fbpx
Inštitut Vita Bona - telefon: +386 41 609 888

Prispevki

Kako lahko pomagam prijateljici, ki je žrtev nasilja: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje:
Zdravo, upam da sem na pravem naslovu in da bom našla nekatere odgovore.
Sama sem z bivšim partnerjem doživela veliko nasilja, manipulacije vse iz njegove strani.
Zdaj sem srečna z mojo družino in imam vse česar prej nisem imela.
Ampak ni problem pri meni, pač pa pri prijateljici.
Opažam, da se zadnje časa čudno vede. Prepoznam te vzorce vedenja. Sama sem jih doživljala. Dolgo po ločitvi z bivšim možem s katerim ima dva otroka, si je našla 14 let mlajšega fanta. Na začetku je bil v redu, pozoren do nje, do njenih deklic, tudi do mene in mojega moža. Kmalu sem začela dobivati občutek, da sem nezaželjena iz njegove strani. Preselil se je k njej namreč. Tudi jaz sem vedno bila tista, ki jo je klicala, če je bil v bližini je hitro odložila. Sporočila so začela izginjati, vsaj rekla je da jih ni dobila…

Zato sva se z mojim možem nekega dne nenajavljeno pojavila na obisku saj sem mu povedala, da ali je prisotno fizično ali psihično nasilje.

 

Karkoli je ni prav. Sprejela naju je s strahom v očeh, on je bil vidno jezen, ampak moj mož nas je nekako razdvojil, da sva ostali sami v kuhinji. Vprašala sem jo kaj se dogaja,če je nasilen do je. Modric na njenem telesu nisem opazila. Medtem je bil on zunaj živčen in na vso silo hotel priti k nama,potem sta naju odslovila češ da gresta nekam. Otrok ni bilo doma.
Po tistem sem jo dvakrat klicala, pravi da je vse super. V zadnjem klicu je celo rekla da mi javi kdaj greva na kavo saj ga mora vprašati, če mu je prav. Jaz sem bila več kot šokirana.
Sama sem doživljala isto. Na koncu ostala brez vseh ljudi in sama z bivšim.
Zdaj je nekaj dni nisem slišala, sem pa se nekajkrat peljala mimo nje in je vedno bil njen avto doma, punčk nikjer na spregled.
Moje vprašanje… Kako reagirati na to situacijo? Ali se sploh lahko vmešavam? Kam se obrniti na pomoč oz kako ji naj pomagam?
Vem, čutim, vidim… Lahko da mogoče ni še prišlo do fizičnega nasilja, ampak čustveno jo ima v šah matu.
Rada jo imam in rada bi ji pomagala. Kaj vi svetujete?
Aja, tudi druge prijateljice so opazile to situacijo in se jih izogiba in vidijo da se je iz glasne punce v naši družbi spremenila v tiho miško 🥺
________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
opisujete svoje doživljanje ob tem, kar se dogaja vaši prijateljici. Vaša občutja izvirajo iz tega, kar ste doživljali sami z bivšim partnerjem – odtujenost od drugih ljudi, občutek ujetosti, osamljenosti, tudi nasilje, strah, žalost, zanemarjenost …

Čuti se, da ob tem, kar se dogaja vaši prijateljici, podoživljate določene občutke, ki ste jih doživljali tudi sami v preteklosti.

Če je bila vaša preteklost travmatična, podoživljanju starih občutij v novi situaciji teoretsko poimenujemo retravmatizacija.
Opaziti je, da vaše besede prihajajo iz groze in strahu ter občutka nemoči, saj se lahko poistovetite z vašo prijateljico. Pravite tudi, da fizičnega nasilja ni, verjetno pa gre za psihično nasilje.
Kako bi se bilo samo odkrito na samem pogovoriti z vašo prijateljico o tem, kar doživljate ob njej?
Da so se vam dogajale strašne reči in, ker jo imate radi, ne želite, da bi se njej zgodilo enako hudo …
Dobro veste, kako je biti zmanipuliran in ujet, zato tega ne želite nikomur drugemu, in to pomeni, da imate razvito strašansko sočutje do drugih ljudi.
Tisto, kar čutite, je prav, in nikakor ne trdimo, da so vaši občutki napačni. Morda bi odkrit pogovor med vama dvema lahko koristil temu, da bi zadeve razčistili in da bi vam morda ona povedala, ali se ji res dogajajo strašne reči oziroma se počuti ujeto in ne zmore zbežati iz te situacije, kot ste podobno tudi čutili vi.
Vi pa lahko ob njej s svojimi sočutnimi besedami postanete ranljivi in ji le izrazite svojo nemoč, češ da ji želite samo dobro ter trpite ob tem, ker čutite, da trpi ona.
Ranljiv pogovor lahko največkrat doprinese prijateljstvu, če si dva močno zaupata. Seveda, če vam bo priznala, da se ji dogajajo strašne reči, je treba tudi urgirati (csd, policija, ženska svetovalnica, dnk, sos …).
Upam, da se bo vse uredilo in da resnično ne gre za kakšno nasilja!
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podoben članek najdete TUKAJ.

Kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava: SOS za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje:
Zanima me kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava?
Skupaj sva leto in pol. Ne živiva skupaj, ampak to načrtujeva v prihodnosti. V samem odnosu nimava večjih problemov, nesoglasja rešujeva sproti, se veliko pogovarjava in sprejemava kompromise. Spoznala sva se po tem, ko sem se ločila. Iz propadlega zakona imam tudi otroke, ki jih je on sprejel za svoje. On svojih nima. Otroci so ga zelo lepo sprejeli.

Mi sami med sabo v glavnem nimamo težav in se zelo lepo razumemo.

Nastane pa je njegova družina. Do oktobra, ko sem bila večino vikendov sama, so bili otroci pri očetu. Takrat sem bila doma, odnosi so bili normalni oz. sem se počutila sprejeto in sproščeno v njihovi družbi. Ko sem dobila novo službo in sem začela delati čez vikende, je partner začel večino vikendov preživljati pri meni, pa so se začeli različni komentarji. V stilu, da je prehitro, da bi se pogovarjala o skupnem življenju, da so moji otroci prenaporni za njega, ipd. To je v zadnjem obdobju pripeljalo do tega, da sem bila izločena iz družinskih praznovanj, ker so bili otroci tisti vikend pri meni, in čez vikend celo do tega, da mu je mama rekla, da ga zelo dobro pozna in da opaža v zadnjem mesecu, da je nesrečen ob meni in da zaradi tega bolj pogosto pije. Da ga ima rada in da naj premisli o tem kar mu je povedala in da si naj najde boljšo zensko. Partner je bil šokiran in v je zmrznil. Je rekel, da ga je tako zelo prizadelo, da sploh ni bil sposoben reagirati.
Včeraj mi je to vse tudi povedal in danes sem sla k njemu, da sva bila pred službo nekaj ur skupaj, da sva skupaj predelala del tega dogajanja. Mene je v prvi vrsti prizadel ta odnos, ker tega resnično nisem pričakovala. Nikoli nisem bila nesramna do nikogar in sem jih sprejela in jih smatrala za družino.

Sem pa v zadnjem času čutila posesivnost njegove mame, ampak se nisem s tem obremenjevala, ker mi je sama večkrat povedala, da ona razume, da bo njen sin slej kot prej odšel od nje in da je to popolnoma življenjsko.

