Prispevki
Uvajanje otrok v vrtec: Svetovanje za starše
/0 Komentarji/in Strokovne objave /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je pred leti opozorilo vse zaposlene v javni upravi, da imajo kot starši prvošolcev možnost izrednega dopusta za prvi šolski dan svojih otrok. Takšen “privilegij” velja za javno upravo in za starše, ki so podpisali kolektivno pogodbo z delodajalci.
Ne glede na vse, pobudo ministrstva za izobraževanje, znanost in šport velja pozdraviti. Kljub temu, da takšen korak ni nujen, je družini prijazen. Čudi kvečjemu to, da na tem ministrstvu do podobnih ugotovitev nikoli niso prišli v primeru predšolskih, tj. vrtčevskih otrok. Kajti medtem ko šestletni otrok že razume odhod v šolo in prihod nazaj domov, 11-mesečni dojenček tega seveda nikakor ne more razumeti. Pričakovali bi, da ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport enako možnost koriščenja izrednega dopusta po analogiji ponudi tudi tistim staršem, ki uvajajo svoje otroke v vrtec. Če namreč 6-letni otrok dobi možnost spremljanja v prvi razred za en dan, potem bi bilo edino logično, da starš enoletnega otročička dobi 6 takšnih dni.
Šestletnik razume, da se bodo starši (mama) vrnili ponj, medtem ko pri enoletniku kaj takšnega enostavno ni mogoče. Njegov spomin je zgolj in samo somatski – telesni, čustveni. Dogodke si zapomni zgolj na podlagi doživljanja, zato si ne zmore zapomniti, da se mama vrne. V mislih še ne more ohraniti podobe mame, ki bi bila konstantna.
Torej mama zanj obstaja, ko jo vidi, sicer pa ima občutek, da je izginila.
Prav tako “izginotja” svojega starša ne razume, ker je logično razmišljanje vezano na kasnejša leta. Možganske strukture, ki omogočajo konstantno zmožnost miselne predstave mame, se popolnoma razvijejo šele okrog tretjega leta starosti. Zelo dejavna pa je amigdala, ki prepoznava nevarnosti. Amigdala deluje že pri novorojenčku, vendar se takrat odziva vznemirjeno in burno, ker ustrezne povezave, ki so namenjene obvladovanu čustev (prefrontalni korteks) še niso zgrajene. Posledično v tem obdobju vsako malčkovo vznemirjenje v celoti preplavi otrokovo psiho in telo, zaradi česar za uravnavanje odzivov amigdale potrebuje zunanje umirjanje osebe, na katero je varno navezan. Na omenjene teme opozarja dr. Daniel Siegel, ameriški psihoterapevt in profesor psihiatrije.
Primer prehitrega uvajanja otroka v vrtec, brez sočasnosti staršev.
Kaj to pomeni?
V primeru vrtca, da ga pri uvajanju v istem prostoru dlje časa spremlja starš oziroma oseba, na katero je varno navezan (lahko tudi babica ali varuška). Ne zato, da starš vidi otroka, ampak da ima otrok možnost videti starša in se tako pomiriti. V našem sistemu pa uvajanje večinoma opravljajo kar vzgojiteljice, na katere otrok absolutno še ne more biti (varno) navezan, saj je grajenje navezanosti proces, ki se začne pri starosti pol leta, traja pa vse do tretjega leta. V večini slovenskih vrtcev se v tem času zamenjajo že tri vzgojiteljice (vsako leto ena), kar otroku ne omogoča varne prilagoditve. Idealno bi bilo, da imajo otroci ves čas vrtca eno samo, stabilno figuro.
Prehitro uvedeni otroci imajo lahko slabši imunski sistem
Znanstveniki so dokazali, da če uvajanje poteka hitro – kot večina vrtcev danes želi ali pričakuje od staršev -, potem pospešuje stresni hormon kortizol. Richard Bowlby navaja, da ob hitrem uvajanju v vrtec raven kortizola zjutraj naraste in se ne spusti celo noč, kar lepo razloži povečane probleme otrok s spanjem ob vstopu v vrtec. Na drugi strani pa raven kortizola ob postopnem uvajanju v vrtec do večera spet pade. Če je kortizol povišan dlje časa, naj bi vplival na slabšo tvorbo belih krvničk in s tem na padec imunskega sistema. Kar pojasni podatek, da so otroci v vrtcih na začetku veliko bolni.
Staršem in vzgojiteljem je lažje, če se otroci uvedejo hitro, medtem ko je za otroke to dejansko škodljivo, kar pojasnjujejo tudi raziskave.
V Sloveniji so svetla izjema ljubljanski (javni) Viški vrtci, ki otrokom in staršem omogočajo tritedensko uvajanje v istem prostoru, kot omenja Varjačič (vir). Njim se pridružuje še nekaj vrtcev, ki so se udeleževali izobraževanj Sočutnega varstva otrok. Toda večina javnih vrtcev – predvsem pa šolsko ministrstvo – na žalost znanstvene raziskave povsem ignorira. Še več, nekateri vrtci celo spodbujajo, da so starši z 11-mesečnim dojenčkom v prostoru le uro in pol! Uvajanje pripada vsakemu otroku.
Nevroznanostveniki danes opozarjajo, da hipotalamus dozori po drugem letu, nekje med starostjo poltretjega in tretjega leta.
Takrat nekje se gradi spomin in razumevanja otroka, da se starš vrne. Pred tem časom otrok tega ne zmore razumeti, pa če se še tako trudimo. Modra Maria Montessori, začetnica montessori pedagogike je že leta 1930 javno predlagala, da je otrok za vrtčevske skupine zrel šele takrat, ko dopolni 33 mesecev. Nevrobiološke raziskave ji danes v tem povsem potrjujejo. Predvsem v normativih, kakršne imamo v jaslih (sedem dojenčkov na eno vzgojiteljico!).
Takšni normativi so – predvsem ob uvajanju – nehumani tako do vzgojiteljic in pomočnic kot seveda tudi do otrok, ki ne morejo prejeti čustvene varnosti.
