ali pa se komu zaupala za težave, zato noben ni vedel kaj se v resnici dogaja.

V času prepovedi jo je večkrat prekršil in tudi bil opozorjen da bo kmalu sledil pripor.

Ker je nadaljeval sem ga najprej sama opozorila kaj mu grozi da naj preneha in se hotela lepo z njim pogovorit da je konec. Ampak si je on to razlagal drugače in ko je dojel me je v javnosti pred drugimi ljudmi močno fizično napadel, tudi grozil da me bo ubil vendar so ga mimoidoči pravočasno ustavili. Seveda so ga odpeljali v pripor od tega je že nekaj dni moja vest pa mi nabija vsaki dan bolj saj mi hodijo sem njegovi domači in prijatelji, da kaj si jaz mislim in čakam da je moja naloga da ga spravim iz pripora. Vsi ti pritiski in podživljanja so me pripeljala do samomorilnih misli saj več ne zdržim. Kako si naj pomagam, da ne pristanem na antidepresivih. Prosim vas za nasvete.

 

_____________________________________________________________________________________________________________________________

 

 

Pozdravljeni. Kar opisujete, je žal ponovno nasilje nad vami in prav je, da se zavarujete. Niste namreč krivi vi, da je gospod kjer je, ampak je v polnosti odgovoren le on sam. Povedano drugače: če on ne bi imel težav z nasiljem, se ne bi samega pripeljal tako daleč. Edino pravilno je, da ste se zavarovali.

Verjamem pa, da vam znajo njegovi znanci – za katere vprašanje, če jih ne pošilja prav on – otežiti breme.

Ampak to NI vaša krivda. To ni v ničemer vaše breme. Če gospoda ne bi prijavili, bi se zelo verjetno en dan zgodilo kriminalno dejanje, ki bi pomenilo smrt… in po drugi strani – nasilneže redkokaj zares strezni, zato je pripor nujen za njihovo osebno rast. Brez pripora je to skoraj nemogoče….
Toplo svetujem, da se čimprej povežete z DNK (Drustvo za nenasilno komunikacijo) in morda večkrat pokličete SOS telefon za ženske v nasilnih odnosih. Poleg tega se vključite v strokovno pomoč v obliki individualne terapije. Doma se okrepite z varnimi ljudmi, ki vas podpirajo in lahko držijo pokonci. Ne bodite sami, zavarujte se.
Ps.: antidepresivi niso konec sveta, bi bilo pa totalno krivično, da bi jih morali jesti zaradi nasilnega bivšega partnerja. Tako da začutite koliko več ste vredni, najdite nekje vašo jezo in poskrbite zase. To vam pripada. Vedno pa se lahko obrnete tudi na nas.
Vse dobro!
Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
_____________________________________________________________________________________
Spoštovana,
to, kar opisujete, je huda situacija. Čuti se, da se je v vsem tem času nabralo veliko tesnobe in strahu, kot da zares ni mogoče najti neke prave rešitve. Želeli ste se toplo pogovoriti z njim in vas ni slišal … Zdaj je v zaporu in na vas pritiska njegova družina … Prej ste ves ta čas bili tiho in se je v vas nabirala vsa ta stiska, saj mogoče niste želeli obremenjevati drugih ljudi, obenem pa bi to lahko vodilo celo do česa hujšega, če ne bi poklicali policije. Za to, da ste se opogumili, si morate vsekakor dati veliko priznanje. Veliko partneric se namreč ne opogumi in ostane v isti situaciji, kjer pa se nasilje nenehno stopnjuje …

Če ste nekje postavili mejo, vsekakor verjamem, da jo lahko tudi v drugih situacijah, morda z njegovo družino …

Dostikrat imajo žrtve nasilja tudi še zmeraj rade svojega partnerja, kar je povsem v redu, ker ne moremo vplivati na svoja čustva, in če ste vi v tej situaciji, se nikakor ne rabite kriviti za to in za vsa svoja čustva, ki jih občutite … Seveda pa je zdaj v Sloveniji toliko enega nasilja in umorov, zato je res dobro, da se obrnete na vse vire pomoči, ki so le ponujeni, tako kot je že omenila terapevtka Knez Steinbuch in drugi … Morda celo varna hiša ali kaj podobnega …
Včasih žrtvam nasilja pomaga farmakološka pomoč (antidepresivi itd.), s katero se telo malo umiri, ni več toliko tesnobe in strahu, zato je mogoče lažje razmišljati in narediti racionalne odločitve, ki lahko žrtev zaščitijo pred še hujšim nasiljem. Seveda pa je bistveno, da se udeležite kakšne individualne ali skupinske terapevtske pomoči. Veliko časa ste tudi molčali in vsa ta stiska se je nabirala v vas …

Tukaj je mogoče čutiti veliko groze in mnogokrat je žrtvam nasilja lažje, če lahko eno bolečino ubesedijo in imajo nekoga ob sebi, ki jih lahko v polnosti začuti ter jim pomaga prebroditi najhujše dni, tudi če je to terapevt.

