Ne zmorem več dojiti, kako naprej: Svetovanje za starševstvo
Prišla sem do točke, da me sploh ni več ganilo to kričanje!
__________________________________________________________________________________________________________________
__________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni, prosim za razsvetljenje, nasvete, predloge z vašega zornega kota. Imam hči za katero skrbim že od njenega 8.meseca starosti. Letos bo srčica napolnila 10 let. Z očetom že leta nima stikov. Oče jih ne želi, hči prav tako ne želi. 9 let sem bila samska. Letos sem pa spoznala najboljšega moškega v svojem življenju. Razumevajoč je, ljubezniv, spoštljiv, prijazen, genialen, gentelmen. Problem je v tem, da sva uro in pol vožnje oddaljena en od drugega. Tako se lahko vidiva samo za vikende. Pa še službi imava vsak v svojem kraju. Dogovorjeno imava, da en vikend preživiva sama skupaj, en vikend pa skupaj z mojim in njegovim otrokom. To je vsak; 2.vikend gre hči z mano k partnerju. Partner ima otroka starega 14 let. Tudi z njegovim otrokom se super razumeva. Moja hči je videla, da je partner zelo prijazen in dober z nama.
Izziv je v tem: hči želi kakšen vikend preživeti samo z mano. Jo razumem. Po drugi strani pa je vikend edina možnost, ko se s partnerjem lahko druživa. Sem res sebična, če ne želim vikendov žrtvovati za druženje samo s hčerko? Med tednom sva vsak dan po moji službi skupaj. Sprašujem se še to. Če 1x se odločim, da ostanem vikend doma, bo morda naslednjič, ko ne bom hotela rekla, da saj zadnjič pa sem ostala, zakaj spet ne morem? Ali pa bo spala do 12h, nato bo prijateljica pozvonila in bosta popoldan preživeli skupaj namesto, da bi se jaz z njo družila. Kaj predlagate? Hvala za vsak nasvet ❤
___________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni, tole je za hči totalna sprememba in zagotovo je v velikem strahu, pred tem da vas izgubi. Čeprav o tem ne govori in tega ne kaže, bi bilo dobro ji ubesediti, da boste vedno tam zanjo, da boste vedno njena mami, da se to ne bo nikoli spremenilo.
Seveda pa boste sčasoma zagotovo tudi s partnerjem govorila o kakšni spremembi… Če je zveza od letos, torej šele tri mesece, hčerka samo potrebuje več časa, da sprejme spremembo.
Torej boste spremembe delali počasi: ko bosta za začetek skupaj izbrali vikend, kjer ona prespi pri prijateljici ali gre z babi/varuško v kakšen park ipd ipd, skratka čas brez vas je pametno spreminjati z občutkom in s pozitivno vsebino.
Verjetno pa tudi vama s partnerjem ne bo taka razdalja ustrezala za vedno – ampak zdaj sta šele na začetku in logično, da teh pogovorov še ni.
Si pa mislim, da je težko, zdaj, ko ste zaljubljeni zaustavljat srečanja in odnos – a po drugi strani to samo daje več varnosti in počasnega spoznavanja.
Če povzamem: če boste hčerki ubesedila strah in počasi z občutkom delala spremembe, jih bo tudi ona lahko sprejela, vi pa boste še sčasoma lažje spoznavala.
Samo dajte si vsi čas in besede in vse bo ok. Prijetno spoznavanje in uživanje zaljubljenosti vam želim!
S hčerko pa samo pogumno in sočutno naprej!
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Vprašanje: Kako biti sočuten do svoje mame? Mama praznuje in si želi, da je vse po njeno in na grob način postavi mejo in me pred vsemi kritizira.
Pozdravljena, tole je moralo biti pa za vas zelo težko. Praznovanja, prazniki in odhodi na dopust so eni takšni primeri dni, ki so načeloma zelo pričakovani, a ravno zato nosijo s sabo res veliko stresa in napetosti. Kar pomeni za vse ljudi, da se konflikti zgodijo hitreje kot sicer in da ljudje hitreje izrečejo besede, ki prizadanejo in jih v drugačnih okoliščinah sploh ne bi izrekli. Pa vseeno, ob opisu vašega dogodka je res čutiti bes in jezo, pa prav eno odrezanost in nemoč. In glede na opis, vas je najbrž ravno to občutje peljalo v bes, ki ga omenjate.
Da vas sredi lepega dogodka odreže in postavi pred ultimat lastna mama, vi pa ostanete ob tem najbrž kar brez besede, le z enim kupom vprašajev, napetosti in nemoči, je huda stiska za vas. In vase telo ni zmoglo drugače kot it v bes, jasno. In v taki situaciji delovat sočutno je težko. Pa pustimo zdaj dejstva, da je mamino praznovanje (in da ji pripadajo njene želje) in da kakšne stvari in igre, na praznovanjih je treba omejiti (mogoče tudi ta poganjalček) – vse to namreč kar pade, ko mama postavi mejo nesočutno.