Na to je opozarjal tudi omenjeni Richard Bowlby, sin znamenitega očeta teorije navezanosti. Richard Bowlby je leta 2006 zbral preko 100 vrhunskih angleških strokovnjakov s področja razvojne psihologije in razburkal vlado Njenega veličanstva in medije z idejo, da so spremembe na tem področju nujne. Sir Bowlby, ki hodi po stopinjah svojega očeta in še naprej na svoji kliniki raziskuje fenomen navezanosti, predlaga, da se staršem dojenčkov omogoči podaljšano porodniško, ali možnost plačila varuške. Opozarja, da jasli za otroke do tretjega leta niso primerna oblika varstva (zaradi nezrelih možganov, vsiljenega hitrega uvajanja, zaradi teorije navezanosti in raziskav o stresu).
Bowlby in varna navezanost
Navezanost je pojem, ki ga je v psihologijo po letu 1950 prinesel vrhunski strokovnjak, psihianalitik in psihiater dr. John Bowlby. Trdil je, da je navezanost vrojena potreba vseh ljudi. Skupaj z asistentko Mary Ainsworth sta naredila vrsto preizkusov, kjer sta opazovala vedenje malčkov, ko so soočeni z nepoznano, tujo situacijo brez matere.
Njuni izsledki so bili za tisti čas alarmantni.
Dokazala sta, da otrok ob sebi nujno potrebuje varno stabilno osebo, da se ob njej varno odziva. V primerih, ko tega ni, pa se otrok na neznane situacije prilagaja oteženo. Tuja situacija je eksperiment, ki je malčke namensko osamil od mame in jih prepustil tuji osebi. Najbolj fascinanten je bil podatek, da je možno, da otrok ob spremembi navzven resda ne pokaže nobene reakcije, vsi stresni indikatorji pa divjajo in kažejo, da je otrok v globokem stresu. Gre za t.i. izogibajoči tip navezanosti.
Stili navezanosti se gradijo doma in nam ostanejo za celo življenje ter so težko spremenljivi. Če starši niso navzoči v prvih treh letih otrokovega življenja, lahko to otroka bistveno zaznamuje. Seveda ne štejejo samo prva tri leta – so pa ravno ta ključna za razvoj stila navezanosti.
Bowlby je v svojem krogu naredil pravo malo revolucijo. Po koncu 2. svetovne vojne ga je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) prosila, da razišče stanje otrok po vojni. Ugotovil je, da so posledice čustvene lakote kritične za otrokov razvoj in da je ljubeč stik za otroka enako pomemben kot hrana. V tistem času so – kot pri nas! – zaradi vojne nevarnosti starši pogosto pošiljali otroke na vasi, stran od sebe, da bi bili tam na varnem. Ko so delali primerjave z otroki, ki so ne glede na nevarne razmere ostali skupaj s starši, so ugotovili, da so imeli manjšo možnost razvoja posttravmatske stresne motnje. V času, ko so otroke zares navajali na strogost in samostojnost, je bilo takšno spoznanje radikalno.
Leta 1950 je z Jamesom Robertsonom posnel tragičen film A Two-year-old goes to Hospital (Dveletna punčka gre v bolnico). Javnost je dodobra pretresel, ko je pokazal pekel, skozi katerega gredo otroci, ki so v najzgodnejšem obdobju ločeni od staršev. Bowlby je s pretresljivim dokumentarcem dokazal ravno obratno – da je to škodljivo.
Otroci, ki so bili več kot dva tedna sprejeti na oddelku z omejenim stikom s starši, so po tem obdobju prenehali iskati njihovo pozornost – in to kljub temu, da so jih v sebi globoko pogrešali.
Namesto, da bi to zaupali staršem, so se samopomirjali (z zibanjem trupa, sesanjem palca ipd). Za njihove kasnejše odnose v življenju je to pomenilo, da nikoli niso mogli nikogar zares spustiti k sebi.
___________________________________________________
Dokumentarec, ki je šokiral svet: A Two-year-old goes to Hospital.
___________________________________________________
Na temo: “Sočutno uvajanje otrok v vrtec” , bomo imeli 18.8.2022 predavanje.
Vabljeni, da si ga ogledate in greste lažje nasproti novemu obdobju, ki je pred vami in vašim malčkom.
___________________________________________________
Članek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Sledite nam lahko tudi na Instagramu ali Facebooku.
Vstop v vrtec: Svetovanje za starše
/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Pozdravljeni! Kako se kot starš, psihično pripraviti na vstop v vrtec( prvorojenec)? Verjetno je separacijska anksioznost nekaj normalnega za oba, pa vendar kaj storiti, če je mamina anksioznost res velika? Kako se psihično pripraviti, umiriti in predvsem zaupati, da bo vse ok? Hvala
___________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni. Hvala za vaše vprašanje. Vidim, da imamo mame pogoste težave s sprejemanjem druga druge… in zato težko naletite na res “uporabne” komentarje.
Upam, da vam bo moj komentar kaj pomagal. Pri svojem delu opažam, da je kakšna skrita anksioznost, oz povečana tesnobnost ob prepuščanju otroka v vrtec izjemno pogosta v dveh primerih in sicer:
– primer nepredelanih zlorab
– primer transgeneracijskega prenosa travme
Razložim: mame, ki nosijo v telesu zlorabo, imajo pogosto strahove, ki so povezani z občutkom (ne)kontrole. Uvajanje v vrtec pa je točno taksna situacija, ki pritiska na te rane.
S prenosom travme pa mislim to, da sem v praksi še vedno naletela na mamice, katerih predniki so bili kot dojenčki veliko puščeni sami sebi (ali pa celo dobesedno zapuščeni s strani mam!!)in mame nezavedno nosijo v svojem telesu ta podedovan strah.
Rešitev je v tem, da raziščete, če imate morda kakšno od teh dveh naštetih izkušenj. Saj veste, jaz vedno svetujem terapijo – za mamo v tem primeru- ker vidim, kako zelo učinkuje.
Poleg tega vidim, da pomaga, če lahko dobite sočutje vzgojiteljice – to je kar težko, ker one začutijo vašo nesigurnost in se navadno čutijo zelo ogrožene ,ne vedo pa, da so v resnici skasirale vaš strah. Zato vedno svetujem, da mama zaupa vzgojiteljici vse svoje možne strahove – da jo ta lažje razume. Če na drugi strani ni sočutja, je to težje.