Na terapiji se namreč tudi učimo, kako zavarovati sebe in kako doseči tisto opolnomočenje, ki ga morda včasih želimo imeti, ko smo v stiku s storilci nasilja …
Vse dobro vam želim in če boste še imeli kakršno koli vprašanje, se lahko obrnete na nas.
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
Najdete nas tudi na Facebooku in Insagramu.
Podobne članke najdete TUKAJ.

Veliko sem sama in ga čakam, kako naprej: SOS za partnerstvo

/1 Comment/in /Napisal:
Pozdravljeni,
S partnerjem sva skupaj 13 let in imava 2 otroka (6let in 1 leto). Partner je vedno je iskal potrditev v karieri in jo v zadnjih letih tudi nekako naredil in dobil. V marsičem sva si podobna, da iščeva potrditev zunaj, ne znava postavljati mej. Sama sem hodila 2 leti na psihoterapijo in sem v svoji službi in odnosih veliko naredila glede tega in sebe. Pri partnerju pa vidim, da bo vse naredil da ugaja. Že od začetka je bilo pri njemu prisotno, da je bil v službah po cele dneve.  Njega ne moti, ker dobiva potrditve, mene pa zelo. Naj povem primer, saj se meni ne zdi več normalno in sem pred tem, da ne vem če bom še lahko tolerirala take zadeve. V torek je bil v službi od 7ih zjutraj prišel domov ob polnoči, naslednji dan od 7ih pa je prišel ponoči domov ob 1.15 zjutraj. Nimava nobenih staršev (slabi odnosi, ni stikov), tako da je takrat vse na meni, ampak bolj kot to, mene ‘vrže’ ker ga nekako čakam.

Nikoli ne vem kdaj bo prišel domov, vedno gre z nekom v avtu, saj sam tako želi in potem se ti sestanki zavlečejo, v meni pa narašča nemir, ko se zbudim, do hude jeze in ga čakam.

Moti me, da imam občutek da mu to paše. Ima pa tako službo ko je nekakšen suport podjetnikom in organizira razne delavnice, sestanke, tudi prireditve, seveda bi oni tega še več, pred korono je bilo tega ogromno, s prvim sinom sem bila večino časa sama, sedaj je malo manj, je pa še vedno povprečje cca 1x na 14 dni. 2 x so ga celo pripeljali iz urgence zaradi izčrpanosti, ko je organiziral dogodek 2 dni zaporedoma. Ima tudi takega nadrejenega, ki so vedno, ko je bilo konec, se še kar vozil okoli in so hodili po lokalih. Imam občutek, da si ne upa postaviti mej, saj je zelo napredoval, ampak tudi zato, da se nebi osramotil, ko bi rekel da gre domov k družini. Drugače je veliko z otroci, pomaga ogromno, doma naredi in to mi tudi očita. Zanima me pa tudi ali mi lahko svetujete zakaj v meni tak nemir?

Večkrat mi reče, da zakaj enostavno ne zaspim, on ne vidi problema, da ga ni in da ni izčrpan?

Nisem imela alkoholikov doma, je pa mama MOM, oče je bil pa odsoten čustveno. Večkrat sem se skušala z njim pogovoriti pa vse zanika… pravi da ni tako pogosto, sploh me ne sliši tudi sicer v odnosu. Hvala
_______________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
ko berem vaše besedilo, se lahko čuti vaša tesnoba in ena globoka žalost ter razočaranje nad vašim partnerjem. Rekli ste, da ste tudi na tej točki, da ne veste, če boste še lahko naprej tolerirali njegovo vedenje. Potem vam je verjetno seveda zelo hudo.
Tak občutek je, da se je morda po trinajstih letih vaš partner od vas nekoliko oddaljil ali pa da mu celo nekako ustreza, da je toliko v službi, da potem ne rabi biti toliko doma. Vaša stiska je popolnoma upravičena. Ko pravite, da vas zanj skrbi, saj ne zna postaviti mej svoji službi in da je zaradi tega bil že na urgenci. Verjetno se potem v vas lahko nabira tudi en nemir, ker vas je strah prihodnosti in ne veste, ali je šlo že vse predaleč.