Prizadane pa najbolj ta občutek ultimata- ki zelo jasno pove, da se je čutila nemočno in da je tudi ona trčila na temo, ki je zanjo boleča. Morda je to sram, morda je to nemoč, morda pa samo stres… To ve le ona. Zato bi bilo o tem dobro komunicirati. Najbrž ste taksne njene odzive že doživeli kdaj prej in zato danes bolijo še bolj. Če gre res za sram in skrb za druge, ne vem koliko je to (sicer z dobrim namenim in nezavedno) počela že prej in ji to ravno zato v sebi nekje celo malo zamerite. Ugibam… To namreč veste le vi.
Vsekakor taksni odzivi niso zaželjeni, niso prijetni in se vam upravičeno ne zdijo materinski.
A govorijo o njeni nemoči. Če bi zmogla, bi vam najbrž postavila mejo sočutno, ne pa na nek užaljen način. Ne vem, koliko tega imata res v odnosu, koliko pa je prinesel stres. Vsekakor je dobro, da si v takih trenutkih ostanite zvesti, zadihate in ugotovite kaj se je ravnokar zgodilo. To je težko, brez odmika. Včasih pomaga, da partner umiri otroka in vi odidete malo zadihat. In je to največje možno sočutje do vseh (vas, otroka in mame). Ko se vrnete, pa lahko otroku razložite, da vam je hudo, ampak da vase razmejitve niso enake drugim. Mami pa poveste, da razumete, da jo je tole razjezilo, ampak da si želite, da bi vam znala to povedati na bolj prijazen način. Ker si to seveda vsi zaslužite. Pa srečno se naprej.
Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku.
VPRAŠANJE: Sestra ima 5 letno deklico, ki rabi veliko pozornosti. Cel čas jo kliče in ji nekaj kaže, ali pa se joče- če se sestra ne odzove. Morala bi biti cel čas ob deklici. Vse skupaj se je začelo pri 2,5letih in traja še danes. Imajo tudi 6 mesečnega dojenčka in res rabi nasvete, ker ne ve kaj naj naredi?
___________________________________________________________________________________________________________________
Živijo. Ne, ne gre za fazo , pač pa za skupek lastnosti otroka (poznate pojem Otroci z močno voljo? O tem piše Jesper Juul) in po opisanem sodeč tudi prilagajanje staršu, okoliščinam (dojenček etc). Sprememba pri 2.5 letih se zgodi zato, ker se takrat otrok prvič začne bolj zavedati sebe in sveta, pri 2.5 se vzpostavijo pomembne strukture v možganih.
Kar mi močno ostaja pri vašem opisu je stavek “mama je morala”.
Ufff, kar jezo je čutiti ob mami, ki mora, zato sklepam, da se ta mami boji postaviti mejo, ne upa razočarati ipd… Preberite kakšno knjigo Jespera Juula, ter morda kaj od Andreje Poljanec na temo starševstva. Samo toliko, da dobite občutek, da je reči ne – ok in nujno za otrokov zdrav razvoj.
Za mamo torej ključno vprašanje, zakaj ima težave s postavljanjem meja..? Zakaj jo je strah otroku reči ne? Priporočam, da se mamica poglobi vase in ”pogleda” kaj se dogaja v njeni notranjosti, ker otroci (še posebej prve 3 leta) do 7. Leta odražajo naše stanje.
Vsekakor pa je tako, da smo starši tisti, ki otroka vodimo in pripravljamo na življenje, saj sami niso sposobni regulirati svojih odzivov in obnašanja. Ko ima otrok krizo, se vam ne sme ”smiliti” , ampak iz njenega obnašanja poskušajte razvozlati , česa jo je strah, česa ne razume. Takrat jo poslušajte in če česa ne razume, ji razložite, ali pa ste samo tam in ji poskušate zrcaliti njena čustva. Še vedno pa otroku jasno postavite-poveste kje so meje, in se jih držite. Pomembno pa je tudi to, da takrat, ko je mamica ob otroku, ki ima ”izpad”, da takrat mirna ,v sebi, ker drugače otrok čuti nemir in se ne bo tako zlahka umiril. Namreč kot sem že napisala, otroci zrcalijo naša čustva. Tako, da tudi takrat, ko navzven izgledamo mirni, otroci zaznajo ali je to res ali pa se samo pretvarjamo.
Vse dobro vam želim.
Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Vprašanje: Pozdravček, moja 3-letnica je postala jezikava. Če ji nekaj ni všeč, kriči name in ko ji želim dopovedati, da mi lahko pove na lep način, kriči še bolj. Takrat pade v nek svoj ”zen” – MORAM kričati, MORAM se grdo obnašati do tebe, ipd.. Jaz pa ne vem, kako naj odreagiram, ko ona kriči ? Naj pripišem še to, da se je kričanje pričelo malo po tem, ko je dobila sestrico.