Za vse je sicer lažje, če v takih primerih uvaja očka, ker ga ponavadi ni strah ničesar..
Vedno pa – zaradi otroka – svetujem počasno uvajanje (tudi po 4 tedne), pri tem, da je res pomembno, da mami ni preveč dejavna v uvajanju.
Mamam svetujem, da o svojih strahovih veeeeliko govorijo s partnerji in prijateljicami, jih izjokajo in skušajo ugotoviti, česa točno se bojijo. Če vidite, da sami ne bi zmogli predelati strahov, vam vsekakor priporočam terapijo.
In seveda, počasno uvajanje pripomore k temu, da se otrok v vrtcu lahko počuti dobro in to zanj ni stres… najbrž tudi to malo pomaga k pomiritvi?
In mamica… vse bo ok. Vem, da tega se ne čutite, ampak res razmislite, česa točno se bojite. Na terapijah delam tudi vizualizacije, kjer svoje strahove pogledamo v najhujši možni luči in jih sprejmemo – da vidimo, da so samo občutki, da smo mi v resnici ok. Tega občutja, te mirnosti in varnosti vam toplo privoščim. Zmorete!
Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch
Najdete nas tudi na Facebooku.
Novo: sočutno varstvo otrok II – vseslovensko strokovno izobraževanje
/0 Komentarji/in Dogodki in aktualno, Ostalo, Strokovne objave /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Inštitut Vita bona z mnogimi strokovnimi sodelavci organizira nadgradnjo obstoječih izobraževanj sočutnega varstva otrok. Izobraževanje bo potekalo v več stopnjah: prvi del je odprt za vse in BREZPLAČEN.
Vseslovensko strokovno izobraževanje SVO je namenjeno:
– strokovnim delavcem (iz področja vzgoje, izobraževanja, šolstva, zdravstva ipd.),
– staršem,
– študentom in mladim,
– varuškam in varuhom (in vsem, ki bi radi to postali) in pravzaprav vsem, ki jih tematika zanima.
Brezplačno uvodno izobraževanje obsega:
– srečanje v živo, pogovorni večer o sočutnem starševstvu in sočutnem varstvu,
– 2 audio posnetka (o regulaciji/navezanosti otroka, in o uvajanju v vrtec),
– 2 Webinarja (kako biti avtentičen ter o utrujenosti in izgorelosti),
– delavnico “Čutim torej sem”.
Dobrodošli vsi!
********************************
Povabilo k nadaljnem sodelovanju – k 2. stopnji izobraževanja:
– 2. stopnja izobrazevanja obsega še 2 intenzivni delavnici in 2 webinarja in še 2 webinarja po izbiri
= 6 dodatnih izobraževanj + refleksije + potrdilo o izobraževanju + ugodne cene.
*********************************
Celotno visoko strokovno izobraževanje (3.stopnja) obsega še:
– več kot 20 strokovnjakov (terapevti, vzgojitelji, doule in svetovalke, mame in blogerke, podjetnice in podjetniki),
– več kot 20 webinarjev
– večje število delavnic
– Kontinuirano svetovanje v času izobraževanja – celoletna vključitev v zaprto online skupino z nasveti
– članki, blogi in odgovori strokovnjakov
– delovni ucbenik
– refleksije in osebne odgovore
– povabilo na brezplačno šolo za starse
– možnost pridobitve naziva in certifikata “sočutni vrtec” – vpis v našo bazo sočutnih vrtcev Slovenije, omembe in priporočila na spletnih omrežjih sočutnega varstva
Predavanja (webinarji) in delavnice so iz področja sočutnega varstva/starševstva in vsebujejo sledeče teme, o:
– delovanju otroških možganov in razvoj nevroznanosti,
– postavljanju meja in o kaznovanju,
– samoregulaciji,pomiritivi samega sebe
– prepoznavanju otroka v stresu,
– prepoznavanju zlorabljenih otrok, kako ukrepati ob nasilju,
– kako uvajati sočutno, kako glede dojenja, dojenčkovo in otrokovo spanje,
– kako prizemljiti/pomiriti otroka, tehnike,
– kako čutiti sebe (čuječnost), izgorelost in drugi izzivi,
– kako z otroki, s posebnimi potrebami,
– kakšna je naša navezanost in navezanost otrok,
– kako pomemben je dotik in bližina,
– kako reševati konflikte več otrok,
– kako pomagati otroku po ločitvi staršev
– kako delovati kot vzgojitelj sočutno, kako najti stik starša z vzgojiteljico in obratno,
– dinamika skupin v vrtcu: kako konkretno reševati konflikte,
– kako vpeljati sočutje v šole,…
– vplivu video igric, risank in vseh multimedijskih novosti (pasti in pozitiva)
Prijave z nižjo ceno možne do 18.2..
Dobrodošli.
Pomagajte nam razširiti to poglobljeno in intenzivno izobraževanje na čimveč strokovnih ustanov. Le skupaj lahko naredimo spremembo. Hvala, ker nas podpirate!
Prvič v vrtec. Ali je postopno uvajanje dobro?
/0 Komentarji/in Strokovne objave /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Prvič v vrtec!
Vstop v vrtec je velika sprememba za vse, stiska staršev in otrok ob tej temi je zato normalna. Omeniti moramo, da je uvajanje velik stres tudi za vzgojiteljice, ki morajo v jasličnih skupinah čustveno poskrbeti za večje število dojenčkov. Jaslične skupine vrtca iz stališča navezanosti niso najboljša oblika varstva: skupine so prevelike (kar je krivično do vzgojiteljic, sploh v času uvajanja), program pa ni usmerjen na čustven razvoj otroka, ampak v kognicijo. Zato v sočutnem starševstvu spodbujamo na začetku manjše skupine, drugačne oblike varstva in upamo, da se bodo vrtčevski normativi kdaj spremenili. Vrtec pa je vedno priložnost, da se starš in otrok ponovno povežeta, na drugačen način.
Kaj pa lahko naredimo v danih razmerah?
Za vzgojiteljice je pomembno, da se s starši uskladijo glede pričakovanj. Dobro je, če vprašanja staršev ne razumejo kot pritisk, ampak le kot temeljni strah in stisko ob odhodu otroka. In sprejmejo to kot del procesa. Za starše je pomembno, da zmorejo vzgojiteljem zaupati svoje želje in če ne gre, odkriti kakšni občutki vse se jim prebujajo.