Da mu privošči, da je srečen.  Ne razumem kako imaš tako malo spoštovanja do svojega otroka, da mu posegaš v tako intimo kot je izbira partnerja. Da mu govoriš, da je s partnerjem nesrečen, da ga naj pusti, da si naj najde boljšo, itd. Sama tega resnično nisem vajena, ker pri nas v družini takega odnosa ni.  To se mi zdi izjemno toksično in neprimerno. Sama sebe smatram za dobro osebo in ne vidim razloga za takšno ‘intervencijo’. Nobenemu od naju ni jasno od kje je to pravzaprav prišlo. Ker vikende preživlja pri meni, ona pravzaprav sploh ne vidi kakšen odnos imava, kako se razumeva in kako mi funkcioniramo kot družina. Ona vidi njega med tednom, ko je pod stresom in slabe volje zaradi slabih odnosov v službi, ki ga zelo obremenjujejo.
Zanima me kako pravzaprav od tu naprej? Kako se spopadati z vsem tem? Boli me, da je partner zdaj razcepljen med mano in svojo družino in da imam občutek, kot da sem jaz povzročila, da mora izbrati stran. Tega položaja mu resnično ne privoščim in razen tega, da mu stojim ob strani, ne vem kaj se lahko naredim, da bi izboljšala to celotno situacijo.
_________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana,
hvala, da ste svojo bolečino delili z nami in žal nam je, da vam pozno odgovarjamo. Čuti se, da vas je ta reč zelo prizadela. Občutek je, kot da ste vi krivi, da je zdaj vaš partner ujet med vas in vaše otroke ter svojo družino, posebno pa svojo mater. Veliko občutka krivde lahko potem nosite vi, za kar sploh niste krivi.
Kot moški vam lahko povem, da je vselej na strani moškega to, ali se v polnosti odloči, da bo zaživel svoje življenje, se odločil za novo družino, za novo partnerico, za otroke …

Občutek je, kot da je on hitreje sprejel vaše otroke kot njegova mati.

 

Kot pravite, ima ona določen vpliv nanj, in po njenem pogovoru z njo vam je rekel, da ga vaši otroci preveč obremenjujejo, kar vam lahko prebudi občutek, da je tudi začel piti zaradi vas, da ga vi delate depresivnega itd., kar pravi njegova mati njemu.
Toliko nemoči in stiske je čutiti v vaših besedah, vendar kot sem rekel – vi niste krivi za to, da vaš partner pije in da je morebiti nesrečen zaradi vas. Verjetno se vaš partner počuti ujeto med vami in svojo materjo.
Na terapevtskih srečanjih dostikrat delam s takšnimi pari. Partner mora velikokrat spoznati, da je dobro zaživeti novo življenje  in kako lahko zmanjša vpliv svojih staršev nase ter začne postavljati določene meje in razmejitve svoji primarni družini.
Vi ste tisti, ki trpite zaradi tega, ker on ne zna postavljati mej svoji materi. Poleg vas pa neznansko verjetno trpijo tudi vaši otroci, ki jih je sprva sprejel, zdaj pa pravi, da ga obremenjujejo.
Ne vem, koliko občutka zavrnitve in krivde poleg vas sprejmejo tudi vaši otroci. Vendar to ni vaša odgovornost. Predlagal bi vam partnersko terapijo, če se je vaš partner pripravljen odločiti za vas in vaše otroke.
Če ne, pa bi vam vsekakor predlagal individualno terapijo, saj ste ravnokar preboleli ločitev in vam je verjetno težko potem preboleti še en razhod, še huje pa je to lahko za vaše otroke …
Vse dobro vam želim,
Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija
_____________________________________________________________________________________________________________________________

Draga gospa. Hvala za vašo izpoved, ranljivost.

Kar meni ostaja ob vsem prebranem je se to, da ste neverjetno verbalizirani, čustveno ranljivi, iskreni in odprti in predvsem – dober človek.

Zato slutim, da bosta zmogla in zmagala tudi vse te prepreke.

Če partnerja ne bi imeli na vasi strani, bi partnerju priporočila dve knjigi Po tihem zapeljani in Poročen z mamo – istega avtorja, Kenneth M Adamsa.
Vam pa Strupeni tasti in tasce (Susan Forward).
Morda vama ta literatura lahko se kje pomaga.
Sicer pa srečno, srčna gospa!
Komentar je dodala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
____________________________________________________________________________________________________________________________
Dodaten komentar:
Partner ni nikoli rekel, da so mu otroci prenaporni, ali da je nesrečen z mano. Midva se zelo veliko pogovarjava o teh stvareh. Tudi nikoli nisva hitela v to, da smo se zaceli družiti z njimi. Je minilo najprej pol leta, preden je on sploh spoznal otroke. Prej nisva imela želje in potrebe po tem, ker sva najprej želela videti ali zveza med nama pelje v skupno prihodnost ali ne. Tudi sama sem mu vedno dajala dovolj časa in prostora, da se sooči z občutki okoli tega.

Se zavedam, da je vstopiti v odnos z osebo, ki že ima otroke veliko težje in veliko bolj kompleksno, kot v odnosu brez otrok.

 

Vse skupaj smo šli postopoma in počasi. V prvi vrsti tudi zaradi otrok, ker sem želela, da je odnos do njih primeren in da se počutijo varno. On otrok ni nikoli zavračal, poskrbi za njih, jih ima rad in otroci so ob njem sproščeni. Tudi kadar mene ni zraven ni problemov. Tako da sem mu pravzaprav resnično hvaležna, ker je do otrok dober in jih je resnično sprejel za svoje. To da so prenaporni za njega mu govori njegova mama. In to, da si je ob večerih spil kakšno pivo ali dva, občasno, pa tudi ne pomeni, da ga “pije”. Na splošno gre bolj za to, da mu mama želi dirigirati življenje in mu posega v intimne odločitve.
V bistvu sva se midva v tem času odkar sem vam pisala že ogromno stvari pogovorila. On je odločen, da mnenje njegovih domačih ne spremeni ničesar med nama.

Midva se razumeva in skupaj dobro funkcioniramo kot družina in to je tisto kar šteje.

 

Odnos z mamo rešuje sam. Tudi okoli tega veliko komunicirava. On ne želi, da se jaz spreminjam, ker tukaj pravzaprav ni v meni problem, ampak je problem v maminem vtikovanju. V prvih nekaj dnevih je bil tudi sam šokiran nad njenim obnašanjem, ampak kasneje je ugotovil, da je to pravzaprav mamin vzorec. Meni, da je posesivna, ker vidi da je srečen in ker se začenja zavedati, da ga bo “izgubila”. V kratkem se namreč namerava odseliti od nje, k meni in očitno je to njen velik problem. Hkrati pa se partner zaveda, da je to problem, ki ga bo ona morala sama rešiti, ker ni njegova dolžnost, da ji on igra čustvenega partnerja. On ima svoje življenje in ga namerava živeti tako kot se njemu zdi primerno.
Sem pa tudi sama sprejela dejstvo, da se nekaterih stvari ne da spremeniti, in da to ni moja krivda ali moje breme. Ker ne sama in ne partner ne vidiva problema v mojem odnosu do njih, se sama ne bom spreminjala. Če me želijo imeti v družini me lahko sprejmejo, drugače pač ne. Mi je zelo žal, če se odločijo za slednje, ampak tudi to naju s partnerjem ne bo ločilo.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podoben članek najdete TUKAJ.

Zakaj se vedno zapletem v podobne odnose: Svetovanje

/0 Komentarji/in /Napisal:
S partnerjem sva bila v odnosu dobro leto. Že od začetka razmerja mi je dal vedeti, da je zanj seks zelo pomemben.
Prvič, ko sem ga zavrnila, je naredil cel “halo”; da si ga ne želim, da imam drugega, da ga izkoriščam, par ur je trajalo, da se je umiril, da sva sploh lahko zaspala.
Začela sva se oddaljevati in očitkov je bilo vedno več, dokler ni en dan (pod vplivom alkohola) rekel, da je konec.
Drugi dan se tega sploh ni spomnil oz. je rekel, da ni mislil resno in da je to zato, ker nočem bit več z njim (prespat pri njemu…) in da se je zato tudi napil.
Jaz sem vzela to “resno” in končala vezo.
Ostala sva prijatelja in med tem mi je bilo v njegovi družbi lepo, postal je tudi bolj pozoren.
Zdaj pravi, da ne pije več oz. ne toliko (samo pri jedi, v družbi…) in bi rad, da greva nazaj skupaj…

Imam tudi dva otroka iz prejšnje veze, ki ga imata rada.

