Kako bi svojemu partnerju približala osebnostno rast? SOS za partnerstvo
Vprašanje:
Pozdravljeni, s partnerjem sva skupaj 6 let. Do sedaj je bilo vse super. Je izredno pozoren do mene, gospodinjska opravila mu niso odveč, je iznajdljiv, ima ogromno spretnosti, pošten, delaven, opravi vse kar se dogovoriva, me razvaja… Manjkajo pa mi globoki, življenjski pogovori. Občutek imam, da sem ga prerastla. Da sem osebnostno na višji ravni kakor on. Drugače je inteligenten, stvari razume hitreje kakor jaz, tudi v službi nima nobenih ambicij, rad ima svoje delo, vendar pravi, da tega ne bo počel celo življenje, ko ga povprašam, kaj pa bo počel pravi, da se bo s tem ukvarjal ko bo potrebno. Nima nobenih specifičnih ciljev.
Imam občutek, da jaz osebnostno rastem, medtem ko on ne.
Je pa res za sem začela zelo delati na sebi, hoditi na terapijo, razmišljam o stvareh, ki me omejujejo, o svoji vzgoji…Občutek imam, da sem jaz tista, ki rine stvari naprej: da greva okoli, poizkusiva kaj novega, vidiva kaj novega,… velikokrat komentira stvari, ki njemu niso poznana ali jih pa se ni videl in je do teh stvari skeptičen, včasih ciničen. Banalen primer: hrana, niti poizkusiti ne želi hrane, ki je ne pozna, nad ničemer ni impresioniran, ko hodiva okoli. Želim si, da bi bil odprt do stvari, da bi se znal pogovarjati, razmišljal o globljih stvareh o življenju, z duhovnega vidika.
Kaj naj naredim? Kako bi ve svojemu partnerju razložile in mu približale osebnostno rast? Tako me motijo te stvari in da imava površinski odnos in da sem čisto brez volje, depresivna in apatična ter na trenutke prav nesramna do njega. Je bila že katera v podobnem položaju? Kaj bi ve naredile? Hvala
_______________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovani,
žal mi je, da sta se s partnerjem čustveno oddaljila. Povsem razumljivo je, da vas boli površinski odnos s človekom, ki naj bi vam bil najbližja oseba, povezana v ljubezni in spoštovanju. Pogosto trpimo, ker s partnerjem nimamo več občutka pripadnosti, saj opažamo, da se je od nas čustveno oddaljil, in iščemo načine, kako bi se z njim spet povezali. Včasih bi ga tudi radi spremenili, le da bi začutili, da smo mu pomembni, ker se je spremenil zaradi nas. In velikokrat je sprememba partnerja počasna ali skoraj nemogoča – bolj kot čustveno pritiskamo, manj je pripravljenosti za spremembo. Se pa tukaj postavlja tudi vprašanje sprejemanja partnerja, tudi če ni tak, kot bi nam v celoti ustrezal.
Zelo je pomembno, da vam partner daje občutek ljubezni.
Dobro pa je, da mu razložite, kaj od njega čustveno pogrešate, in katere so morda vaše globlje potrebe, ki so z njim nezadovoljene. Lahko poskusite tudi s pisanjem pisma, ki si ga prebere. Verjamem, da ste mnogo tega že naredili in ste morda celo že utrujeni. In prav imate – če želi nekaj spremeniti le eden, je to boleče. Tega včasih ne moremo preprečiti; še več – terapevti to vidimo kot nekaj dobrega, močno spodbudo, da v partnerstvu zares poskrbite zase – ali postavite jasnejše meje ali pa razmislite, če so vam te partnerske dinamike sploh še sprejemljive.
Je pa koristno, da se vprašate, če so vam ti občutki zavrnjenosti, ki se ob njem prebujajo, znani že iz preteklosti. Velikokrat želimo na primer spremeniti svoje starše, ki nam ne dajejo take oblike ljubezni, kot bi si jo želeli kot otroci.
In potem se hrepenenje po zadovoljitvi čustvenih potreb prenese na partnerja.
Dostikrat pomaga tudi partnerska terapija pri razumevanju in predelovanju teh preteklih vzorcev primarne navezanosti v varnem terapevtskem odnosu ob navzočnosti partnerja. V tem primeru bi vas usmerili v raziskovanje anksiozno-ambivalentnega stila navezanosti, kjer je zelo pogosto, da si anksiozen partner želi spremembe bližnjega, partner, ki je izogibajoč, pa se temu umika …
Pomembno je, da znate čustveno poskrbeti zase, saj je lahko nevarno, da smo zaradi partnerja popolnoma “depresivni”, ker on s tem pridobi veliko moč nad našim duševnim stanjem, in smo od njegovega vedenja lahko čustveno odvisni – soodvisni.
Vam je ta pojem poznan? Če ni, o tem veliko piše Sanja Rozman. Priporočal bi vam tudi psihološko knjigo: Gostečnik: Je res vsega kriv partner?
Bistveno je, da ohranimo zdrav občutek naše psihične identitete, če smo v odnosu ali ne. In tukaj vam lahko samo čestitam, da se borite, ste začeli delati spremembe, hoditi na terapijo, razmišljati globlje … Zelo koristno je tudi prisluhniti telesu, kaj vam govori s svojimi senzacijami ob partnerju.
Vse dobro vam želim.
Komentar je napisal :
Zmago Švajncer Vrečko , terapevt stžist.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podoben članek najdete TUKAJ.