Uvajanje naj bo prilagojeno otroku. Strokovnjaki čedalje bolj priporočajo uvajanje, ki je umirjeno, sočutno in počasno, če se da neprekinjeno. Prednost počasnega uvajanja je to, da otrok počasi pridobiva zaupanje v vrtec in navezanost vzgojiteljico, otrok in starš pa se povezujeta na nov način. To je izjemnega pomena iz stališče teorije navezanosti, kjer so dokazali da so izjemno pomembni načini, kako se otrokovi prvi bližnji povezujejo z njim. Pri hitrem uvajanju lahko pozabimo na separacijsko stisko otrok, ki je po 9-mesečni simbiozi s staršem logična in razumljiva, čeprav navzven ni vidna. Vstop v vrtec se ponavadi zgodi ravno v času, ko otrok počasi spoznava, da mama in dojenček nista eno. Raziskave so potrdile, da kjer otroci hitro vpeljani, doživljajo več stresa: otrok ima v času uvajanja povišan stresni hormon (kortizol) – kortizol se v primeru hitrega uvajanja do jutra ne zniža, v primeru postopnega uvajanja pa se tekom dne stopnja kortizola zniža. Hitro uvedeni otroci so lahko bolj razdražljivi, vse to pa vpliva na njegov imunski sistem. Nasprotniki postopnega uvajanja navadno izražajo skrb glede tega, da otroci v postopnih primerih več jokajo. To je sicer možno, ampak na ta način izražajo svojo stisko in je to v resnici pozitivno, čeprav je za vzgojitelje lahko naporno. Žal vsi starši nimajo opcije počasnega uvajanja, tem staršem se zato priporoča, da se otrokom popoldan povežejo 1:1, razumejo otroka in nagovarjajo njegove občutke. Otrok je neopremljen za soočanje s stresom in regulacijo le-tega, zato so vzgojitelji in starši izjemno pomembni.
O daljšem uvajanju piše Varjačič – Rajko v svoji knjigi Prvič v vrtec. Daljše uvajanje lahko poteka tudi do 4 tedne in sicer:
– 1. teden: starš ves čas z otrokom, največ do kosila (razen če otrok želi dlje)
– 2. teden: dlje, 1. dan enako, starš ob napovedi lahko gre; spanje – le če želi otrok
– 3. teden: starš je v skupini navzoč le dopoldan, vzamemo lahko že pred kosilom, poskus spanja
– 4. teden: ostanemo le še zjutraj pol ure, razen ob zapletu
Pri daljšem uvajanju je pomembno, da starš ne ovira interakcij vzgojiteljic in otroka in mu kljub svoji prisotnosti omogoča svobodo. Starševa prisotnost naj bo v pomoč vzgojiteljem: starši lahko pomagajo pri pripravi prostora za hrano ipd., oziroma naj bodo dejavni tam, kjer jih vzgojitelji morda potrebujejo.
Začetek uvajanja se vedno začne doma.
– doma: razlaganje o vrtcu, skupni nakup in pregled potrebščin, pravljice o vrtcu, sprehod mimo vrtca, …
– v vrtcu se najavite po dogovoru: boljše če ne vsi otroci naenkrat (izkoristite pa dneve odprtih vrat)
– uvajanje v jasli: urnik že pred prihodom v vrtec prilagodimo vrtcu, kolikor se le da
– prve dni naj starš sploh ne zapušča prostora
Ob uvajanju v vrtec se starši lahko srečajo z različnimi stiskami otrok, ki pa kažejo na to, da se skušajo soočiti s spremembo. Te stiske so normalne, olajšamo pa jih, če otrokom reguliramo vse možne občutke, ki se morda pojavijo (strah, osamljenost, jeza, žalost, …). Občutke reguliramo tako, da jih ubesedimo, zrcalimo občutke in otroku naklonimo več časa 1:1. Pri zelo majhnih pa pomaga, če vse stiske ubesedimo v obliki pravljice, kjer tudi prikažemo njihovo razrešitev. Uvajanja načeloma ne prekinjamo, razen v primeru, če se število vedenj s časom drastično poveča. Možne stiske otrok so slednje:
- Noče v vrtec
- „Ljubosumnost“ = želja po vključenosti
- Agresija
- Odvračanje hrane
- Jok ob prihodu
- Hlipanje = obup
- Odložena reakcija na vrtec
- Hipersenzibilnost
- Težave s spanjem ali izločanjem
- Zbolevanje
- Reakcija doma
- Regresija
- Bojazen = močan strah
STISKE STARŠEV so včasih lahko večje kot stiske otrok. Te stiske lahko čutijo tudi otroci in se zato težje uvedejo v vrtec. V takih primerih predlagamo, da uvaja v vrtec tisti, ki ima tam boljše občutke. Za starše je v vsakem primeru izjemnega pomena, da si priznajo svoje občutke in se z njimi soočijo, da izjokajo pogrešanje, strah, žalost, vsak občutek, ki se pojavi. Da jih ni sram, ker so to samo občutki, čisto naravni, včasih pač malo povečani. Več kot jih zmorejo ubesediti, večja je verjetnost, da se zmanjšajo. Starši se morajo soočiti z različnimi občutki, pojavijo se:
– negotovost
– nezaupanje
– strah pred neznanim
– strah pred lastno praznino
– napetost zaradi službe
– krivda
– sram
– jeza
– žalost
– lastna nepredelana slaba izkušnja uvajanja v vrtec, slabi spomini na vrtec
– težko vzdušje, pogojeno s trenutnimi okoliščinami: finance, ločitev, slab odnos, …
Normalno je, da sprememba lahko povzroči strah in nezaupanje. Če pa so ti občutki močni in vzgojiteljem kljub dobrim občutkom starši težko zaupajo, se je dobro vprašati zakaj. Vzgojiteljice imajo v takih primerih težavo, ko se ob uvajanju srečajo s prestrašenimi starši in ne zmorejo tega ubesediti, čutijo pa le kontrolo. Odnosi so v takih primerih lahko oteženi, zato je res pomembno, da se starši čimbolj povežejo z vzgojitelji.