Tudi prejšnja veza (z očetom otrok) ni bila ravno “zdrava” in sem se v njo večkrat vrnila. Končala se je z fizičnim nasiljem.
Več let sem hodila na terapije, saj sem v otroštvu doživljala psihično, fizično in spolno nasilje, s strani mame, njenega partnerja, daljnega sorodnika…
Trenutno imam občutek kot, da sem se nekje zataknila, sploh po zadnji vezi. Prej sem bila dve leti sama in sem imela občutek, da imam stvari dokaj razčiščene in predelane.
Prosim pomoč, kako naprej…
_____________________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovani,
vaša zgodba je prav pretresljiva in ob branju se res čuti vaša stiska in obup, kot da ste brez moči. Čeprav v resnici niste in vedno lahko poskrbite zase. A verjetno se sprašujete, kaj če se bivši zares ni spremenil, in se tega zelo bojite. Prvo vprašanje, ki se postavlja, je to, kako ste sploh po razhodu (od njega in alkohola) uspeli vzdrževati odnos.
Takšne odnose je namreč priporočljivo res dokončno prekiniti. Vsak stik s preteklimi odnosi kar kliče nazaj v nevarnost. Kot da nekje spodaj leži upanje po spremembi – ampak te se same od sebe ne zgodijo nikoli.
Pravite, da ste v življenju doživljali veliko čustvenega, fizičnega in spolnega nasilja.
Ne vem, kako je pri vas, a velikokrat žrtvam zlorabe ne delujejo osnovni organski senzorji. Kaj je varno in kaj ni, kateri partner je varen, komu zaupati, s kom biti sproščen, kdo me ne bo fizično pretepel … Na tem mestu je treba vedno najprej zaščititi žrtev – torej vas!
In zdaj se sprašujemo, ali je ta partner po toliko časa kaj bolj varen …
Kot govorite sami, vam je že v preteklosti bivši lahko dajal mešane signale – alkoholiziran je trdil, da noče biti več z vami, potem pa je bil ves prijazen naslednji dan. Kar je toksično in značilno za zasvojenost! To je lahko nevarna igra!
Strah nas postane ne le ponovitve alkoholizma, ampak tudi tega, da se ne bi to kmalu sprevrglo tudi v fizično nasilje zaradi njegovega ljubosumja!
Ker ste bili prej žrtev nasilja, pa je tu še prisoten občutek, da mu lahko dostikrat odpustite in kakšne resne stvari kar pozabite …
Zato tak tip odnosa ne deluje varno.

Ponosni ste lahko nase, da ste toliko let hodili na terapije!

To je vsega priznanja vredno!
V takšnih primerih – ko je čutiti spodaj vašo soodvisnost, na drugi strani pa nezdravljeno zasvojenost – res svetujemo žrtvam zlorab, da takšnih odnosov, brez predhodnega vzajemnega zdravljenja ne začenjajo.
Vi ste res že končali odnose in tukaj se pozna vaše delo, toda kako to, da ste vzdrževali odnos in vas je zdaj zaneslo nazaj? V soodvisnosti takim povratkom rečemo recidiv, isto, kot da bi alkoholik spet kaj spil …
Če vam vaša intuicija pravi, da “tukaj nekaj ne štima”, “to ni varna igra”, “lahko se mi kaj zgodi”, “lahko me pretepe”, “lahko pretepe moje otroke”, potem res dobro razmislite, vzemite si čas, preden sploh razmišljate o zvezi z njim. Včasih je dobro preverjati situacijo več časa, več mesecev, tudi let, da res ugotoviš, da se je druga oseba spremenila, misli resno in je varna za odnos. Brez preverjanja ne gre! Gre za vašo varnost in za to, da so takšni odnosi res lahko nevarni, ker se sami od sebe NE spremenijo nikoli.
Če vam vaša telesna intuicija pravi, da on ni varen in da je bolje, da greste stran – potem ne odlašajte! Tako boste zaščitili sebe in tudi svoje otroke!

Dobro se je samo usesti, iti na sprehod in se res vprašati – ali je to človek, kateremu lahko zaupam, kateri me bo imel na dolgi rok rad, kateri me ne bo poškodoval v ljubosumju, kateri je uravnovešen, stabilen, “normalen”, odgovoren, resen, prijazen, sočuten …?

Ali čutite, da se vam laže, ko pravi, da ne pije več tako pogosto?
Kaj vam govori vaša globina?
Kaj vam pravi vaše telo?
Se lahko počutite sproščeno ob njem?
To je tako nujno vprašanje! Za vas in vašo varnost! Sploh, ker ste bili žrtev grozljivih zlorab in zanemarjenosti, še od lastne mame 🙁
 Človek bi ob teh zlorabah lahko samo bruhal in se jezil. Vaša mama, njen partner in daljni sorodnik si vsi zaslužijo ogromno let zaporne kazni, če so vas spolno in fizično zlorabljali!
Mi je prav žal, da so se vam dogajale zlorabe – nihče ne bi smel doživeti nasilja, sploh pa ne od tistih, ki bi jih morali varovati!
Če so vaši odgovori na zgornja vprašanja NE, potem nikakor ne iti ponovno v ta odnos. Saj vam intuicija pravi, da to NI varno! In je potem res dobro, da tudi ne greste v ta odnos! Kar odločno poskrbite zase, ker si to vsekakor zaslužite! Le vi lahko sami najboljše poskrbite zase! Mi pa vam ostajamo na razpolago za čustveno podporo in strokovno pomoč!
Vse dobro.
Komentar je napisal terapevt  Zmago Švajncer Vrečko.
____________________________________________________________________________________________________________________________________
Dodaten komentar:
Odločila sem se, da bova samo prijatelja, ker je res kazalo na lepo prijateljstvo. Žal pa se je obrnilo drugače, saj je on želel več, tudi če se je s prijateljstvom strinjal.
Tako se je spet napil in spet sem bila za vse kriva jaz. Povedal mi je vse možno, pisal na fb zid in tako sva prekinila tudi prijateljstvo.

Postalo me je prav strah, čeprav sem skoraj sigurna, da čez besede nebi šel.

Najbolj me skrbi prav to, da se zapletem vedno v podobne odnose in se v njih na nek način kar znajdem, kot da se nekdo drugi odloči zame, “brez svoje volje”.
Kot da na začetku odnosa nisem jaz, ampak nekdo, ki si ga tisti drugi želi in ko začnem postavljat meje, se vse poruši…
____________________________________________________________________________________________________________________________________
Draga gospa, bivši zelo težko postane zares samo prijatelj – sploh tak bivši, ki ima težave z ljubosumjem ne… (itak da je želel več).
Za pitje drugega ne morete biti nikoli odgovorni!
To njegovo vedenje nakazuje ne samo na resen problem alkoholizma, tudi na problem z regulacijo nasilja – to dvoje je tisto, za kar terapevti damo rdečo luč.
Ko pa opisujete, da ste kar neka druga oseba – jaaa, točno to!

To je značilno za tako imenovane soodvisne odnose, by the book je to čutiti v vašem opisu.

Preberite čimprej knjige Sanje Rozman, se boste našli notri!
In ne vem, na kakšni terapiji ste do zdaj bili, ampak svetujem vam terapijo izkljucno pri terapevtu, ki dela s soodvisnimi odnosi. To je zelo specificno področje namreč.
Vse dobro in kakor omenja Zmago Švajncer Vrečko, vedno dobrodošli tudi na Druzinska terapija – Vita Bona.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podobno zgodbo najdete TUKAJ.

O prazničnem miru in željah

/0 Komentarji/in /Napisal:

 

Pred vrati so prazniki, nakupovanje daril je v polnem teku, hitenje za vsem tistim, kar se nam zdi, da še potrebujemo. Mir, ki ga prinašajo čarobni dnevi ob koncu leta, se zdi daleč. Kaj lahko storimo, da bo v naših domovih zavladalo praznično vzdušje, da se ne bomo prepirali, da bomo prebrali skrite želje otrok, nam razkriva zakonska in družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.