_____________________________________________________________________________________________
Berem rokopis najnovejše knjige Jespera Juula, “Agresivnost – nov in nevaren tabu”. Ni mogoče prešteti vseh koščkov in citatov, ki vam bi jih rada posredovala in upam, da pride komu prav. To knjigo priporočam vsem, ker se loteva globoko temeljnih vprašanj: nesporazumov, predsodkov in zmot …
Citiram:
S tako izjavo otroku pojasnim, kdo sem, in mu sporočim, kje je ena od mojih pomembnih meja. S tem otroka ne očrnim ali obdolžim, da še ni sposoben svoje frustracije izraziti verbalno in da zaradi tega uporablja pesti, glavo ali noge. Nasprotno, s svojimi besedami mu sporočim: vem, da me ne sovražiš in da me nikakor ne želiš poškodovati in prizadeti, vem pa tudi, da v komunikaciji med nama nekaj ne teče gladko.
Vsekakor se mi je z mojim odzivom na njegove kretnje posrečilo, da se je njegova frustracija razblinila, in – kar je še veliko pomembneje – s svojo reakcijo sem mu dal vedeti: Ni mi vseeno in pripravljen sem te poslušati… Tudi če si se razjezil zaradi nečesa, kar sem naredil ali rekel oziroma česar nisem naredil ali rekel. Z drugimi besedami: Vrata za prihodnje konflikte med nama ostajajo odprta in ti jih ne bom zaloputnil pred nosom. Morda sem se izrazil nekoliko dramatično… Vendar se mi zdi pomembno, da povem, kako se počuti otrok, če ga zaradi njegovega vedenja obsojamo in grajamo, če smo do njega negativni, preveč kritični in preveč moralizatorski.
Otrok ne more vedeti, da ga mama poskuša samo naučiti primernega vedenja, temveč čuti, da z njim nekaj ni v redu.
Osebno kritiko otroci vedno tako sprejemajo. Otroci še ne znajo razlikovati med svojim vedenjem in tem, kar so… To pomeni, da ne znajo razlikovati med svojimi dejanji in svojim bistvom. Zato so tudi tako ranljivi in zato navsezadnje tako težko razvijejo zdravo samospoštovanje. Seveda pa velja enako tudi za mnoge odrasle.
Otroci se vedejo tako, kot čutijo. Če jih zasujemo z moralno krivdo in drugimi občutki krivde, je to škodljivo za njihovo duševno zdravje in za razvoj prave socialne kompetence. In če se odrasli ničesar ne naučijo ter trmasto vztrajajo pri svojem, bo vedenje njihovih otrok pozneje zaznamovano z občutki krivde.
To pa je v pravem pomenu besede resnično agresivno. Kljub temu se mnogi odrasli tega ne zavedajo in menijo, da bodo njihove besede zvenele manj nasilno, če bodo svojo agresivnost skrili za sladek, blag ali pedagoško korekten ton. Vendar to ne drži! Poleg tega ustno sporočilo otroka zmede, saj ne ve, kaj v resnici velja – ljubezniv ton ali ostra vsebina.
To, kar prenesemo s svojim sporočilom, je zelo pomembno – zato mora biti osebno: »Meni to ni všeč …« in ne: »Ti nikoli ne smeš …« Če je neko sporočilo formulirano osebno, ga lahko čustveno spremlja kakršenkoli ton – tudi jeza ali žalost –, saj to otroka ne bo prizadelo.
Če smo res skrajno jezni in na ves glas vpijemo, da nikakor ne maramo, da nas otrok tepe, je povsem mogoče, da se bo otrok zelo prestrašil, vendar naša spontana reakcija ne bo škodovala njegovemu samospoštovanju in ne bo ogrozila njegovega duševnega zdravja, še zlasti, če bomo prevzeli odgovornost za svojo jezo, se mu pozneje približali in mu dejali: »Tako jezen sem bil, ti pa si se tako prestrašil. Žal mi je!« ter ga objeli in poljubili.
Otrok bo ob tem srečen, saj čuti: oba sva človeka. Če pa izberemo drugo pot in krivdo za svoj izbruh jeze pripišemo njemu, se bo čutil manjvrednega; obenem bo zmeden ob tem, da imajo starši tako različna pravila za svoje in njegovo vedenje.
V primeru dve leti in pol stare deklice v vrtcu, ki je ugriznila drugo deklico, velja enako načelo: če kot vzgojiteljica čutite, da morate posredovati, posredujte z besedami: »Ni mi všeč, da grizeš druge ljudi. Kaj pa si pravzaprav hotela?« Dekličina frustracija se bo razblinila, z njo vred pa tudi njena potreba, da bi nekoga ugriznila… Saj hoče v resnici samo komunicirati, vam pa je z vašim sporočilom uspelo deklico vključiti – in ne izključiti.
Tabuiziranje agresivnosti je nekatere – maloštevilne – starše pripravilo do tega, da vidijo svojo odgovornost v tem, da otroke varujejo pred vsako frustracijo, vsako bolečino, vsako žalostjo in predvsem pred neprijetnimi izkušnjami – poimenoval sem jih »helikopterske matere in helikopterski očetje«.
Ti starši so na zelo posebnem egotripu: otrokom odrekajo pravico, da bi se naučili osnovnih življenjskih spretnosti. Če se poklicno ukvarjate z otroki, lahko na številne pritožbe in moraliziranje takih staršev odgovorite samo tako, da jim poveste, da je tako obnašanje pri dve- do triletnikih povsem običajno. Čisto mogoče je namreč, da se bo že jutri ali pojutrišnjem tudi njihova hčerkica znašla na »drugi« strani – in bo ona tista, ki bo ugriznila drugega otroka.