Rešitev za starše, je v tem, da:
– si priznajo občutke
– če se ne zmorejo soočiti, poiščejo podporo pri bližnjih, lahko tudi strokovno pomoč.
– se pogovarjajo, delijo mnenja s drugimi starši
– se izobražujejo v smeri rahločutne vzgoje.
OTROK BO LAŽJE PRENESEL UVAJANJE, ČE…
– bo uvajanje prilagojeno njemu. Postopno in sočutno. Če imajo starši možnost, naj otroka prvo leto (v jasličnih oddelkih) pustijo do 6 ur.
– bo prej sledila priprava: daljši pogovor o malčku z vzgojiteljico in spoznavanje vseh navzočih
– bo otrok imel prve dni nenehno navzočnost starša
– ko se začno odsotnosti, naj bodo čim krajše in napovedane
– otrok naj ostane v vrtcu na začetku tisti del dneva, ko so njegove potrebe zadovoljene
– rituali ob odhajanju od doma jasni in vsak dan enaki (npr prebujanje, umivanje, igra, zajtrk, odhod)
– v vrtcu naj bodo dovoljene najbližje otrokove igrače, duda, flaška (dogovorite se vsaj za čas uvajanja)
– ga ne boste zapustili sredi joka. Potolažit, umirit, nato it… (ampak vedno pa predat otroka vzgojiteljici, v naročje, jasno in umirjeno)
– boste gradili dober odnos z vzgojiteljico – spoznajte jo!
– bo imel starša v stiku s svojimi občutki – če je starš v stiski, naj jo izjoka, ali predela s partnerjem ali prijateljico. Pomembno, da starš izrazi kar čuti
– uvaja očka! Tam navadno stiske precej manjše.
– bo slovo kratko in jedrnato in že prej napovedano
– doma brez sprememb, stalnost (ne sprememb sob, selitev ipd)
– čas le zanj, ko pride iz vrtca, 1:1
– uvajanja v vrtec se ne prekinja, stalen ritem prihodov in odhodov
– ko pridete ponj, mu dajte možnost, da sprosti napetost (jok ko zagleda)
– ne praznih obljub (prišel bom „takoj“, raje ne poveste kdaj, kot pa laž)
– si ga bodo vzgojiteljice zapomnile – prikupna ideja je majčka z napisom otrokovega imena.
KAKO OTROKU POMAGATI?
Otroci prenesejo tudi krajša uvajanja in se navadno hitro veselijo vrtca. Vseeno pa je dobro, da smo z otrokom v času uvajanja povezani, ga čutimo in v primeru izstopajočega vedenja razumemo, da je v stiski. Ob uvajanju naj bodo dovoljeni vsi občutki, tudi tisti, s katerimi morda težje zdržimo (žalost, jeza). Priporoča se veliko druženja 1:1 s starši in bližine preko objema, tople besede, nasploh topline in sočutja.
Predvsem pa, dragi starši: vsak začetek je težak in naporen. Kmalu pa bo otrok v redu, vi pa tudi. Drage vzgojiteljice in vzgojitelji, tudi to obdobje mine in pride tisto sproščeno, ko malčki postanejo pravi divjakci. Takrat veste, da se je uvajanje zaključilo in da sledijo nove dogodivščino. Prijetno uvajanje in lep začetek vrtčevskega obdobja vsem skupaj želim.
Uvajanje v vrtec (seminar za starše in vzgojitelje)
/0 Komentarji/in Dogodki in aktualno /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Uvajanje je sprememba, ki jo občutijo starši, vzgojitelji in otroci. Kako doživljamo to spremembo? Kako lahko uvajanje naredimo otrokom prijazno in čustveno varno? Kako se lahko povežejo starši in vzgojitelji? Kako vse to doživlja otrok in kako lahko to izraža?
Srečanje bodo vodile: zakonski in družinski terapevt Katja Knez Steinbuch in uni. dipl. vzgojiteljici Karmen Hrast in Manca Sever Žumer.
Prispevek: 10eur
Na voljo sta dva termina: 1. 10.30h – 12h
2. 20.30 – 22h
Prijave na mail:
*****
Manca Sever Žumer je diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok, ki se rada pogovarja, izobražuje, potuje in raziskuje samo sebe ter svet okrog nje.
Vedno so jo zanimali drugačni pogledi in pristopi ljudi ter različne kulture, zaradi česar si je že v času študija širila obzorja v tujini. Udeležila se je študijske izmenjave v Španiji, prakse v Nemčiji in dela v Turčiji, kjer je pridobila nekaj pomembnih strokovnih in življenjskih izkušenj. V času študija je prostovoljno sodelovala pri društvu za penalno in postpenalno obravnavo Prestop, delala kot varuška na domu, pomočnica vzgojiteljice v vrtcu in kot animatorka za otroke ter družine.
Po zaključenem študiju se je zaposlila kot vzgojiteljica in se v okviru vrtca udeležila izobraževanja Celostni razvoj otroških možganov (Center za družinsko terapijo Kamnik), ki je kmalu spremenil njeno dojemanje otroka, vzgoje, sebe in ljudi okrog nje ter je od takrat naprej postalo vodilo njenega življenja. Kasneje se je izobraževala še na predavanjih Sočutnega varstva (Inštitut Vita Bona), kjer se je še dodatno prepričala, da gre s svojim načinom razmišljanja v pravo smer.
Po izobraževanjih, prebrani literaturi in delu na sebi je začutila, da so okviri vrtca zanjo preozki in da otrokom, staršem in svetu želi svoj pogled na vzgojo predati na drugačen način. S tem namenom se bo v naslednjih letih posvetila magistrskem študiju Družinske in zakonske študije na Teološki fakulteti, saj želi svojo strokovnost še poglobiti in s tem znanjem povezati svoje izkušnje in opažanja iz vrtca. Njena želja je nadaljevati delo z otroki in njihovimi družinami, vendar na še bolj poglobljen in individualen način.