Smo torej tik pred prazniki, ki za mnoge predstavljajo lepoto in višek leta, za druge pa odvečen blišč. Zakaj je temu tako?

Prazniki so polni pričakovanja, novega upanja in želja. Gre za obdobje, ko si želimo bližine, povezanosti in časa za družino in najbližje. Toda ravno zaradi teh močnih želja se v nas lahko sprožijo bolečina, stres in napetost. Ta pritisk hrepenenja je lahko tako velik, da je postane decembrsko obdobje za marsikoga v resnici naporno in težko. Vse to pa navadno spremlja še zunanji blišč, ki predhodne težke občutke še poglobi. To lahko preprečimo, če smo že prej pozorni na svoje telo in vsa skrita občutja. Slednja namreč zahtevajo od nas, predvsem od staršev, da se v sebi umirimo do te mere, da umirjenost prinesemo tudi našim najdražjim malčkom. December je ravno zato poseben čas, ki vsem staršem daje možnost, da začutimo, kaj vse lahko damo sebi in najbližjim.

Kaj pa, ko se sredi praznikov ne zmoremo umiriti?

Ja, tudi to je čisto normalno, saj nismo popolni. Prvi korak je, da si to priznamo in samim sebi povemo, da je to čisto v redu. In če smo starši, otrokom tudi povemo, da rabimo kakšno minuto zase. Že minuta stika s sabo, kjer ni nikogar drugega, navadno izjemno pomaga pri umiritvi telesa. Ko ugotovimo, kaj nas vznemirja, jezi, žalosti in podobno, se lahko s tem tudi soočimo. Včasih pomaga to bolečino tudi telesno izraziti, odteči, “izboksati”, odplesati … kar je nekomu bližje. Navadno pomaga in ko smo mirni, lahko tudi otrokom pojasnimo, da je starš potreboval le nekaj čas zase. Neverjetno je, da otroci to hitro razumejo in se tudi oni umirijo, kar je opazno že pri malčkih.

Kako so to obdobje praznikov odraža v terapiji?

Ljudje smo bitja upanja in hrepenenja in ko pride december, se tudi na terapiji pokaže ta močna želja po povezanosti in bližini, po tem da bi bili sprejeti in opaženi ob svojih najdražjih. Ta želja je navadno še močnejša tam, kjer so bili prazniki ranjeni, v smislu, da jih sploh ni bilo, ali pa so zdaj odrasli odraščali prej v ločeni družini, ali pa tam, kjer je bilo veliko prepirov. Ne glede na težko preteklost, ta želja po miru nikoli ne ugasne. Tudi vsi “čarobni možje”, katerih tradicijo ohranjamo – Sv. Miklavž, Božiček in Dedek Mraz – pokažejo na to, kako zelo si želimo zaupati v nekoga in verjeti. Verjeti, da nekaj čarobnega, nekaj več obstaja. V globini si želimo, da bi lahko praznike preživeli v osebnem miru, domačem vzdušju, v povezanosti in sprejeti točno takšni, kot smo.

Kako terapevti gledate na decembrsko zabavo?

Zabava je čisto v redu, celo zelo dobrodošla, da ljudje odložijo stres in se skupaj ponovno povežejo, poplešejo, poveselijo. Težava je pa lahko v tem, če se zabava uporabi za odklapljanje in beg od svojih občutkov. Ne gre za moraliziranje, toda kadar to nekdo počne iz takšnega razloga, se v sebi ne počuti v redu in navadno po zabavi še slabše, izpraznjeno. Posebej decembra, ko se lahko naberejo vsa še neizrečena hrepenenja, ki so za marsikoga pretežka. Zato so te decembrske zabave pogosto klic po tem, da bi se umirili, in močan pokazatelj tega, kako zelo si želimo biti povezani in ljubljeni. Ob zabavah so ljudje tako postavljeni pred odločitev, prav tako kot vsak dan – odločitev, ali bo moj dan lep ali bo srednje žalosten.

Kaj otroci želijo od staršev v času praznikov, res veliko daril?

Ko pridemo do starševstva in do otrok, velja, da se božič in prazniki gradijo predvsem doma. Seveda bodo otroci izražali želje po materialnih dobrinah, po tehniki, po lučkah, in je dobro, če jim neko čarobnost v smislu ogleda lučk ali na primer skupnega drsanja tudi omogočimo. V resnici pa bodo otroci zelo hrepeneli po skupnem družinskem času, po vključenosti in sodelovanju. Otroci v tem času od očeta in mame želijo predvsem čas in to, da so tudi čustveno prisotni. Da se mama mogoče zmore tudi opravičiti, da oče zmore izreči tudi na glas, na kaj vse je ponosen. Da se zgradi vse tisto, za kar med letom mogoče nimamo poguma.

Ali prazniki res umirajo?

Če pogledate ven, na vse lučke, se zagotovo ne boste strinjali. Praznike vsako leto skušajo še podaljšati. Poleg vsega zunanjega blišča pa vsako leto narašča tudi notranja želja po umiritvi: vse več ljudi se namreč poglablja vase, v različne duhovnosti, ali pa različne dejavnosti, kjer iščejo stik s svojim telesom. Tudi vse zabave so, kot omenjeno, znak tega, da se želimo počutiti dobro, da si želimo takšnih posebnih dni, da si želimo praznovanja ter tudi miru in časa zase.

Katja Knez Steinbuch je zakonska družinska terapevtka, več pa najdete TUKAJ.

Zakaj je med prazniki v družini težko zdržati mirno vzdušje?

Najti stik s sabo in svojim telesom, na dneve, ko največ pričakujemo od sebe in drugih, je zares težko. Sploh ker nismo tega ravno vajeni. In ker je včasih dostikrat slišati, da je povrečna družina preživela praznike tako, da je mama kuhala in pekla (in ob tem doživljala, da je sama za vse), oče menjal televizijske programe (in se ni čutil vključenega nikamor), otroci pa so vzdušje gradili po svoje. Torej vsak na svojem bregu sam, ravno nasprotno od tega, kar si v resnici vsi želimo. Zelo dragoceno je, da se zmoremo umiriti, pa čeprav naročimo pico kar na dom, ugasniti televizijo in graditi odnose v živo.

Kako lahko starši naredimo te praznike lepe?

Da se vnaprej odločimo, da bomo imeli preprost, nezahteven večer, vsaj na božič. Da ni potrebno ne kuhati, še manj se odklapljati, pač pa najti skupen čas, skupen pogovor, skupno zabavo in sodelovanje. Najtežji izziv in hkrati najlepši del starševstva je ravno v tem, da se lahko vedno znova odločimo in naredimo drugače. Vedno znova, četudi v istem večeru.

 

Podoben članek najdete TUKAJ.

 

Članek je bil objavljen na regional obala.

 

Kako bi svojemu partnerju približala osebnostno rast? SOS za partnerstvo

/1 Comment/in /Napisal:

Vprašanje:

Pozdravljeni, s partnerjem sva skupaj 6 let. Do sedaj je bilo vse super. Je izredno pozoren do mene, gospodinjska opravila mu niso odveč, je iznajdljiv, ima ogromno spretnosti, pošten, delaven, opravi vse kar se dogovoriva, me razvaja… Manjkajo pa mi globoki, življenjski pogovori. Občutek imam, da sem ga prerastla. Da sem osebnostno na višji ravni kakor on. Drugače je inteligenten, stvari razume hitreje kakor jaz, tudi v službi nima nobenih ambicij, rad ima svoje delo, vendar pravi, da tega ne bo počel celo življenje, ko ga povprašam, kaj pa bo počel pravi, da se bo s tem ukvarjal ko bo potrebno. Nima nobenih specifičnih ciljev.

Imam občutek, da jaz osebnostno rastem, medtem ko on ne.