Poslušajte jih in ostanite mirni, ne glede na to, s čim napadajo ali obtožujejo vas ali vašega otroka. In če se bodo začeli ponavljati, prekinite telefonski pogovor z naslednjimi besedami: »Resnično mi je žal in obljubim vam, da se bom s svojo hčerko o tem pogovorila. Hvala za pogovor!« Večina »helikopterskih staršev« živi v protislovju: ne marajo, da bi njihovega otroka kdorkoli prizadel, obenem pa sami vztrajno zmerjajo ljudi, ki jih imajo za »nasilneže«.” …
Komentar je zbrala in uredila družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch
Najdete nas tudi na Facebooku.
Vprašanje: Prosim za mnenje o moji situaciji z bivšim partnerjem in mojo mamo. Imam dva otroka, stara 6 in 2 leti. Prvega imam z bivšim partnerjem, ki je bil večino časa odsoten – tudi, ko sva bila še partnerja. In takrat mi je mama očitala, da ga ni doma in nasploh, ni imela lepe besede za njega. Občasno sem jo prosila za varstvo… A mi je hitro dala vedeti, da naj ne računam nanjo.
Zgodilo se je, da je en krat odšla po sina v vrtec, brez moje vednosti, ker jo je prosil bivši partner.
Bila sem šokirana, rekla sem ji, da želim vedeti kako gre otrok domov in s kom… A je čist znorela in se drla name, da naj se umirim, da me sin nima rad in da bo poklicala CSD. Z bivšim partnerjem sta cel čas skupaj, govori se, da sta morda celo par. Ta vikend je otrok pri očetu in skupaj sta ga peljala v toplice. Naj povem, da je 2 leti starega vnuka videla nazadnje, ko je bil star 2 meseca. Prosim za pomoč, sem v stiski, saj ne vem kdo je tukaj nor?
___________________________________________________________________________________________
Draga anonimna, pozdravljeni. Priznam, da sem skoraj ostala brez besed. Kar ste opisali, zares zareže v dno duše.
Že tako ste doživeli stisko s travmatično preteklostjo (s tem mislim ločitev staršev in takrat se izgubo mame!), zdaj pa kot da se zgodba ponavlja. Izguba mame (pa naj bo to v kakršnemkoli smislu) zares boli. To, da mama “izbira strani”, pa seveda vsekakor ni primerno, milo rečeno.
Upravičeno se ob tem počutite jezni, besni, izdani, ponižani, osramočeni, razočarani, obupani, v stiski in žalostni in še več. In pravico imate, da te občutke doživljate oz. prečutite brez slabe vesti. Enkrat ste jih nekako že čutili in zdi se, kot da se je zbudila tista že zakopana rana, ki pa za vedno boli.
V dejanjih vase mame sicer vidim njeno željo, ki jo je najbrž čutila že v svojem nesrečno končanem zakonu (o katerem ne vemo veliko, ampak samo sklepam) in sicer, da bi družina “no mather what” nekako vseeno ostala skupaj. Najbrž povezavo z bivšim partnerjem dojema, kot en most med vama. Samo sklepam. V resnici pa gre za njene rane. Kar pa seveda ne pomeni, da vas upravičeno rani. Ampak res ne vem, če se sploh vsega zaveda.
In tako sta -sklepam da – trčili: vaša bolečina, njene izdaje in njena bolečina, ločitve. Kadar v odnosih trčita dve globoki bolečini, pride do zamer. Ker tako zelo boli, da si ne moremo pomagati, pa včasih ne vemo zakaj…
V takih primerih, ko pride do tako globokih konfliktov (ki za povrh vsebujejo se otročke!) isčemo najprej način, da jih izrazimo in način, da počasi začnemo proces odpuščanja – ne čez noč, absolutno ne (!), – taksnega, ki vam dovoli občutke, pa hkrati jasno postavi meje. Zato v terapijah pogosto delamo,: npr vizualizacije, kjer npr vsa naša težja občutja izstrelimo k viru (v tem primeru vaši mami), potem zgradimo ograje (zidove) in samo opazujemo, kako se počutimo, ko vsa jeza pristane pri drugih, ne več pri nas. Na ta način celo odpuščamo, ko jim vračamo občutke… V te prostorčke potem dodamo Ljubezen – ker le ta energija lahko reši taksne močne bolečine… samo skozi oči Ljubezni lahko sporočimo tistim, ki so nas prizadeli, da se tako z nami ne dela.
Vas spodbujam, da poskusite kaj takšnega doma… ko boste mami samo prek vizualizacij dajali njeno (!) jezo nazaj in jo videla tudi v njeni ranjenosti, boste morda malo lažje zadihali… In v resnici, tako postavimo meje in ne dajemo več toliko energije tistim, ki so nas prizadeli. Pošljemo pa jim (in nam) Ljubezen, da pozdravi njihove rane. Ko se naše življenje neha vrteti okoli ljudi, ki nam povzročajo toliko slabega, smo mi drugačni. Ker si sami damo vrednost (ne čakamo na njih) in postanemo Ljubezen. Ampak tista, sočutna in razmejena: ki sporoča, ne sovraštvu, ne takem početju in sporoča glasen ja Ljubezni.