Karmen Hrast je diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok. Skozi intenzivno izobraževanje z naslovom Celostni razvoj otroka, pod vodstvom Centra za družinsko terapijo Kamnik in z lastnim procesom, je spoznala kaj je resnično njeno življenjsko poslanstvo. Vso pridobljeno znanje jo je spodbudilo k dodatnim izobraževanjem: Sočutno varstvo v okviru Inštituta Vita bona, prebiranju strokovne literature in vpisu na magistrski program Zakonskih in družinskih študij (ZDŠ).
Izkušnje z delom v vrtcu z otroki in s starši so obogatile njeno povezovanje teorije s prakso in jo spodbudile k širjenju sočutnega, povezovalnega pristopa do otrok. Stremi h korenitim spremembam na področju predšolske vzgoje in ozaveščanju o škodljivih vplivih na otrokov razvoj.
Katja Knez Steinbuch je stažistka relacijske družinske terapije, ustanoviteljica in direktorica Inštituta Vita Bona. Pri svojem delu uporablja terapevtski model, ki ga je v Sloveniji razvil dr. Christian Gostečnik. Ima zaključen podiplomski študijski program za izpopolnjevanje Zakonska in družinska terapija (ZDT). Je doktorska kandidatka ZDT in članica Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije. Kot stažistka je bila povezana tudi z inštitutom Zaupanje. Izvaja tudi šole za starše in ima izkušnje s področij: vzgoja otrok in vodenje delavnic za mlade in starše. Od leta 2015 poleg družinske terapije uporablja tudi metodo EMDR – desenetizacija in ponovna predelava travme z očesnim gibanjem.
Njena osnovna področja terapevtskega zanimanja obsegajo psihične, fizične in spolne zlorabe v povezavi s starševstvom ter zlorabe v povezavi s partnerstvom in odvisnimi odnosi.
Njen moto je “sočutno, diskretno, varno”.
Ob noveli zakona o preprečevanju nasilja v družini: starši, ne bojte se otrok!
/0 Komentarji/in Strokovne objave /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)Po zaključku javne razprave o spremembah zakona o preprečevanju nasilja v družini so si strokovnjaki zelo neenotni. Hud očitek nevladnih organizacij gre na račun prekratke javne razprave, na socialnih omrežjih pa največkrat zasledimo sarkastične in zgrožene komentarje “ljudstva”, ki ga je strah, da bo odslej prepovedano sleherno “kaznovanje” otrok.
Po splošni oceni je (bila) sprememba zakona sicer nujna, saj je bil zadnji zakon premalo jasen, pogosto pa preveč dvoumen pri razlagi nasilja in širše opredelitve nasilja v družini. Toda pri razlagah zakona je še vedno ostalo veliko nejasnosti. Prihaja do napačnih sklepanj, da bo odslej kot nasilje prepovedano celo družinsko skupno delo, pa prepoved izhodov. Tako je tako denimo poročal Planet Tv, kjer so namigovali celo to, da je zakon pisan zgolj za t.i. tiranske starše. Nežnost in vztrajnost prepričevanja, kot omenja dr. Andreja Poljanec, pa so ostali gostje oddaje (predvsem Marko Juhant in Angelca Likovič), napačno razumeli kot permisivno vzgojo. Poraja se vprašanje, ali splošna javnost kot tudi stroka sploh poznata razliko med avtoritarno, permisivnim in sočutnim starševstvom.
Sočutna vzgoja
Sočutno vzgojo strokovnjaki imenujejo tudi povezovalna, rahločutna, varna ali zavestna vzgoja. Avtoritarni stil vzgoje nosi razlago že v sami besedi: pomembna je avtoriteta in meje, dostikrat pa v ekstremnih primerih vsebuje vrsto nasilja. Pomembno je le, da otroke naučimo odgovornosti in poslušnosti. Permisivni stil se je razvil kot odklon avtoritarni in je urejeval vzgojo na način, ki je otroka puščal v svobodi. Ta svoboda je zraven prinesla pomanjkanje meja in občutka za drugega, pa hkrati ponovno novo zlorabo: zanemarjanje otroka. Oba omenjena stila vsebujeta zlorabo otrok! Še vedno pa se v naši javnosti bolj tolerira eno klofuto (zgoraj omenjena televizija poroča, da tako meni tudi Društvo tožilcev!?), kot pa srednja pot. In zakaj ne govorimo o tretjem načinu? Kot da bi nas bilo strah otrok, oziroma natančneje mladostnikov.
Starši, vaš strah je odveč!
Vi imate (še) vedno vso moč, da otroke vzgojite v zdrave, odgovorne in sočutne osebnosti. Sočutna vzgoja namreč temelji na predpostavki, da sta oba zgoraj omenjena stila za otroke škodljiva in da je potrebno poiskati nove načine. Sočutno starševstvo se opira na najnovejše nevroznanstvene raziskave: meje so nujne (za otrokovo varnost in odgovornost), enako pa je nujno, da so postavljene na sočuten in spoštljiv način (ta način otroku da občutek kompetentnost in vrednosti), z ničelno toleranco nasilja (v otroku zbudijo samozaupanje: nekaj spremeni zaradi sebe, ne pa zaradi kazni). Ta stil torej še vedno upošteva pomembnost meja in otrokove odgovornosti, a pri tem ne uporablja nasilja, pač pa razumevanje otroka in svojih občutij. Pomembna so torej občutja vseh. Tu prvič govorimo o tem, da je pomembno zavedanje in stik s sabo: starši morajo biti najprej sočutni s sabo (čutijo sebe), da lahko čutijo in ubesedijo otroke. Ta stil izvajanje nasilja dojema kot staršev padec, kot starševo priznanje, da se ne zmore umiriti v sebi in da samo zato lahko le udari.
Kazni niso del sočutja, saj niso spoštljive: otroci se s kaznovanjem naučijo izpolnjevanja nalog zaradi strahu, ne pa zaradi lastnega občutka. Kazni in grožnje otroka poneumijo, kot da ne bi imel sposobnosti lastnega umevanja stvari. Sočutno starševstvo zato vsebuje razlago in razumevanje. Sočutno starševstvo verjame, da imajo starši največjo moč, ko pride do otrok, saj so zanje nezamenljivi in edinstveni. Sočutna vzgoja tako globoko vrednoti otroka in starša. Nevarnosti avtoritarne vzgoje so v tem, da otroci vse delajo zaradi zunanje avtoritete in imajo z avtoriteto še vse življenje težave. Ampak to ni še nič v primerjavi s posledicami nasilja: otroci, ki so bili pretepani, celo življenje nosijo v svojem telesu sram, gnus, krivdo, strah, agresijo, teror in žalost. Nekateri bolj, drugi manj, a brez posledic ne gre. Otroci, ki so bili vzgajani permisivno, so samorastniki in v svojem življenju ne čutijo občutka varnosti, potrebe po bližini, nikoli se ne počutijo zares varne, hitro pa ujete. Tudi permisivna vzgoja je zloraba, saj je otrok povsem prepuščen sebi.