Priznanje si zaslužite, da ste obiskovali terapevtska srečanja in naredili velike korake v smeri boljše prihodnosti!

Čisto normalno pa je, da ga pogrešate, ko ga toliko ni doma ob vas in vaših otrocih. Ker lahko potem čutite, da ste včasih sami za vse … Čeprav pravite, da vam tudi veliko pomaga.
Razlagate, da ga dostikrat čakate. Kolikokrat ste morda morali čakati vaše starše, mamo, ki je imela mejno osebnostno motnjo? In očeta, ki je bil čustveno odstoten, da ste dobili nek občutek ljubljenosti od njiju? Pa še tega morda ni bilo veliko, če pravite, da nimate stikov z njima zaradi slabih odnosov. To čakanje se potem lahko pri vas kar ponavlja v novih odnosih.
Seveda je težko biti mama dvema majhnima otrokoma, in to z očetom, ki ga dostikrat ni doma in lahko tudi včasih popije kak kozarec preveč. Tudi otroci lahko močno pogrešajo očeta in čutijo vaš nemir, zakaj ga toliko ni doma. Lahko se morda vsi počutite zanemarjeno.
Ni pa lepo od njega, da vas ne sliši, ko želite z njim spregovoriti o vaši stiski, in da vse zanika.

Osnova dobrega partnerskega odnosa je poslušanje, razumevanje in medsebojno spoštovanje.

Kot pravite, tega verjetno ni največ z njegove strani.
Svetoval bi vama partnersko terapijo. Ko izvajam terapije s podobnimi pari, resnično želim doseči, da partner svojo partnerko sliši in jo poskuša tudi začutiti v njeni stiski ter zares nekaj spremeni, kar bi v vašem primeru lahko pomenilo, da začne postavljati več mej svoji službi, kar bi koristilo prav tako njegovi samozavesti in psihofizičnemu zdravju. Hkrati pa, da potem preživi več časa z vami in ga ni več sram, da je več z družino, kot pravite. To bi lahko pomirilo tudi vas. Saj bi čutili, da se je partner začel v večji meri odločati za vas in vašo družino ter to postavljati pred svojo službo.
To je splošno rečeno, seveda pa se na terapijah v vsak primer res konkretno poglobimo.
Vse dobro vam želim.
Komentar je zapisal terapevt Zmago Švajncer Vrečko.
Najdete nas tudi na Facebooku in na Instagramu. 
Podoben članek najdete TUKAJ.

Me bo zmogel imeti tako rad, kot je imel bivšo: SOS za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje:
Pozdravljeni.
Pred nekaj meseci sem se res ujela z moškim, ki je pred pol leta zapustil izjemno toksično, pet let trajajočo zvezo. Razhod ga je zelo prizadel, še vedno zaradi tega zelo trpi in obiskuje terapije. Imava zelo odkrit odnos, dal mi je vedeti, da vidi prihodnost z mano, res se trudi z mano preživljati kvaliteten čas in cenim ves trud, ki ga vlaga v pogovore z mano. Na žalost se v tem odnosu po vsem, kar se mu je zgodilo kljub njegovemu trudu, ne počutim ljubljeno, v moji glavi vlada misel, da me ne bo nikoli imel niti približno tako rad, kot je imel bivšo.
Želim si resne zveze, bližam se svojim tridesetim, ne želim več predolgo izgubljati časa. Hkrati pa imam do tega moškega čedalje močnejša čustva.

Ker razumem, da je bil razhod za njega zelo travmatična izkušnja, želim zanj zdravo okrevanje.

Zato bi se želela izogniti pogovorom, ki bi namigovali, da mora s “pospravljanjem” svojih čustev  na kakršenkoli način pohiteti, da bi se mogel “čimprej zjasniti”, kaj potrebuje in, meni najpomembnejše vprašanje, ali me bo kdaj sposoben imeti rad kot bivšo, oziroma ali me ima. Takega pristopa in takega pogovora z njim si na tej točki ne predstavljam, mislim da bi ga zgolj zmedla.
Če strnem svojo težavo; razumem, da potrebuje čas, hkrati pa se ne morem otresti občutka, da mi ne bo nikoli zmogel vračati čustev, ker sva se pač spoznala v napačnem trenutku. Zaradi čustev, ki sem jih začela razvijati, se bojim, da je na tej točki čas, da se umaknem.
Imam prav? Predvsem me zanima ali ima kdo od vas podobno izkušnjo? Naj grem?
Hvala vsem, ki boste odgovorili.
________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovani.
 Zelo mi je žal, da doživljate toliko stiske zaradi tega moškega. To je za vas gotovo boleče. Vsak človek bi se lahko v taki žalostni situaciji počutil podobno kot vi – z občutkom nemoči in bolečine, ki pa se lahko v veliki meri prekrivata tudi z jezo in razočaranjem, čeprav ju včasih ne moremo niti izraziti … Sprašujete nas predvsem, ali naj prekinete ta odnos ali ne.

Ne vem, kako vi vidite stvari, ampak gospod je v zelo kratkem času iz prekinitve odnosa šel v novo poznanstvo.

Verjetno ga je zelo strah biti sam. Velikokrat marsikdo ravno zaradi strahu hitro skoči iz ene zveze v drugo, ne da bi predelal preteklost. In to je potem lahko zelo krivično do novih poznanstev, ker še ni v celoti prebolel bivše osebe.
V taki situaciji, ko imata oba morda veliko strahov, je najboljše primarno poskrbeti zase: poskrbite za svoje počutje brez odnosa ali v njem in poslušajte svoje telo, kaj vam govori. Včasih lahko pomaga že vprašanje, kaj bi vi predlagali ženski, ki bi bila v podobni situaciji. Tako si dostikrat intuitivno odgovorimo na svoje dileme.
In kje ste tukaj vi: ali si še želite vztrajati v odnosu, v katerem se dostikrat počutite na drugem mestu? In če malo razmislite: kaj vas je v tak odnos sploh privedlo? Se tudi vi morda bojite partnerskih odnosov, tako zelo, da si izberete moškega, ki je z vami samo na pol? Ker je le tako varno biti v odnosu, če nam nekdo ni v polnosti predan.

Moški mora biti korekten do sebe in drugih ter prevzeti odgovornost za svoja dejanja.

Namreč če imam svojo partnerko rad in ona trpi zaradi mene, ker nisem prebolel bivšega dekleta – potem moram biti toliko pošten do sebe in nje, da se odločim, ali je bolje za oba, da si dam sprva čas za prebolevanje. Prav tako pa morate vi prevzeti čustveno odgovornost: ali bom izpostavljala svoje srce nekje, kjer ni občutka vzajemne pripravljenosti za delo na odnosu? Vi sami ste tisti, ki se boste verjetno morali odločiti, koliko še zmorete, četudi se on ta hip še ne bo mogel – da zavarujete sebe in svoje občutke.
Morda pa se vseeno lahko odločita za srednjo pot: za počasnejše spoznavanje, ali pa za to, da si dasta malo prostora in časa, za delo na sebi in osebno rast. Če boste potrebovali/a strokovno pomoč, smo vam na voljo.
Vse dobro vam želim.
Komentar je napisal  Zmago Švajncer Vrečko ,terapevt stažist.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podoben članek najdete TUKAJ.
Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.



Politika zasebnosti

Spoštujemo vašo zasebnost in se zavezujemo, da bomo osebne podatke, pridobljene prek spletnega informacijskega sistema, skrbno varovali in jih brez vaše privolitve ne bomo posredoval tretji osebi oziroma jih uporabili v druge namene. Ker obstajajo v spletnem informacijskem sistemu določene povezave na druge, zunanje spletne strani, ki niso vezane na nas, ne prevzemamo nobene odgovornosti za zaščito podatkov na teh spletnih straneh.

Hkrati se zavezujemo, da bomo po svojih najboljših možnih močeh varovali podatke in zasebnost obiskovalcev spletne strani .

Da bi preprečili nepooblaščen dostop do pridobljenih podatkov ali njihovo razkritje, ohranili natančnost osebnih podatkov in zagotovili njihovo ustrezno uporabo, uporabljamo ustrezne tehnične in organizacijske postopke za zavarovanje podatkov, ki jih zbiramo.

Več: https://druzinska-terapija.com/politika-zasebnosti/