Za zdaj pa najdite tisto vašo 16 letno najstnico, ki je po krivici ostala brez mami. Objemite jo, jokajte z njo toliko časa, da bo izjokala vso bolečino osamljenosti, sočustvujte. Povejte ji, da boste vi vedno nežno in sočutno poskrbeli zanjo in da bo od zdaj naprej vedno imela vas, v najbolj materinski obliki možni. Da ne vemo, kakšna je zgodba te babice, ki skuša na napačne načine popraviti zamujeno, da ne vemo kaj je bila takrat ta njena stiska, zamera-ampak vemo, da je bila krivična. In vi imate krivic dovolj. Zato ne nehajte tolažiti svoje najstnice, ki je v stiski. Verjamem, da vam bo lažje, ko jo boste potolažili in ji dali vrednost v njenih občutjih…
In ne pozabite, otrok je vaš. Vedno bo, četudi ta babi naredi ne vem kaj. Babice povečini vse razvajajo, pa ni to nujno tako zelo slabo… nadomeščajo stvari, ki so jih pozabile prej. Super bi bilo le, če bi si zmogle to priznati. Morda pa boste kljub vsemu nekoč ravno vi tisti, ki ji boste znali to pokazati.
Vsekakor bi vam še svetovala, da v primeru, da sami ne boste zmogli s svojimi občutki, poiščete strokovno pomoč (terapijo).
Srečno.
Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Vpršanje:
Kot otrok sem bila veliko krat pri narcistični babici. Že ko sem bila otrok (stara 2leti) sem ob babici dobivala napade podobne epilepsiji . Ko sem pri 2,5 letih pristala v bolnišnici, nisem niti malo zajokala ob dohodu staršev. In tudi sedaj, ko sem odrasla imam težave, ko se znajdem v podobnih situacijah. Namreč še vedno doživljam napade, podobne epilepsiji.Rada bi si pomagala, saj se vrtim v začaranem krogu te zlorabe. Prosim za sočutno pomoč in svetovanje.
____________________________________________________________________________________________________________
Draga anonimna,
Otroci so nebogljena bitja, ki za preživetje potrebujejo nego, skrb in bližino svojih staršev, na začetku predvsem mame. To potrebujejo za fizično in tudi za psihično preživetje, saj se skozi nego in skrb učijo kakšen je svet okoli njih in kako se lahko umestijo v ta svet.
Skozi ta prvi odnos, ki je za starše seveda zelo zahteven, se ljudje naučimo ali smo nekomu pomembni in ali se lahko na druge zanesemo, da nam bodo pomagali, torej ali bo mama prišla pome in me potolažila, ko jokam. Naučimo se ali so naša čustva in občutja pomembna, ko vidimo, da nas nekdo stisne in ljubkuje, ko potrebujemo tolažbo. In glede na načine, na katere se starši na nas odzivajo v tistem zgodnjem obdobju, razvijemo naš vidik sveta in načine, kako se bomo odzivali v stiski in kako bomo dojemali sebe, kot samostojno osebo in sebe v odnosu z drugimi. To strokovno poimenujemo stil navezanosti.
Stiska, ki jo vi doživljate ob spominih na otroštvo, ob dogodkih, ki vas spominjajo na odhode in vaša res močna telesna reakcija na to stisko v obliki epileptičnih napadov, najverjetneje pomeni, da vi v svojem zgodnjem otroštvu niste doživeli veliko trenutkov, kjer so bile vaše potrebe slišane in upoštevane na nek skrben in negujoč način.
Zato je bil šok, ko sta vas starša pustila pri babici verjetno še toliko večji. Še posebej vas je prizadelo to, da ste ostali pri babici ki ni bila skrbna in nežna, ampak predvsem usmerjena vase in v svoje potrebe in je nad vami izvajala celo psihično nasilje. To seveda ni bilo okolje v katerem bi se vi počutili ljubljeno, sprejeto in varno, kar je predpogoj za zdrav razvoj.
Opisujete tudi vašo reakcijo na starše, ko so vas obiskali v bolnici in prav sklepate, da dejstvo, da niste jokali ko so starši šli, ne pomeni, da vam je bilo tam lepo in ste si želeli tam ostati. Ta situacija le potrjuje dejstvo, da vi z vašimi starši niste uspeli zgraditi varne navezanosti.
Čeprav se vam te situacije dogajajo sedaj, ko ste odrasli, so tako boleče in tako zelo močne, ker telo in psiha ne zmoreta razumeti, da sedanje odrasle situacije ne bodo vodile v enake rezultate kot takrat v otroštvu. In tako se v vsej moči vračajo občutki groze, strahu pred zapuščenostjo, strahu pred samoto, morda celo strahu pred smrtjo in se pokažejo v občutjih panike, umika in morda celo v epileptičnih napadih.
Zelo vam privoščim, da najdete pogum in poiščete strokovno in sočutno terapevtsko pomoč.
Le tako boste lahko pričeli živeti brez omejitev, ki vam jih prinašajo nenehna podoživljanja otroških travm v vašem vsakdanjem življenju.
Da boste morda lažje razumeli sebe in svoje odzive, vam v branje priporočam tudi knjigo Tomaža Erzarja in Katarine Kompan Erzar Teorija Navezanosti. V kolikor je možno vam priporočam tudi terapijo,da boste lažje predelali stisko,ki je v vas.
____________________________________________________________________________________________________________________
Dodate k prvotnemu vprašanju: Veliko krat občutim tudi strah pred posilstvom, saj se me je oče več krat dotikal- ko je rabil mamo. Ni se me dotikal po spolnih organih, ampak kot da bi me grobo objemal (prikriti incest). Je morda ta strah povezan z zlorabo in nenavezanostjo v otroštvu?
Odgovor;
Strahovi so zelo različni in imajo lahko zelo različne vzroke. Lahko tudi enak dogodek v različnih ljudeh, vodi v različne rezultate. Če govorite o strahu- stiski, da boste napadeni in je oblika napada posilstvo, je lahko vzrokov več.
Predvsem se je vseeno pomembno zavedati, da je strah, tako kot vsa čustva, tudi naš zaveznik.
Torej, vsakič, ko začutimo strah, ni nujno, da je ta neutemeljen. In takrat ko je utemeljen je dobro, da ga prepoznamo in odreagiramo in se tako pogosto lahko zaščitimo. Ko sem še enkrat prebrala vaš zapis in to kar se vam je dogajalo in se vam še dogaja, je spolna zloraba.
Vesela sem, da ste sprejeli odločitev in šli na svoje. Tako ste se tudi fizično zavarovali pred nadaljnjo zlorabo. Vsekakor vas spodbujam, da najdete terapevtsko pomoč zase, saj to kar se vam je dogajalo kot otroku in tudi sedaj, kot mladi odrasli osebi je grozljivo, nesprejemljivo in kaznivo. V Ljubljani potekajo mesečne brezplačne skupine za spolno zlorabljene na Frančiškanskem družinskem inštitutu. Vse informacije o skupini lahko dobite na mailu . Če le zmorete, vam toplo priporočam to skupino… Morda lažje pričeli predelovati vse kar se vam je zgodilo v varnem okolju, kjer si člani medsebojno pomagajo in se opogumljajo. Res vam želim vse dobro in da čim prej najdete pot nazaj do sebe!
Odgovor je podala družinska terapevtka Barbara Holcman
Najdete nas tudi na Facebooku.
Vprašanje: Hčera (4leta) mora vsak dan popiti sirup. Veliko krat se pritožuje ob prvem požirku, a zadnje čase sploh noče sodelovati in odpreti ust, takrat znorim in vpijem, jo primem… Počutim se kot najslabša mama.. Prosim za pomoč, saj sem v stiski.
__________________________________________________________________________________________________________________
Draga mamica, če prepoznavate, da niste ok, naj to absolutno naredi nekdo drug. Otroci so kot gobe in vsrkajo vse naše občutke in zato je takrat z njo težje. Zaradi nas samih. Meni se glede na opis zdi, da vama gre super, da ste super mami in da imate zelo sodelujočega otroka. Samo se svoje stanje prepoznati vnaprej, se ustaviti in prosit za pomoč katere druge osebe, pa bo.
Če to ni možnost, pa vedno najprej pomirit sebe, zamenjat prostor, štet od 10 dol , dihat, veliko dihat, jokat/kričat, dat ven. Priti nazaj ko se zmanjša intenzivnost občutkov in poskusiti ponovno takrat.
Ko boste povsem ok, bi vam svetovala, da pogledate vase, kaj vam sproža te občutke, to stisko? Lahko je samo slab dan, a otroci ponavadi pritiskajo na tiste gumbe tam, kjer je potrebno kaj predelati, občutiti…
Ste morda že poskusili vse skupaj obrniti kot igro? Lahko se igrata zdravnika, pa naj ona vodi.. Lahko si izmislite kakšno zgodbico, o punci ki pije čarobno zdravilo..
To so samo predlogi, vi veste kaj je pri vaši punčki najbolj zanimivo in bo do nje izpadlo najbolj sočutno.
Z njo je pomembno tudi komunicirati, zakaj je to zdravilo tako nujno, verjemite 4 letni otroci zelo dobro razumejo… Lahko pa je dobro,da ji daste izbiro in predlagate, da kdaj vzame sama (ko vi pripravite), če pa ne bo, boste morali vi…? Tako da ve… Tako bi se počasi učila poskrbeti za svoje telo, skupaj z vami. Srečno!
Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch
Najdete nas tudi na Facebooku.
Zakaj bi se odločil/a za izobraževanje?
Dostopno: brezplačno za vse, ki jih zanima tematika sočutne pedagogike, vsi paketi pa izjemno ugodni!
Koristno: paketi prilagojeni težavam v praksi in točkovanju za napredovanja
Praktično: v obliki webinarjev, ki si jih lahko ogledate v živo ali kasneje, ko imate čas
Strokovno: aktivno sodeluje več kot 25 strokovnjakov, dobite pa še mnogo več.
Kako to, da so cene tako ugodne?
Trika ni, le želimo si, da tole izobraževanje SVO doseže čimveč ljudi, da bi lažje razumeli sebe in otroke in lažje reševali težke situacije ter tako bili v stroki in doma manj obremenjeni. Zato je izobraževanje oblikovano tako, da je primerno za čisto vse: pediatre, doule, razvojne psihologe, terapevte, vzgojitelje, pedagoge, socialne delavce, učitelje, varuške in varuhe, starše, ter vse, ki jih ta tema zanima.
Kdaj poteka in koliko časa mi vzame?
Srečanje v živo: 20. 2. 2019 , 19.00, SMC Rakovnik (Ljubljana) ALI
na FB live (Skupina: sočutno varstvo) v živo, posnetek bo dostopen tudi kasneje do konca izobraževanja. Po osebnem srečanju se bomo srečevali na spletu (vsak teden), datumi bodo še določeni – toda vaš ogled seminarjev in oddaja refleksij so možni tudi kasneje, v času izobraževanja. Prednost izobraževanja je, da si ga časovno povsem prilagodite! Dolžino izobraževanja izberete glede na Vaše želje in potrebe.
Katere so glavne nove raziskave in praktične teme, ki jih boste pojasnili?
Težko zajamemo v par stavkov, a vseeno nekaj:
Kaj vse pridobim z izobraževanjem?
Celotno visoko strokovno izobraževanje (3.stopnja, veliki paket, 25+ ur):
– poslušali in spraševali boste lahko več kot 25 strokovnjakov (terapevti, vzgojitelji, doule in svetovalke, mame in blogerke, podjetnice in podjetniki), specializiranih z različnih področjih
– na voljo 25 predavanj – 25 webinarjev IN večje število terapevtskih, osebnih, poglobljenih delavnic, na voljo za ogled kadar VI želite
– osebno podporo v obliki terapevtskega svetovanja v zaprti FB skupini (celo leto), kontinuirano svetovanje v času izobraževanja
– članki, blogi in odgovori strokovnjakov, dostopni vsakomur neomejeno
– delovni učbenik povzetkov
– refleksije, debate in osebne odgovore na vsa vaša vprašanja – možnost supervizije (!)
– podpora vseh ostalih udeležencev FB skupine
– povabilo na brezplačno šolo za starše, ki jo vodi sicer dddr Gostečnik s sodelavci
– možnost pridobitve točk (1.5 ali več!) za napredovanja
– potrdila o izobraževanju, možnost naziva in certifikata “sočutni vrtec” – enoletni vpis v našo bazo sočutnih vrtcev Slovenije, omembe in priporočila na spletnih omrežjih sočutnega varstva.
Kdo vse predava in o čem?
Anja Oman: skrb zase, stres, izgorelost
Janja Urbančič: meje, avtentičnost, možgani, nagrada in kazen, trma
Tina Jereb: prepoznati otroka v stresu, čuječnost
Dejana Dejanovič: Celostni razvoj otroških možganov, zrcaljenje, kaznovanje
Katja Knez Steinbuch: sočutno uvajanje otrok, stik s sabo
Andreja Poljanec: postavljanje meja, razvoj možganov in govora,
Saša Petrovič: navezanost pri otrocih in odraslih v odnosih
Aleksandra Brlan: dojenje in čas uvajanja otrok v varstvo
Petra Paver Urek: kako prizemljiti otroka, praktične vaje
Helena Grmek: spanje dojenčkov in malčkov
Apolonija Zupan: sočutno materinstvo in skrb zase
Klavdija Slapar: prepoznavanje zlorab in praktične rešitve
Karmen Okorn: sočutno v praksi v vrtcu 1 – kako delovati s starši
Manca Sever Žumer: sočutno v praksi vrtcu 2 – kako najti stik med vzg in staršem
Barbara Holcman: kako reševati konflikte otrok v vrtcih in šolah
Teja Bandel Castro: sočutno z otroci s posebnimi potrebami, uporaba humorja
Lucija Hrovat: grajenje navezanosti med otrokom in vzgojiteljico
Romana Colic: sočutno z mladostniki, postavljanje razmejitev
Janez Vidmar: sočutje in starševstvo pri moških
Ana Oberstar: Sočutno v praksi v vrtcu: kako pomiriti sebe
Mateja de Laat: Sočutno v praksi: kako ostati sočuten v razredu in srednjih šolah
Alenka Lanz: kako pomagati otrokom po ločitvi
Špelca S Morojna: prepoznavanje potreb mladostnika, kako premagati kaos v skupini (metoda FEEL)
Robert Ličen: Sočutno vodenje mladostnikov, pomembnost vodje
Denis Ališič: Risanke, igrice, ekrani: negativen in pozitiven vpliv
Christian Gostečnik: šola za starše (najstniki), v dogovoru: Željko Čurić: Kako vzgojiti samorilca?
Kakšne so cene?
Cene so ugodne : (early bird, do 18.2.)
– Osnovni paket = brezplačno
– mali paket : študenti/brezposelni 80 eur, strokovni delavci in ostali 150 eur
– veliki paket: študenti/brezposelni 150 eur, strokovni delavci in ostali 250 eur
Plačila po 18.2.:
– mali paket: študenti/brezposelni 120 eur, strokovni delavci in ostali 200 eur
– veliki paket: študenti/brezposelni 200 eur, strokovni delavci 350 eur
*VISOK POPUST ZA KOLEKTIVE – več kot 4 osebe (do 18.2. možnost kar DO 50%popusta):
ob prijavi 5-8 sodelavcev, plačate le ceno za 4. Za vsake 4 prijave, lahko brezplačno pripeljete dodatne 4 udeležence. Za več kot 16 udeleženih ŠE dodatni popusti!
Kolektivi se lahko združujejo iz različnih vrtcev.
Možnost nakupa le posamičnega webinarja, cena je 22 eur (točkuje pa se za 1h).
Kje dobim vse info?
na ,
www.socutno-varstvo.si,
041 609 888
Inštitut Vita bona v sodelovanju s sodelavci PONOVNO organizira uvodno izobraževanje na temo SOČUTNEGA VARSTVA. Srečevali se bomo ob torkih zvečer, nadaljevanja izobraževanja pa bomo organizirali ob četrtkih (od 20.10 naprej).
K uvodnemu izobraževanju vabimo:
– študente in brezposelne, ki ste že ali bi želeli delati na področju varstva otrok
– vse strokovne delavce, posebej vzgojitelje in pedagoge in varuške, ki že delate na tem področju
– mame in očete, ki vas zanimajo pristopi sočutnega starševstva
Z nami sodelujejo:
– dr. Andreja Poljanec, avtorica več knjig na temo rahločutnega starševstva, soustanoviteljica šole za mamice in ustanoviteljica šole rahločutnega starševstva, specialistka zdt, soustanoviteljica ŠRCD Ljubljana
– Janja Urbančič, ustanoviteljica skupine Sočutno starševstvo, voditeljica delavnic za starše
– ddr. Christian Gostečnik, ustanovitelj relacijske družinske terapije, klinični psiholog, ustanovitelj Frančiškanskega družinskega inštitita, ustanovitelj šole za starše, avtor številnih strokovnih knjig
– Katja Knez Steinbuch, direktorica inštituta Vita bona, družinski terapevt in doktorska kandidatka zdt
– Tina Jereb, spec. Integrativne psihoterapije, voditeljica delavnic za strokovne delavce v vrtcih
– Manca Sever Žumer, uni. dipl. vzgojiteljica, voditeljica delavnic, študentka ZDT
– Karmen Hrast, uni. dipl. vzgojiteljica, voditeljica delavnic, študentka ZDT
Sočutno varstvo je nov način varstva otrok, ki temelji na razumevanje otroških možganov in otrokove navezanosti, na omogočanju varnosti preko sočutnih meja in na rahločutnih odnosih, ki poudarjajo tudi stik s sabo. Ta nov pristop je sočuten do otroka in do vzgojitelja, saj upošteva potrebe in čutenja obeh. Ne gre za ekstremne avtoritarne ali permisivne načine, saj med naša načela spada ničelna toleranca nasilja in ničelna toleranca do zanemarjanja otroka. Naša načela so razumevanje, varnost (meje) in sočutje.
V sklopu 10-ih predavanj, ki bodo vsebovala osebno izkušnjo bomo tudi preko igre vlog teoretično in praktično pokazali kaj pomeni sočutno varstvo otrok. Udeleženci se s prijavo zavežejo k pisanju kratkih refleksij, k udeležbi šole za starše in branju knjig s področju sočutnega starševstva. Po udeležbi celotnega predavanja vsi udeleženi prejmejo potrdilo in tudi povabilo k sodelovanju v Agenciji sočutnega varstva, ki ponuja sočutno varovanje otrok po omenjenih načelih.
Srečanja bodo predvidoma potekala ob torkih, ob 20 uri. Prvo informativno srečanje začnemo 4.10. na Rakovniku, v rdeči stavbi (mladinski center Rakovnik) poleg cerkve.
Cena celotnega izobraževanja je le 60 eur, za prijave do 28.9.. Po 28.9. je cena 80eur. Prijave zbiramo do zapolnitve mest.Za prijavo pošljite mail na: , skupaj s potrdilom plačila izobraževanja (podatke najdete na https://druzinska-terapija.com/kontakt)
Uvodna izobraževanja sledijo tokrat prvič tudi v Mariboru, ob ponedeljkih, začetek 17.10. Nadaljevalna izobraževanja bodo potekala ob četrtkih, od 20.10. dalje, v glasbeni šoli Rakovnik. Tam sledijo tudi novi sodelavci.
Dobrodošli!
Inštitut Vita bona, zavod za družinsko terapijo
Orehovo 6
8290 Sevnica
telefon: +386 41 609 888
mail:
Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.