Napačen koncept kazni je možno prikazati v cestnem prometu. Ravno Slovenci smo živ dokaz, kako zelo nefunkcionalne so kazni! Kar seveda ne pomeni, da so pravila v cestnem prometu absolutno nujna, prav tako kot so nujne meje. V Sloveniji organi pregona napišejo ogromno kazni, a kršitev zato ni nič manj. Imamo ogromno preventivnih opozoril, ki nikogar ne ganejo. Kazen človeka morda razjezi, pri redkih pa povzroči spremembo vedenja. Začeti bo potrebno torej drugače – sočutno; individualno pri ljudeh ugotavljati, zakaj potrebujejo na primer toliko adrenalina pri vožnji, zakaj rabijo toliko agresije. A državi za zdaj bolj ustreza polniti proračun, kot pa se soočati s tako težkimi stvarmi, kaj šele financirati pomoč.
Nasilja ni nič manj
Oba stila vzgoje puščata za sabo težke posledice, a kljub vsemu temu v 21. stoletju še vseeno polemiziramo o smislu oziroma nesmislu nasilja. To je sicer v porastu med mladostniki in tudi v družinah. Povsem jasno je, da nasilje rodi nasilje in da se ga otroci naučijo doma, tj. v bližnjih zgledih. A še vseeno bi jim vsiljevali avtoritarno vzgojo, brez razumevanja njihovega notranjega sveta in brez pojasnjevanja njihovih čutenj. Še vedno bi jih spregledali in naredili za robote, vse za ceno tega, da se spoštuje meja. Drugi bi jih prepuščali svobodi in osamljenosti. Toda to, da starši postavljajo meje otroku, je ena izmed osnovnih starševskih dolžnosti. To, da so meje postavljene nasilno, pa bi morala biti povsod prepoved.
Z nasiljem se starši lahko soočamo že zgodaj. Otroci že kot dojenčki v starših prebujajo ogromno nemoči, obupa, jeze in občutka nesposobnosti. Starši dojenčke dokaj pogosto proglasijo za tiste, ki jih izsiljujejo. Dojenčka, ki ima na podlagi teorije navezanosti in drugih znanstvenih dognanj (prim. Ainswort, Bowlby, Stern, Winnicott, Siegel idr.) le željo po bližini, proglasimo za manipulatorja. Že s tem se v družinah začenja prva krivica otrok. To se ponavadi zgodi, ko mati nima dovolj informacij in ne zmore začutiti svoje utrujenosti in napetosti. Kako zelo pomembna je tu edukacija in podpora cele družine, da lahko pride do umiritve mame in sočutja najprej do sebe in nato do svojih otrok. V prvih treh letih se otrokove možganske strukture šele izgrajujejo in vloga staršev je ključnega pomena.
Kako težje je to šele v vrtcih, ko uvajanje poteka zelo prehitro. Navadno se od enoletnega otroka pričakuje, da se bo v roku enega tedna navadil nove okolice in to še logično razumel. A v prvih treh letih se šele izgrajuje varna navezanost in soočanje z novimi ljudmi ni lahko, pravzaprav je za otroka problematično. Glavni problem je v tem, da jaslično varstvo v vrtcu ni zasnovano na način, da bi ustrezalo potrebam tako majhnega otroka. Skupine so očitno prevelike in vzgojiteljice se – četudi so nadpovprečno kompetentne – ne zmorejo uglasiti na vse otroke in na njihove želje po bližini. Ob možnem otroškem joku zagotovo doživljajo napor in nemoč, ko niti nimajo možnosti, da umirjajo vse otroke hkrati. V javnosti se vse premalo govori o preobremenjenosti zaposlenih v vrtcih in šolah. Težko je namreč gojiti sočutje in ga razpršiti na 14 otrok že v vrtcu, še težje pa je umirjati in se uglasiti na cel razred. Strokovnim delavcem se na tak način dela krivica in logično je, da v svojih edukacijskih metodah tudi oni doživljajo veliko napora, skrbi, jeze, nemoči in obupa. Zdi se, da so dostikrat prepuščeni sebi in da zanje ni poskrbljeno na način, kot bi si zaslužili, niti na način ki bi bil dovolj strokoven. Vsem, ki delajo z otroki, bi morala biti vedno na voljo konkretna dodatna pomoč in zunanja supervizija.
Pomanjkljivost vrtcev
Za reševanje problematike “kako poskrbeti za vse dojenčke” naenkrat je zelo priročen Montessori sistem vrtca, ki otroke hitro vzgaja za hitro samostojnost. Mnogi starši so zelo zadovoljni, saj jim je to znanje v veliko pomoč tudi doma. A vseeno ponekod (z)manjka sočutja. Pri Montessori programih to pomeni, da otroka ne bi silili za vsako ceno v samostojnost, da bi bolj ubesedili otrokova občutj in ga ob težavah ne zgolj zamotili, ampak zdržali z njim v teh občutjih. Povsem šokirana sem ob pripovedovanju ravnateljice ljubljanskega Montessori za nekatere elitnega katoliškega vrtca, da otroci pri uvajanju ne smejo imeti dude, čeprav so nanjo navajeni. Niti za spanje. Enako velja za igračke in odejice. Kot da jih bi bilo potrebno še bolj travmirati. Še bolj me preseneča, da ravnateljica teh odločitev znanstveno ne zna pojasniti. Tudi uvajanje by the book en teden in pika, je daleč od sočutja, je kvečjemu avtoritarno in otrokom škodljivo. Pa se vseeno množično izvaja in starši so nad njim celo navdušeni.