Je pa res za sem začela zelo delati na sebi, hoditi na terapijo, razmišljam o stvareh, ki me omejujejo, o svoji vzgoji…Občutek imam, da sem jaz tista, ki rine stvari naprej: da greva okoli, poizkusiva kaj novega, vidiva kaj novega,… velikokrat komentira stvari, ki njemu niso poznana ali jih pa se ni videl in je do teh stvari skeptičen, včasih ciničen. Banalen primer: hrana, niti poizkusiti ne želi hrane, ki je ne pozna, nad ničemer ni impresioniran, ko hodiva okoli. Želim si, da bi bil odprt do stvari, da bi se znal pogovarjati, razmišljal o globljih stvareh o življenju, z duhovnega vidika.
Kaj naj naredim? Kako bi ve svojemu partnerju razložile in mu približale osebnostno rast? Tako me motijo te stvari in da imava površinski odnos in da sem čisto brez volje, depresivna in apatična ter na trenutke prav nesramna do njega. Je bila že katera v podobnem položaju? Kaj bi ve naredile? Hvala❤️
_______________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovani,
žal mi je, da sta se s partnerjem čustveno oddaljila. Povsem razumljivo je, da vas boli površinski odnos s človekom, ki naj bi vam bil najbližja oseba, povezana v ljubezni in spoštovanju. Pogosto trpimo, ker s partnerjem nimamo več občutka pripadnosti, saj opažamo, da se je od nas čustveno oddaljil, in iščemo načine, kako bi se z njim spet povezali. Včasih bi ga tudi radi spremenili, le da bi začutili, da smo mu pomembni, ker se je spremenil zaradi nas. In velikokrat je sprememba partnerja počasna ali skoraj nemogoča – bolj kot čustveno pritiskamo, manj je pripravljenosti za spremembo. Se pa tukaj postavlja tudi vprašanje sprejemanja partnerja, tudi če ni tak, kot bi nam v celoti ustrezal.

Zelo je pomembno, da vam partner daje občutek ljubezni.

Dobro pa je, da mu razložite, kaj od njega čustveno pogrešate, in katere so morda vaše globlje potrebe, ki so z njim nezadovoljene. Lahko poskusite tudi s pisanjem pisma, ki si ga prebere. Verjamem, da ste mnogo tega že naredili in ste morda celo že utrujeni. In prav imate – če želi nekaj spremeniti le eden, je to boleče. Tega včasih ne moremo preprečiti; še več – terapevti to vidimo kot nekaj dobrega, močno spodbudo, da v partnerstvu zares poskrbite zase – ali postavite jasnejše meje ali pa razmislite, če so vam te partnerske dinamike sploh še sprejemljive.
Je pa koristno, da se vprašate, če so vam ti občutki zavrnjenosti, ki se ob njem prebujajo, znani že iz preteklosti. Velikokrat želimo na primer spremeniti svoje starše, ki nam ne dajejo take oblike ljubezni, kot bi si jo želeli kot otroci.

In potem se hrepenenje po zadovoljitvi čustvenih potreb prenese na partnerja.

Dostikrat pomaga tudi partnerska terapija pri razumevanju in predelovanju teh preteklih vzorcev primarne navezanosti v varnem terapevtskem odnosu ob navzočnosti partnerja. V tem primeru bi vas usmerili v raziskovanje anksiozno-ambivalentnega stila navezanosti, kjer je zelo pogosto, da si anksiozen partner želi spremembe bližnjega, partner, ki je izogibajoč, pa se temu umika …
Pomembno je, da znate čustveno poskrbeti zase, saj je lahko nevarno, da smo zaradi partnerja popolnoma “depresivni”, ker on s tem pridobi veliko moč nad našim duševnim stanjem, in smo od njegovega vedenja lahko čustveno odvisni – soodvisni.
Vam je ta pojem poznan? Če ni, o tem veliko piše Sanja Rozman. Priporočal bi vam tudi psihološko knjigo: Gostečnik: Je res vsega kriv partner?
Bistveno je, da ohranimo zdrav občutek naše psihične identitete, če smo v odnosu ali ne. In tukaj vam lahko samo čestitam, da se borite, ste začeli delati spremembe, hoditi na terapijo, razmišljati globlje … Zelo koristno je tudi prisluhniti telesu, kaj vam govori s svojimi senzacijami ob partnerju.
Vse dobro vam želim.
Komentar je napisal :
Zmago Švajncer Vrečko , terapevt stžist.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Podoben članek najdete TUKAJ.

Kako prekiniti vzorec vzgoje svojih staršev: Svetovanje za starševstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Rabim pomoč, nasvet, usmeritev na “pravo pot”. Zanima me, kako prekiniti vzorec vzgoje svojih staršev. Postajam namreč njuna kopija, kar se obnašanja in vzgoje tiče in to je tisto, kar sem jaz kot otrok najbolj sovražila. Vzkipim za vsako malenkost, tako kot moj oče. Živce izgubim tako hitro kot moja mama. Namesto pohvale raje grajam, dajem otroke “v nič”, tako kot sta starša mene. Konec dneva se sovražim zaradi svojega obnašanja. Nočem bit takšna mama svojim otrokom, želim prekiniti ta vzorec . S svojo mamo nimam nekega mama-hči odnosa, želim pa ga imeti s svojimi otroci. Kam se naj obrnem po pomoč?
Hvala za vsak nasvet 🥰

________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Glede na to, kaj ste doživeli v vasem otroštvu, je povsem logično, da se vam zdaj dogaja ta situacija.

Otroci vsem nam – in res dobesedno vsem – zbudijo vse tisto, kar nosimo globoko v sebi, pa sploh ne vemo.

Torej vse, kar ste doživeli kot otrok, se vam zdaj prebuja ob vaših otrocih. Otroci nezavedno – nenamerno!  Zaznavajo te naše pretekle potlačene vsebine in nehote pritiskajo prav na naše rane. Torej več hudega kot smo doživeli, bolj bodo otroci nas spravljali ob živce. To je taksna terapevtska evolucija družine, ki se zgodi zato, da se čustveno naporne vsebine predelajo in ne potujejo po družinskem deblu naprej na nove generacije. Otroci niso nič krivi, ker se to zgodi intuitivno, avtomatsko, vi pa tudi ne, ker odreagirate na način, kot ste ga sami spremljali v vašem otroštvu. Nosite pa žal zato večjo nalogo in tudi večjo odgovornost, da to pri sebi spremenite.
Toda imam dobri novici.
1.v tem niste sam, vsi starši delamo enako (prenašamo svoje vsebine naprej, eni bolj, drugi manj) .
2.to se da spremeniti. Ni lahko, ampak se da. Nekaj lahko začnete delati že doma, sami. Pišite dnevnik vašega počutja. Poskusite ugotoviti, na katere dneve padete ven in kaj bi lahko bil krivec. Izjemno pogosto je krivec utrujenost in celo izgorelost, npr. ob koncu dneva starši načeloma generalno težje zdržijo z izzivi otrok. Zaznavajte svoje počutje in ko bi najraje znoreli, se ugriznite v jezik in pojdite v drug prostor. Dihajte. Trebušno dihajte. Štejte od 500 dol, odštevajte po 7. Fokusirajte se na en predmet. Ko boste tako z dihanjem pomirili telo, boste lahko dobili večji nadzor nad sabo. Potem ko ste mirnejši, lahko zaznavate, kaj tako boli. Kaj vam sprožata vaša otroka?

Omenjate, da ste vzkipljivi (tudi to je logično, če ste doživeli nasilje), zato otroci verjetno preizkušajo vaše meje.

Ob tem se odrasli lahko počutijo, kot da jih zafrkavajo, ne upoštevajo, ne jemljejo resno, ne spoštujejo in podobno. Če ste sami doživeli te občutke kot otrok, da vas npr. oče ali mama nista upoštevala in spoštovala, potem je logično, da vas zdaj najbolj boli prav to. Verjetno se v vas zbudi vas notranji otrok, ki ob občutku nespoštovanja doživi isto osramočenost in nespoštovanje, kot jo je ob svojih starših. In kriči, kot je morda že takrat. Za vso to jezo pa se v resnici skriva ena tona žalosti.
In kako bi bilo se z njo srečati? Si jo dovoliti izjokati, in reci svojemu notranjemu otroku da je upravičeno besen, jezen, osramočen in žalosten in da ga starši ne bi smeli spravljati v taksne občutke? Da se mu godi krivica in da je hudo, da ga še nihče do zdaj ni pomiril? Kako bi bilo samo dovoliti si to začutiti in videti, kako bi se počutil ta vaš notranji otrok, če bi mu nekdo samo ubesedil to krivico, vsaj malo? In mu obljubil, da ga bo od zdaj naprej ob stiku s temi občutki vedno zaščitil, tako da ne bo rabil ne več kričati, ne več padati ven…?
Potem bi bilo verjetno drugače.  In če boste uspeli ob vsakem izpadu ugotoviti, katera je vaša bolečina spodaj, potem boste ob otrocih korak za korakom, počasi, počasi, postajali nov človek…
Kot vedno pa vam toplo svetujem vključitev v terapijo, ki vas lahko vsega tega dokaj hitro nauči in vam lahko tukaj res pomaga postati človek, kakršen si želite biti.
Samo pogumno!
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch
Najdete nas tudi na Facebooku in Instgramu.

Kaj storiti, ko te otrok potisne čez rob: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni. Pišem ker sem obupana.
Moj otrok je star dobra 3 leta.  Zadnje čase ima ogromne izbruhe.. Vse je NE, vse je NE BOM, tepe me, nagaja, kriči, izsiljuje z jokom, histerijo in me potisne čez rob…
In kaj se je začelo dogajati? Potisne me tako prek roba, da samo udarim. Po riti, potegnem za lase, frcnem po ustih, ko kriči.. Celo telo kriči, da nočem biti taka!!! Jočem v sebi in se opravičujem otroku. Mu povem zakaj sem to naredila in da tega nočem, naj mi oprosti..
Prosim vas za pomoč..
Torej kaj narediti, ko te otrok potisne čez rob.. Sva sama, brez očeta. Nimam se kam umakniti.. Samo tisto kričanje me ubije in ga ne znam ustaviti drugače kot z udarcem..
 Moj otrok je cel moj svet in potem ga tako kaznujem
Hvala Vam ♥️ hvala za vsak nasvet. Tudi za grajo. Vem da si jo zaslužim. Še udarca se ne bi sedaj branila.. 💔
__________________________________________________________________________________________________________________
Oh, draga mamica, kako zelo mi je hudo tole prebrat. Čutiti je, da se obsojate, da ste v nemoči in krivdi in da ne veste, kako naprej. Upam, da boste dobili samo sočutne nasvete in na vse apeliram, da ne dodajamo obsojanja in krivde…
Kljub temu, da čutite, da ste kot mama pogrnili in da ni izhoda, bi vam rada sporočila, da ni prepozno in da vse možnosti za drugačen odnos še imate. Toda ne glede na vse, ste opisali nasilje in bi vam tukaj resnično priporočila, da takoj najdete vso možno podporo in strokovno pomoč.

Iskanje tega ni sramotno, saj si končno priznamo, da ne zmoremo vsega in tako zaščitimo sebe in naše otroke.

Starševstvo ni enostavna stvar, sploh če smo sami. A ne glede na status starša/staršev, vsak otrok tam po 2.letu močno, močno začne izražati svojo voljo, ki ji mi grdo rečemo trma. In vas bom še popravila: v tem času otrok se ne izsiljuje, preprosto zato, ker tovrstnih manipulativnih mehanizmov še nima razvitih. Seveda pa na vse možne načine instinktivno išče ugodje in način, kako biti viden, slišan. Tega razvoja se terapevti izjemno razveselimo, saj otrok prvič začne močneje doživljati sebe. Starši pa se moramo naučiti kako zdržati.
Glede trme lahko več najdete v tem videu: TUKAJ.
Naše impulze moramo reševati tako, da jih prestrežemo. Če opazimo, da smo vznemirjeni (berite tudi zaspani/utrujeni/lačni/…), moramo vedno najprej poskrbeti zase. Kot na letalu v primeru nesreče, z masko. Vedno jo moramo dati sebi najprej, pred otrokom. Ta del zahteva veliko samoopazovanja, samorefleksije, prepoznavanja naše napetosti, jeze in podobno. Jaz na terapijah zelo pogosto z mamicami narišem semafor jeze. Kaj nas spravi iz zelene v rumeno in iz rumene v oranžno ali rdečo je pomembno.

Ko ugotovimo, da smo v rumeni coni, je čas da se umaknemo na stran, še pred tem pa otroku povemo da pridemo takoj nazaj.

Če ga to spravi še v večjo stisko, mu poskušamo dati prej neko igračko, ali karkoli, da se zamoti, morda kakšno pesem ipd. To je v takih primerih manjše zlo – ker moramo vedno najprej pomiriti sebe.
Kako pa pomirjamo sebe?
Zelo različno… nekateri grejo v drugo sobo štet do 10, ali pa odštevat od 500 po 7, drugi dihajo tri minute in to zavestno, tretji grejo kričat in boksat blazine, četrti najdejo svoj top komad in plešejo.
Kaj vas pomiri? Najdite nekaj, s čimer presekate občutke pri sebi.
Občutke ob otrocih lahko v globini rešimo samo tako, da ugotovimo, na kater del smo občutljivi. Kaj nas rani, na kater del naših ran nam otroci nezavedno pritiskajo… precej pogost je npr občutek nemoči, ali pa občutek neslišanosti, nerazumljenosti, neupoštevanja… kaj je vaš nepredelan občutek, ki ste ga v otroštvu doživljali ob vaših starših? Kaj vas je tam najbolj bolelo? Ali pa pri kakšni drugi globlji nepredelani izkušnji?
Otroci nam vedno nehote in nezavedno pritisnejo ravno tja, kamor najbolj boli in kjer rabimo sami največ pomoči. Če ne veste, kaj vse bi to lahko bilo, morda razmislite o terapevtski pomoči…
Ste mamica samohranilka in to ni enostavno. Mamice samohranilke ste hkrati mučenke (za vami je težek odnos, ampak ste preživeli) in hkrati največje bojevnice. Pri tem je se bolj logično, da se lahko izčrpate. Zato morate razmišljati vnaprej, se bolj kot sicer, kako najti pomoč, si vzeti čas za počitek, zase ipd. In – če je drug starš funkcionalen – ne prenehati vztrajati na stikih z otrokom. Ker otroku in vam to pripada.
Na koncu pa: niste slaba mami, le rabite pomoč in trening poslušanja sebe. Uspelo vam bo!
Če ne, pa smo vam tukaj vedno na voljo ❤️
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Ne zmorem več dojiti, kako naprej: Svetovanje za starševstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:
Pozdravljeni. Zelo naporen večer je za mano, po 24 mesecih sem danes ob dojenju začutila, da se počutim prav posiljeno.
Do zdaj mi je bilo dojenje večinoma ok, ampak že kar dolgo časa se doji več kot novorojenček! Non stop hoče bit na zizi! Najhuje pa je zadnji mesec saj smo dali čez 2 virozi skoraj eno za drugo in je že skoraj cel mesec doma iz vrtca in se posledično NON STOP doji! Pa vleče to zizo, pa spet levo, pa desno, pa levo, pa desno in meni se spet nabira in nabira in začutim kako se počutim, da me posiljuje!! A moram pač potrpet ker ona je mala in rabi zizo, da se umiti, ker bog ve kaj jo matra, da 2h ne zaspi (opazila sem tudi da ji raste zob). In ko sem dojela, da se počutim posiljena, sem postala še bolj besna, prosila boga naj hčerka zaspi, ker meni se bo scufalo!! Hčerka med tem spet probava ščipat mojo roko. Ji mirno govorim da mami buba in da danes je dovolj roke. Spet kričanje. In sem spet popenila, dvignila glas in se zadrla naj neha in da greva pac v dnevno sobo, ker očitno ne misli spat!! In seveda jok, kričanje.. Šla sem v dnevno sobo in jo pustila samo v spalnici. Sicer z 15000000 ton krivde, ampak nisem zmogla več dojiti!!!

Prišla sem do točke, da me sploh ni več ganilo to kričanje!

In kar je najhuje, prišla za mano, se mi vsedla v naročje in je sploh nisem mogla videti kot malo nedolžno bitje, ki rabi mirno, zregulirano odraslo osebo, da se umiri. Videla sem jo kot osebo, ki mi gre na živce. In velikokrat jo vidim tako. Na splošno se res res trudim vzgajati po načelih sočutne vzgoje, ampak jaz sem tako utrujena!! Nimam življenja, nimam hobijev, ničesar ne morem, sem živa duda že 2 leti .
Jok, krivda, trenutno se počutim otopelo.. Razmišljam kakšno nepopravljivo škodo sem ji spet naredila s svojim obnašanjem. Tako zelo si želim bit dobra mamica za njo, ampak enostavno na trenutke, ko so težke situacije, popustim na celi črti. Še eno področje na katerem sem pogrnila. Sem mislila, da bom, če se ji bom cela predala naredila največ za njo, da ne bo osamljena kot sem bila jaz kot otrok, ampak nisem pa pomislila, da bom sebe čisto izgubila s tem. Še najhuje pa je, da moji možgani njo krivijo za moje stanje. Prosim, če se je katera mamica znašla kdaj v podobnih občutkih, da mi poveste, kako ste se zvlekle iz tega? A se lahko popravim škodo, ki sem jo naredila? Kako naprej, če ne bom več zmogla dojiti?😣😭💔💔

 

__________________________________________________________________________________________________________________

 

 

Oh draga mamica… najprej en virtualni objem.
Mislim, da se je kaj taksnega že kdaj zgodilo vsaki mami. Niste sami in niste krivi in niste slabi. Vsak otrok kdaj zahteva preveč in posesa celo mamo. Vsak otrok kdaj ne zaspi po 2h. Vsaka mama gre kdaj iz sobe. Vsaka mama kdaj znori. In vsaka mama kdaj ne zmore. Ste samo človek in lahko si to priznate. In delate največ kot lahko.
Pravzaprav morda v vsakdanu delate preveč kot lahko, kaj mislite?

Spodaj ste napisali en pomemben stavek: “mislila sem, da bom, če se bom cela predala naredila največ za njo, da ne bo osamljena, kot sem bila jaz kot otrok….”

Torej odgovor zakaj to počnete ste si dali že pravzaprav sami. In tako zelo zaboli ta stavek, da bi človek kar zajokal z vami in vašo osamljeno punčko v vas.
Zdaj se morate samo srečati s svojo osamljeno punčko, jo potolažiti, ji priznati, da se je zgodila krivica in rešiti najprej njo – torej otroka v vas! Samo razmišljam, koliko vaše osamljenosti vam pravzaprav zbudi to vaše dete, ko dve uri porabite sami za nekoga drugega…. ?
Ko ste pisali na začetku o posilstvu, sem vas želela vprašati, če se vam je kakšna spolna zloraba zares zgodila. Mame, ki imajo to izkšnjo, precej hitreje začutijo gnus in hkrati težje postavijo meje in neredko se zgodi, da prav oboje ob svojem otroku. Če ste kaj taksnega res doživeli, vam nujno svetujem obisk terapevta, ki dela s spolnimi zlorabami…
In zdaj se glede dojenja.  Mi res priporočamo – tako kot who – dojenje tam vsaj do 2-3leta, ampak (!) le dokler je obema tako ok. Če vam ni več ok, se lahko odločite za odstavljanje. To je povsem povsem ok. Lahko to naredite in ste kljub temu najboljša možna mami. Pravzaprav ne kljub temu, celo ravno zaradi tega. Če bo to pomenilo, da boste prisluhnili sebi in vašim željam, ter razreševali vaše rane hkrati, bo to najlepše darilo vama.
Priporočam vam, da raziščete (doma ali na terapiji) tudi zakaj imate težave s postavljanjem meja. Otročki jokajo, in protestirajo, itak, ampak na nas je, da precenimo, kdaj preprosto moramo narediti se kaj zase.
Vse dobro, čudovta mamica. Ne pozabite na vašo čudovitost, res ne ❤️🤗🤗🤗
P.s.: se nasvet glede krivde. Pa za dobro otroka. Če čutite, da je bilo kaj preveč, se otroku lahko opravičite in pocartate dvojno naslednji dan. Se najboljše pa je, da njej in sebi obljubite, da boste raziskali, kaj se dogaja in morebiti poiskali pomoč. Mate vi to. In bravo za pogum, za pisanje v skupino. Ni samoumevno ❤️
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu. 

Naj zaupam svojim občutkom ali njegovim besedam: Sos za partnerstvo

/0 Komentarji/in /Napisal:

Vprašanje:  Pozdravljeni. Sedem let bo odkar sva s partnerjem skupaj. Stara sem 43, partner dve leti starejši. Nisva kot ‘normalni’ pari, saj živiva ločeno, 40 km narazen. Na vezi sva dnevno, videvava se 1 krat med tednom in ob vikendih. Dopuste preživljala skupaj, brez izjeme. Jaz skrbim za svoje otroke, hišo, on skrbi za svoje starše in hišo na drugi strani. Kuha, pere in vse ostalo kar spada zraven, si sam. Takšno življenje mi pravzaprav v večini odgovarja, saj imam rada svoj mir. On pa tudi. Občasno pa se zgodi, da se ne vidiva po 10 dni, in takrat pri meni nastopi stiska. Začnem se spraševati, kaj je smisel takšnega razmerja. Počutim se zapuščeno, kot da nimam nikogar, ki bi mu lahko zaupala svoje skrbi, bremena. Veliko mi pomeni pogovor iz oči v oči, dotik, objem. Vse je lažje. Ko sva narazen, tega ni, in vsak dan je težji. Z vsakim stikom preko telefona izgubljam voljo, da bi se trudila za to razmerje.

Ko se spet srečava, seveda vse te misli in občutki izpuhtijo.

V veliko stvareh se ujemava, uživava skupaj. Pokaže, da me ljubi. Pove, da mu veliko pomenim, da si pa te misli moram pregnati, ker me občutki zapuščenosti varajo. Da ni tako, da je vse to v moji glavi. Ljubim ga kot še nikoli nikogar. Je moj najboljši prijatelj. Pa vendar, ti občutki nesmisla nadaljevati razmerje se mi vsake toliko časa pojavijo znova in znova. Ne morem se jih rešiti. Naj zaupam svojim občutkom? Ali naj verjamem njegovim besedam?

________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni, draga gospa.
Ne vem, če se je v vmesnem času situacija kaj spremenila (bi se mi zdelo povsem možno), morda sta poleti uspela več časa preživeti skupaj (?), ampak takšna kot je bila, je bila za vas zagotovo zelo obremenjujoča. Povsem razumljivo bi bilo, da bi si želeli drugačen, bolj povezan odnos in vsi vaši občutki so povsem logični. Ko smo z nekom zares povezani, si želimo srečevanj tudi v živo. Vse zveze na daljavo so velik izziv, lahko za koga tudi boleče, pa tudi pogosto neklasične.

Vseeno bi se ustavila pri vašem občutku zapuščenosti… saj veste, vedno je pomembno, da takrat, ko nam partner pritisne na nek občutek, preveriti, če smo nanj morda kaj posebej reaktivni, oziroma senzibilni.

To zadnje se lahko zgodi v primeru, če smo kdaj prej res doživeli zapuščenost in nismo imeli nad tem kontrole, torej da se nič ni dalo spremeniti… Npr. če nas je kot otroka kdo zapustil, če smo odraščali ob enem staršu, če nas je morebitna ločitev staršev globoko prizadela & smo jo doživeli kot izgubo enega ali obeh staršev, če smo bili dlje časa ločeni od staršev, veliko v varstvu pri starih starših, hospitalizirani ipd ipd. Če ste doživeli karkoli podobnega, bi bilo smiselno, da najdete vašo notranjo punčko in najprej potolažite njo, ji date vašo popolno navzočnost in obljubo, da je vi ne boste nikoli zapustili. Morda boste ta nov odnos z vašim notranjem otročkom tako zelo vzljubili, da boste začutili, da jeza in žalost odpadata in se bo zapuščenost ob partnerju zmanjšala. Morda pa bo punčka v vas končno začutila, da je v polnosti vredna lepih in povezanih odnosov in da ne rabi tolerirati nič manj kot to. In da se povezanih odnosov ne rabi bati in da si lahko podeli mir tudi znotraj povezanega odnosa. Da ji pripada nekaj lepega in globokega.

Če tovrstne izkušnje morebiti nimate, pa bi vas samo spodbudila k temu, da prav nikoli ne nehate slediti svojim občutkom – ker vam nikoli ne lažejo.

Pri vašem vprašanju sicer ni nujno, da gre toliko za logiko ali-ali (ALI zaupate sebi ALI njemu), ampak za logiko in-in (lahko zaupate sebi in verjamete njemu). Še več, vas partner res lahko doživlja, da vas ljubi in da je takšna ljubezen najlepša. Je pa vprašanje, če si drzne tvegati preveriti, kaj vse ljubezen lahko ponuja – večjo bližino in globino. Lahko si celo tega želi, pa čustveno ne zmore. Omenjate namreč skrb za starše, kar lahko pomeni, da gre za s starši zvezane odnose. Ni pa nujno… Morda pa vas čez čas preseneti in bosta ugotovila, da si oba želita več in se preselila kam skupaj, ali pa bližje drug drugemu. Morda pa bosta ugotovila, da so želje različne.

Kakorkoli pa že bo, nikoli ne nehajte zaupati sebi.

Vaši občutki so sporočilni in vam sporočajo, da vam pripada več od trenutne (takratne) situacije. Samo pogumno jim zaupajte in poiščite način, da se boste ob partnerju počutili v občutkih upoštevani in vzeti resno tudi v dejanjih, ne le besedah. To vam namreč res v polnosti pripada: odnos, kjer se boste počutili ljubljeno, hoteno in želeno ❤️ Samo naprej. Če čutite, da imate težave s tem, da si prisluhnete, ali pa s tem, da postavite meje.
Vse dobro.
Odgovor je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu. 

Ali je dovolj ljubezen enega starša: Svetovanje za starše

/0 Komentarji/in /Napisal:
Vprašanje:
Z bivšim partnerjem imam 2 otroka. Starejšega dečka (9 let) oče prav vidno ves čas zaničuje, vidi se, da ga ne mara. Fant je v šoli zelo priden, uspešen v športu, skratka fant na katerega bi bil lahko vsak starš zelo ponosen. Vendar očetove ljubezni ne dobi. Danes mi je rekel, da je sin navadna pi*kica, ker lahko joka za vsako stvar. Fant je zelo čustven in ljubeč otrok. Prihajajoči vikend sta pri njem in otrok ima v nedeljo neko šolsko zadevo na katero si želi iti. Oče mu je včeraj rekel, da ne bo šel, ker ima za vikend že druge plane. Po koncu pogovora mi je jokal, da si želi, da ga ne bi bilo na svetu, ker se je oče nanj jezil in mu rekel s posmehljivim glasom, da mu njegove želje niso pomembne. Žalostna sem in v stiski, skrbi me v kakšnega fanta se bo deček razvil. Ali je otroku lahko dovolj ljubezen enega starša?
Naj povem, da je oče ločen že drugič in ima tudi iz prejšnjega zakona 2 otroka, da je človek z narcisistično motnjo in da žal tudi sam ni bil deležen ljubezni svojih staršev, ki so ves čas preferirali samo njegove sorejence. Še vedno je tako. Njegovih vnukov ne marajo niti njegovi starši. Ne razumem zakaj dela isto, kot so z njim počeli njegovi starši?
Kako naj otroku na najbolj primeren način pomagam, da bo vedel, da je ljubljen? Da nas je veliko drugih, ki ga obožujemo. Sama mu to povem vsak dan pa ne vem, če je to dovolj. Deček hrepeni po očetovi ljubezni.
__________________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljena, mamica v stiski. Vaša zgodba je res žalostna in do otrok kruta. Že meni je hudo prebrat, da ima otrok očeta, ki ga pred vami zasmehuje in ponižuje ter ne upošteva njegovih želja, kako se morajo šele počutiti vi in vaša otroka 😞 prav krivično je to do vseh.

Dejstvo je, da imate prav, da glede stikov ne morete preprečiti in ne bi bilo prav, lahko pa opolnomočite otroka, do te mere, da bo zmogel se postaviti zase, ko vas ne bo zraven.

Otroci sicer čustveno ne zmorejo biti nikoli kos staršem, lahko pa v sebi vedo, zaradi naših besed in dejanj, da niso krivi za vedenja odraslih in da se jim dogaja krivica. Če gre za šolske stvari, mislim, da lahko tukaj mirno vključite svetovalno delavko in csd s tisoč pozivi, da se oni vztrajajo glede upoštevanja otroka. Po moji vednosti lahko tudi šola da prijavo na csd, če bi otroku onemogočal obiske obšolske dejavnosti.
Narcisa žal ne morete rešiti – gre za osebnostno motnjo in potrebuje strokovno pomoč, a je sami skoraj nikoli ne poiščejo. Tukaj bi vam v teoriji se najbolj lahko pomagala morebitna aktualna partnerka, ki je statistično gledano največkrat razlog prihoda na družinsko terapijo. A pri  ločenih je to torej težje in v praksi redkokdaj možno.

Povsem logično zveni, da je odnose od doma (zanemarjenost in ponižanje, ki jih je prejel doma), prenesel tudi v partnerski in starševski odnos.

Pravzaprav to naredimo vsi, v večji ali manjši meri. Vsi v odnose prinesemo vzorce iz primarne družine. Temu se lahko izognemo le z ozaveščanjem, delom na sebi in s psihoterapijo. Da se, ampak to žal ni vaše delo, ne glede na to, kako bi si to želeli. Mene ob napisanem pomirja le to, da se grdo izraza o otroku vam, ne pa njim. Če bi zaznali kaj taksnega, bi slo za čustveno nasilje in v tem primeru je nujno ukrepati, prav tako pa so dolžni ukrepati vsi, ki bi za to vedeli, tudi šola in csd. Vaša naloga v tej situacijo je to, kar pravzaprav že počnete: ljubeče in sočutno spodbujate in izkazujete ljubezen. Otrok pa bo od vsakega vzel najboljše.
Vse dobro.
Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu. 
Copyright © 2016 - 2020 - Vita Bona - družinska terapija

Vita bona novice!

Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.



Politika zasebnosti

Spoštujemo vašo zasebnost in se zavezujemo, da bomo osebne podatke, pridobljene prek spletnega informacijskega sistema, skrbno varovali in jih brez vaše privolitve ne bomo posredoval tretji osebi oziroma jih uporabili v druge namene. Ker obstajajo v spletnem informacijskem sistemu določene povezave na druge, zunanje spletne strani, ki niso vezane na nas, ne prevzemamo nobene odgovornosti za zaščito podatkov na teh spletnih straneh.

Hkrati se zavezujemo, da bomo po svojih najboljših možnih močeh varovali podatke in zasebnost obiskovalcev spletne strani .

Da bi preprečili nepooblaščen dostop do pridobljenih podatkov ali njihovo razkritje, ohranili natančnost osebnih podatkov in zagotovili njihovo ustrezno uporabo, uporabljamo ustrezne tehnične in organizacijske postopke za zavarovanje podatkov, ki jih zbiramo.

Več: https://druzinska-terapija.com/politika-zasebnosti/