Na Inštitut Vita bona se je pred nekaj dnevi obrnilo večje število staršev (več kot 20), ki trdijo, da se v enem izmed javnih vrtcev, konkretno na Galjevici v Ljubljani, dogajajo zlorabe. Vsi želijo ostati anonimni, ker ne želijo izpostavljati svojih otrok. Del besedila objavljamo v izvirniku in brez lekture:
“Najkrajšo tukaj vedno potegnejo naši otroci, saj so razdraženi, lulajo v hlače od pritiska, so šikanirani s strani nekaterih vzgojiteljic, imajo nočne more o teh in teh vzgojiteljicah, ki se znašajo nad njimi, jokajo, so boječi. Ko otroka pripeljemo v vrtec, ali ga pridemo iskat, pogosto ob predaji ni omogočen dialog o počutju otroka s strani strokovne delavke. Vedno je vse v redu, četudi vidiš, da otrok ni živahen, si želi domov, je jokav. In nikoli se ni zgodilo nič posebnega, kar bi bilo omembe vredno. Četudi se nato doma otrok skriva, dvigne roke v bran, kakor da bi ga kdo želel udariti, pa se mora zaščititi. Žalostno je, da če pa se že potrudijo, nam po večini te vzgojiteljice povejo slabo o naših otrocih. Govorijo nam, da je otrok nemogoč, da je neposlušen, da je že čas, da naj nekaj naredimo z njim doma, naj ga vzamemo v roke. Povejo nam o svojih vzgojnih prijemih in ukrepih vzgojiteljice sicer ne kaj delajo za vzpostavljanje reda in discipline, vendar so nekateri starši osebno videli, da otroke za kazen tudi izolirajo, ali jih z izolacijo zastrašujejo, jih zaprejo v kopalnico, da se umirijo in naučijo lekcije. Zelo veliko je groženj in glasnega govorjenja, pa zmerjanja in zastraševanja, jemanja igrač. Vzgojiteljice se med seboj ščitijo. Tudi one ne vejo o ničemer nič. Nikoli ne zaznavajo nobenih nepravilnosti.”
Kar so starši opisali, je resno nasilje. O tem, ali se res izvaja in kdo ga izvaja, vedo samo zaposleni. Z novim zakonom bi bila tudi omejevanje svobode gibanja (zapiranje v kopalnico) in zastraševanje predmeta kaznivega nasilnega vedenja. Četudi nimamo takšnega zakona, pa je iz strokovnega stališča takšno ravnanje vrtca ali starša problematično. Gre namreč za naše najmlajše, katerim se možgani še izgrajujejo. In ne govorimo o mladostnikih, za katere se tako zelo bojimo, kaj bodo spet ušpičili. Pri mladostnikih je namreč malce pozno ugotavljati, na kak način bomo morali pristopati k njim, saj najbrž pogrešajo razumevanje, mejo in bližino že od nekdaj. Tudi tu je priporočilo staršem, naj se ne bojijo otrok: naj postavijo jasne in sočutne meje, predvsem pa se vprašajo, zakaj otroci tako zelo opozarjajo nase.
“Naj vas ne skrbi, ker vas otroci nikoli ne poslušajo. Skrbi naj vas, ker vas vedno opazujejo”, pravi Robert Fulghum. Sočutno starševstvo spodbuja starša, da prihaja v stik s sabo že od otrokovega rojstva in opozarja na to, da so otroci ogledalo staršev. A družba in pedagogi se še vedno sprašujejo, kako postaviti mejo “problematičnim” mladostnikom, prav tistim, ki meje niso nikoli poznali, ali pa so jim jo predstavili prek nasilja. Še vedno pa imamo težavo s sprejemanjem zakona, ker se osredotočamo na otroke, ne pa na tiste, ki morajo prvi sprejeti odgovornost. Največ o tem lahko pojasni spodnji video:
Ironično je, da se bojimo sprejeti zakon, ki bi omejeval nasilne starše, hkrati pa spodbujamo vzgojo le za meje in odgovornost, ne pa tudi za sočutje. Ravno s takšno uporabo avtoritarne vzgoje vzgajamo otroke v mladostnike, ki bodo nasilni in imeli težave z avtoriteto. Ampak ta povezava je za marsikoga pretežka in v 21. stoletju se tako še vedno sprašujemo, ali bi tolerirali nasilje. Za ceno tega, da se postavijo meje in zgradi odgovornost, pri tem pa pozabljamo na svoje dostojanstvo.
A ravno vi, starši, ste za svoje otroke najboljši možni starši in imate vso moč, da nanje vplivate. V vas vidijo svoje ideale, male bogove. Zanje ste popolni in nezamenljivi. Seveda se to v stopnjah odraščanja spremeni, kar vas postavlja pred nove izzive. A pred vami še vedno stoji vaš otrok, ki še vedno nujno potrebuje vaše razumevanje, vaše sočutje, vašo varnost in vaše meje. Le vi ste tisti, ki jim lahko postavite osnove za njihovo doživljanje sebe in sveta. Nujno je, da pri tem čutite sebe, da se tudi vi počutite v redu, suvereni, pomembni, sposobni in vredni. Da si priznate, da ste dovolj dobri starši. Vsa vaša občutja namreč vaši otroci vpijajo kot gobe. Morda je ta občutek strašljiv, a spomnite se ga vsakič, ko boste pred novim izzivom, kako reagirati na otrokov bes in nemir. In vsakič, ko se bo sprejemalo nov zakon o tem, ali je nasilje sprejemljivo, ali ne.
Članek je bil objavljen na Portalu Plus
Zapisala ga je Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka
Kontaktni podatki
Inštitut Vita bona, zavod za družinsko terapijo
Orehovo 6
8290 Sevnica
telefon: +386 41 609 888
mail:
- […] bi bilo smiselno, da gresta na partnersko terapijo...17. 4. 2024 - 6:19 Napisal: Miren mož, strupen oče: Svetovanje za starševstvo – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija
- […] posebej hudo pa je, če je harmonično družinsko...7. 4. 2024 - 10:30 Napisal: Kako sprejmeš, da je družina razpadla: Svetovanje – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija
- […] sploh če boste čutila, da nimate energije za...28. 5. 2023 - 12:58 Napisal: Izčrpanost in obup mamice: Svetovanje – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija