Kako bi svojemu partnerju približala osebnostno rast? SOS za partnerstvo
Vprašanje:
Vprašanje:
________________________________________________________________________________________________________________________
__________________________________________________________________________________________________________________
Vprašanje: Pozdravljeni. Sedem let bo odkar sva s partnerjem skupaj. Stara sem 43, partner dve leti starejši. Nisva kot ‘normalni’ pari, saj živiva ločeno, 40 km narazen. Na vezi sva dnevno, videvava se 1 krat med tednom in ob vikendih. Dopuste preživljala skupaj, brez izjeme. Jaz skrbim za svoje otroke, hišo, on skrbi za svoje starše in hišo na drugi strani. Kuha, pere in vse ostalo kar spada zraven, si sam. Takšno življenje mi pravzaprav v večini odgovarja, saj imam rada svoj mir. On pa tudi. Občasno pa se zgodi, da se ne vidiva po 10 dni, in takrat pri meni nastopi stiska. Začnem se spraševati, kaj je smisel takšnega razmerja. Počutim se zapuščeno, kot da nimam nikogar, ki bi mu lahko zaupala svoje skrbi, bremena. Veliko mi pomeni pogovor iz oči v oči, dotik, objem. Vse je lažje. Ko sva narazen, tega ni, in vsak dan je težji. Z vsakim stikom preko telefona izgubljam voljo, da bi se trudila za to razmerje.
V veliko stvareh se ujemava, uživava skupaj. Pokaže, da me ljubi. Pove, da mu veliko pomenim, da si pa te misli moram pregnati, ker me občutki zapuščenosti varajo. Da ni tako, da je vse to v moji glavi. Ljubim ga kot še nikoli nikogar. Je moj najboljši prijatelj. Pa vendar, ti občutki nesmisla nadaljevati razmerje se mi vsake toliko časa pojavijo znova in znova. Ne morem se jih rešiti. Naj zaupam svojim občutkom? Ali naj verjamem njegovim besedam?
Vprašanje: Prišla sem do točke, ko resnično potrebujem nasvet. Odnos s partnerjem je že nekaj časa turbolenten. Ko pride domov gre za računalnik in po nekaj ur igra igrice. Otrok, ga tudi v joku prosi za pozornost, a ga ne gane. Vse kar se tiče otroka je na meni. Resnično ne vem več kaj narediti, da bi videl, da starševska vloga ni samo služba in plačevanje stroškov. Sam ni poznal očeta in tudi otroštvo je bilo grdo, a zakaj potem dela enako? Vem, da je to vzorec, ki ga pozna, ampak jaz res nočem pristati na to. A je pri drugih družinah tudi tako? Ne vem a je bolje, da živiva sami ali da odrašča z očetom, ki je odstoten ali pa za računalnikom. Glede partnerskih terapij sem mu omenila, a niti slučajno noče slišati. Prosim za kakšno besedo, nasvet. Hvala
__________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana, žal mi je za vašo situacijo.
Verjamem, da vam je težko, ko je mož odsoten in je družina praktično brez očeta. Kot ste že omenili, vaš mož ponavlja vzorce iz svoje prvotne družine in pelje naprej po tej poti, ki je izredno uničujoča.
Sploh si ne znam predstavljati vse teže, ki jo morate nositi v tej družini.
Če se malo osredotočimo na moža: ste vedeli, da so velike količine dela in ogromne količine igranja video igric le prekrivanje težav in zakrivanje vseh njegovih čustev, ki jih je po vsej verjetnosti vedno moral tako prekrivati? Težava glede video iger je namreč pri vašem partnerju očitno že prerasla v odvisnost in to bo moral mož rešiti sam. Prav on je tisti, ki bo moral narediti prvi korak v smer razrešitve te težave. Vi mu lahko pomagate, ko se bo on odločil, da bo delal na tem in si bo želel spremembe. Glede pristopa pogovora in postavljanja meja ima vsaka oseba svoj način, kako pride do spremembe.
Takšni primeri so zelo težki, saj nikogar ne morete prisiliti v partnersko terapijo. Obstaja pa druga rešitev in drug način razmišljanja… Ste morda premišljevali, da bi šli sami na terapijo? Da bi morda odkrili malo bolj svoja čutenja in bi preko sebe dobili nov vpogled na vaš partnerski odnos? Morda vam bo nov pogled pomagal odkriti kakšne poglede, ki so vam bili do sebe še prekriti, ali pa dali novo perspektivo, kako v partnerstvu postaviti meje.
Želim vam vse dobro in srečno za naprej.
Komentar je zapisal terapevt Denis Ališič.
___________________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana, najprej hvala za deljeno zgodbo. Verjamem, da čutite ob partnerjevi neaktivnosti pri vlogi očeta ogromno nemoči in obupa. Tako zelo si želite, da bi vaša hči uživala v povezanosti z očetom, pa žal tega ne zmore. Kaj ga zadržuje ve globoko v sebi sam. Morda celo ne pozna odgovora na razumski ravni in dokler se ne bo umiril, stopil v stik s sabo, tudi ne bo prišel do odgovora, ki se lahko skriva na nezavedni ravni. Ravno pretirano bežanje v delo in večurni odklopi popoldan za računalnikom kaže, da ga vleče v odvisnost. Odvisnost pa po navadi prekriva kakšne nerazrešene boleče rane. Kadar gre za hujše travme, zlorabe in zanemarjanje predvsem v čustvenem smislu v otroštvu, lahko vsa podoživljanja in potlačena čustva v obliki nemira, tesnobe, boleča žalosti ipd. izbruhnejo na plan, ko se človek umiri ter sprosti.
Seveda so pa dvorezni meč, saj posameznika utrujajo, lahko vodijo v izgorelost, slabša se zdravstveno stanje, lahko se zadolžijo in kar je najbolj boleče, izgubljajo stik s svojimi najbližnjimi. To zadnje zelo dobro čutite vi in vaša hči, saj imate ob sebi fizično prisotnega moškega, ki pa ni čustveno dostopen. Deluje otopelo in brezbrižno navzven. Pišete, da je to vzorec, ki ga pozna iz svojega otroštva, saj je odraščal brez očeta in zakaj to ponavlja. Razumsko pozna, ni pa ozavestil in prečutil vse bolečine, zato tudi ne zmore koraka v drugo smer. Me žalosti, da zavrača terapijo, saj bi tam dobil varen prostor, da gre skozi proces čiščenja in ozaveščanja svoje preteklosti ter seveda soočanja s svojimi potlačenimi čutenji, ki ga vodijo v zdajšnji način življenjenja.
Kaj lahko storite sprašujete?
Namesto njega čisto nič. Lahko poskusite z mirnim pogovorom, brez obtoževanja kako se počutite ob tem, ko ni prisoten. Verjamem pa, da ste že poskusili vse možne načine, da bi bili videni, slišani in upoštevani. Morda se tukaj navežete na vaše doživljanje.
Katera rana se tukaj ob partnerju odpira?
Ob kakšnem očetu ste vi odraščala?
Kako vaša notranja punčka hrepeni po varnosti, opaženosti in globoki čustveni povezanosti? Pri tem raziskovanju pa imate veliko prostora, da skušate zaceliti lastne primanjkljaje v preteklosti.
Kaj ob tem doživljate in kam vas čustveno pelje ta brezbrižnost ter nedostopnost. Možno je, da ga bo to ‘zbudilo’ in bo ozavestil težave ter si skušal poiskati pomoč. Nihče ne ve razpleta in tudi za možno ločitev ne more nihče sprejeti odločitve namesto vas. Se boste pa lažje odločili, če si podarite nekaj časa za delo na sebi in raziskovanju vprašanja kaj si resnično želite. Vse dobro vam želim.
Komentar je zapisala terapevtka Saša Golob.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Vprašanje: Pozdravljeni. Pišem vam iz obupa. Trenutno sem samski. S sodelavko sva flirtala, po 14 dneh pa je prvič prespala pri meni. Takrat je ona bila v zvezi, z njim ima tudi dva otroka. Njen partner ni vedel zame dokler ni zanosila. Zelo sva bila vesela, on pa je pritiskal nanjo in naredila je splav. Kar ji zamerim za vedno. Od takrat ji več ne zaupam, sem tudi noro ljubosumen, tudi ostale stvari so se kopičile, z njim ni vedela nehati biti v stiku.. Junija smo se vselili skupaj, takrat sem znorel, jo poniževal in udaril. Zdaj sva ločena, jaz imam prepoved približevanja, a jaz bi stvari rad popravil, da lahko ponovno začnema. Enostavno vidim, da tudi ona marsikaj čuti do mene, enako tudi jaz do nje. Naj povem, da je to moja druga veza.. prva je trajala 2 meseva, sedaj pa tale, ostalo sem bil samski.. Prosim za nasvete kako ozdraviti ljubosumje, ker nimam izkušenj in ne želim več biti samski.
________________________________________________________________________________________________________________________
Pozdravljeni,
opisujete izredno težke stvari, ki niso rešljive čez noč.
Govorimo o fizičnem nasilju, ki je celo sankcionirano – kar pomeni, da so bile meje ne le malo prestopane, ampak tako močno, da se je vaša bivša/zdajšnja(?) morala zavarovati pred vami. Tak odnos ne bo nikoli več čisto enak, ker je ranjen globinsko. In tudi ona bo težko zaupala vam. Kar ne pomeni, da to ni razrešljivo, ampak…
Moj odgovor vam ne bo všeč. Ampak vseeno.
Če nista narazen, ne mislim končati – ampak delati na samostojnosti – ker je čutiti, da ste trenutno se v fazi “prilepljenosti nanjo”.
Ta odnos Ni BIL (še?) ljubezen, ampak močan močan adrenalin in strast, ki pride z njim. To je zaljubljenost in zagledanost.
Seveda to ni samoumevno, ampak je pa v vsakem odnosu zelo zelo kratkotrajno. Mine v roku 3m do cca 2h let, če je pa zraven se ljubosumje in nasilje pa se tak adrenalin lahko vzdržuje še dlje.
Ampak taksni odnosi NISO ok. Niso varni, niti niso zares odnosi.
Odnos je odločitev, je mir, je zaupanje. Seveda bi bilo potencialno možno tudi iz prevare narediti nov odnos in to ni redko – toda tisti, ki prevara nujno rabi terapijo, da to razreši. Če so tam še otroci in kot omenjate nerazrešene stvari, potem je logično, da ni moglo biti drugače, kot da vas je strah.
Moje vprašanje vam je: zakaj vam je bila privlačna le nedostopna ženska? Ste sicer kdaj bili v nekem zavezujočem in strastnem odnosu?
Zakaj toliko strahu pred prevaro? (Malo je logično, ker sta tako začela in pri vseh parih, ki tako začnejo, je tam mnogo strahu…).
Kje je vaša zdrava jeza – ne agresija, ampak jeza ki bi si rekla, ok če gre z drugim, je črta?
Kaj vam je tako odvzelo lastno dostojanstvo in ponos, da se raje spravljate v nasilje in bolestno ljubosumje?
In se ključno: ste sami doživljali kdaj nasilje, da ste bili sposobni dvigniti roko nad žensko?
Kdo je vam odvzel vašo vrednost in občutek, da ste zelo ok?
Pri nas pa ste vedno dobrodošli na terapijo – Družinska terapija – Vita Bona, če pa ne izberete nas, pa vsekakor nekoga izkušenega, kot je npr Christian Gostecnik ai Tomaz Erzar, npr.
Ampak vas moram vnaprej razočarati: terapija vam bo še bolj natočila “čistega vina” in vas soočala s samim sabo. Kar je sicer nujno, ker sicer se vam lahko nasilje in bolesten strah kaj hitro ponovijo, če ne tukaj, pa v drugi zvezi.
Dodajam se to, da je iz razpisa res čutiti, da vam je hudo – a me skrbi, da se oglaša vas strah pred osamljenostjo – zato je bistveno, da najprej razrešite tega. Potem pa naprej, če ste z gospo še skupaj, nujno po individualni terapiji(ki jo toplo svetujem njej nič manj kot vam!), morda pride prostor za partnersko terapijo. Srečno.
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Pozdravljeni! Na Vas se obračam z mojo iskreno, iz globin duše napisano zgodbo in težavami.
Moje otroštvo je bilo težko. Ločitev, mama je našla novega partnerja. Bilo je ogromno nasilja. Agresija. Policija. Od očeta do mame. Pink ponk žogica sem bila. Doma še več agresije. Grdi, neprimerni pogledi očima. Občasno kak pok po zadnjici. Bila sem majhna punčka, nisem se znala zaščititi, vedela sem, da dotiki niso primerni. Potem se je pa zgodilo. Njegov brat me je kot 9 letno punčko zlorabil. Ne posilil, do tega ni prišlo, ker sem najprej zmrznila, potem pa ušla.
Moje bistvo, moje otroštvo. Šlo je. Vsi so me pustili na cedilu. Vsem sem povedala. Mami, očetu, učiteljici. Oče je mahnil z roko, vseeno mu je bilo. Mama je jokala a ostala z njim, očimov brat je še lahko hodil na obiske. K nam domov. Očim in mama sta me pretepla. Gnusila sem se sama sebi. V oš sem hotela narediti samomor, a ga nisem. Ostala sem močna. Imela sem dve majhni sestrici. Učiteljica je prijavila socialni. Z mamo in očetom smo bili poklicani tja. Očim je z grožnjami dosegel, da me je mama prisilila lagati na socialni. Pretepel me je, spet. Očim. Da sem izzivala njegovega brata. Pri devetih letih. Odraslega moškega. Oče ni trznil. Delavke na socialni so rekle, da sem iskala pozornost. Spet sem bila ponižana. Niti toliko, da bi me povprašale brez prisotnosti staršev.
Življenje teče dalje. Očimovega brata sem še kar videvala. Rane so bolele. Gnus. Jok. Gnus. Odrasla sem. Mama ostala sama, ker je očim umrl za rakom. Nisem jokala. Privoščila sem mu. V srednji šoli me je zadelo.
Po glavi so mi šle črne misli. Preveč si zaupala. Morala bi prej oditi. Sama si šla v tisto sobo. Preko šole sem našla in šla na terapije. Pisala bi naj dnevnike. S terapevtko sva se pogovarjali. Nisem ji zaupala. Posipala je sol na rano. Da če ne bom redno hodila, je nevarnost, da sama zlorabim otroka ali več njih v odraslosti. Ker bodo rane nepredelane. Od takrat več nisem šla blizu. Leta so tekla. Sem v poznih tridesetih. Našla sem si partnerja. Ljubeč, pozoren, brez čustvene prtljage. Vse sem mu povedala. Zasovražil je mojo mamo, da me ni zaščitila. Ne pogovarjata se več. Mama joče, to je pa to. Vsaj reče tako. Meni. Ko se slišiva.
Vse to je bilo nekaj let tiho. Mirno. Rodila sem otroka. Sinkota. Čudovit otrok je. Nezahteven, majhen, nedolžen, pameten, prekrasen.
Ampak ne uidem mislim, da moram zaščititi otroka. Kaj če mu kdo škodi, kot je meni? Paranojo je opazil partner. Pomirja me. Prinese mi čtivo. Umirjam se. Čez glavo mi brenči, da bom zaradi manjkanja na terapijah pedofilka. Gabim se sama sebi. S težavo previjam sinka. Strah me je. Kaj če kaj začutim? Postanem pošast? Ne upam ga kopati! Strah, strah. Spet preberem čtivo. Da ne šteje prva, grda misel. Nisem pošast. Strah. A sem? Je imela terapevtka prav? Spet sem si nabrala materiala. To hočem predelati. Sama. Je to sploh možno? Prosim za nasvete. Hvala.
P.S: Prebrala sem si Neme krike. Marsikje sem se našla. Kot otrok sem kazala veliko znakov, ki sem jih potem ozavestila.
__________________________________________________________________________________________________________________
Spoštovana gospa, hvala za vaš pogum, iskrenost in ranljivost. Vaša zgodba je zares pretresljiva…
Veliko ste že doživeli in si predstavljam, da že samo pisanje ponovno prebuja spomine in telo.
Torej: občutki gnusa, sramu, nevrednosti so po spolnih zlorabah izjemno pogosti in v tem smislu “normalni”. Vedno pa so totalno krivični do žrtve, ki mora poleg krutosti zlorabe živeti še življenje v krutosti občutkov. Takšne stvari so kriminal in se ne bi smele dogajat nikomur. Ob vasi zgodbi mi ostaja res toliko krutosti, da ne vem, kaj je za vas bilo hujše: ali nenehno nasilje, ali odsotnost ene zdrave varne odrasle osebe, ali incest, ali dodatne zlorabe (ko nihče ne verjame), po potem se ranjen odnos s terapevtom… po svoje pa ste vse to preživeli in samo čestitam vam, da ste v resnici v marsičem šli prek stvari in ste v partnerskem odnosu rodili otročka, kljub nezaupanju in težki preteklosti… v taksnih primerih se mi res zdijo odločitve za odnose precej otežene.
Čutiti je, da ste v terapevtskem procesu kot postranski produkt prejeli dodaten strah, ravno takrat, ko bi morali dobiti varnost in zaupanje, da ste vi ok.
Ampak kakorkoli že stvari v resnici so (če nekje čutite to, česar se najbolj bojite), niste pošast. Ok? Niste pošast. Niste vi.
Četudi bi vam reagiralo vaše telo na neko misel, ali obliko spolnosti, ki ni za ostale navadna, je to le (sicer res alarmanten) znak, da se oglaša zloraba. Zloraba pa niste vi. Zloraba niste vi.
Verjamem, da so v vas te stvari trenutno se prepletene in da vas zelo skrbi, da ste to vi – ampak zloraba niste vi. Gnus niste vi. Nevrednost niste vi. So se pa ti občutki npr. gnusa po krivici zasidrali tako zelo globoko v vas, da verjamem, da jih čutite kot del sebe in se jih bojite. Ampak to niste vi, vi ste veliko več.
Morda vam bo moj predlog nenavaden: toda vas strah je vaša varovalka. Je vaša varnost. Dokler ga imate, je lahko zloraba se tako glasna in divja in dela marsikaj, pa vas ne more “premagati”. Dokler se bojite, da bi zlorabili lastnega otroka, ga niti slučajno ne boste. Ne vem, koliko vam je (npr na lestvici od 1-10) naporen ta strah in koliko imate zaradi njega posledic (kakšna povečana tesnoba mogoče npr?, nočne more ste omenjali…) – ampak če menite, da imate najvišje številke in da se oglaša na drugih področjih in vam škodi, potem potrebujete strokovno pomoč. Ne, ker bi bilo z vami kaj narobe (!), ampak ker je kruto živeti tako naporno življenje. Ker si ga nihče ne zasluzi…
Tako zelo mi je žal, da ste od terapije odnesli stavek, da boste vi tudi ponovili stvari. Kruto je to, da je bilo spet tako, da je bilo namesto varnosti spet nevarno (kot najprej doma, kot potem po ločitvi, kot po incestu, kot po očimovem maltretiranju, kot po maminem izdajstvu, kot po izdajstvu šole in CSDja), potem se terapevt. In joj, medtem ko to pišem, vam res verjamem, da vam je noro težko zaupati sploh v kakšno institucijo oz strokovno osebo, da bi vam pomagala.
Če vam pa niso, ko ste bili v najbolj ranljivi situaciji. To se ne bi smelo dogajati in tudi terapevti moramo biti pri zlorabah izredno pozorni na to, kako ubesedimo stvari….
Zato nočem biti še en terapevt, ki vam ponavlja travmo, ampak kot ste sami brali v knjigi – posledice zlorab so res izjemno različne in ni ga človeka, ki bi lahko tako na blef napovedal, kakšna bo vaša…. osebno vsem zlorabljenim svetujem terapijo, ampak nujno pri izkušenih terapevtih (!), torej tukaj odpadejo kakšne brezplačne opcije ali stažisti ipd, pač pa pridejo v poštev ljudje, ki imajo sočutje, izkušnje in znanje. Terapijo ne svetujem zato, ker bi mislila, da vsak zlorabljeni zlorablja naprej (ker to dejansko ne drži!), pac pa zaradi transgeneracijskega prenosa travma (vaših strahov – kaj če bodo drugi kaj storili).
In včasih rečem strankam, ki so preveč prestrašene za svoje otroke, da se mi zdi boljše tako (da je pri mamah povečan strah), kot pa da je odsotnost strahu. Skratka strahu ne vidim kot slabo stvar, dokler ne omejuje nas ali otroka. Partner se najbrž tudi ustraši (in sicer omenjenih omejitev), zato vas hitro pomirja (zelo verjetno tudi iz lastnega strahu). Ampak vse to načeloma težko ocenimo sami, zato vedno priporočam tretjo, strokovno osebo.
Zaradi manjka na terapijah ljudje trpijo. Tako kot vi omenjate: življenje v prekrutem strahu in občutku vnaprej, da je z vami nekaj narobe – to je nevzdržno. In tega trpljenja ne rabite več prenašati.
Zlorabe je že konec, mimo je… saj veste, kaj pravi Tanja RS: potres se je že zgodil, to so samo popotresni sunki.
Samo občutki so se….če ste prebrali njeno knjigo, ste že storili največ, kar se tice literature pri nas (ker je to naša najboljša literatura s področja spolnih zlorab). Če ste morda začutili avtorico, kot nekoga, ki zmore začutiti tudi vašo osebno stisko, vam jo toplo priporočam.
Tanja Repic Slavic je specializirana za spolne zlorabe in jo vedno priporočam-predvsem kot srčno in izkušeno osebo. Ob njej pa npr tudi Saro Jerebic, Alenko Lanz, Institut Addictiva, tudi sama delam s spolnimi zlorabami.
Vem, da je na prvo žogo nora misel, da vas spet pošiljam med volkove (terapevte brez občutka)… ampak tudi volkovom lahko rečete dovolj je. Stop.
Tudi terapevtom lahko rečete v obraz: ne zaupam vam, zlorabili ste me, bojim se vas, skrbi me, da me boste izdali… ipd.
Tudi v terapevtskem prostoru lahko postavite meje (tega smo celo veseli).
Vem, da je to za vas izziv – ker doma niso bile slišane, ampak zdaj ste odrasli in vam zaupam, da boste z vsem znanjem znali poskrbeti zase.
Privoščim vam zdrav terapevtski odnos, da boste en dan sproščeni in v sebi svobodni, brez nočnih mor.
Saj veste, že tako lahko družinske rane zacelimo samo v varnih odnosih; ko gre za incest, pa sploh ne upam pomisliti, da komu ne bi predlagala terapije.
Pa se enkrat – ne ker bi bil kdorkoli pošast (!), ampak ker se mi zdi, da si vsi, še posebej zlorabljeni, zaslužijo polno in vredno življenje.
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Vprašanje: Živjo! Moj mož je nekaj mesecev nazaj postal zelo depresiven. Včasih je bil zelo ljubeč, miren, potrpežljiv, pozitiven, potem pa kar naenkrat povsem drugačna slika (naenkrat depresiven). Težko živi, včasih ne vidi smisla, nima volje, ponoči bedi, po drugi strani pa veliko dela (za službo). Za otroke in zame nima veliko energije in volje. Najhuje mi je to, da je rekel, da čuti manj do mene in do njih. Rekel je, da so vsa njegova čustva nasploh otopela. Pravi, da mu ni vseeno in da bi rad, da se stvari vrnejo nazaj v tako stanje kot so bile. Ampak hkrati se pa preko interneta pogovarja z ljudmi, tudi z drugimi ženskami, in to skriva pred mano. Včasih sva imela tako lepo in trdno zvezo, res sva uživala en z drugim.
Težko mi je, ker bi mu rada pomagala, rada bi razumela, hkrati pa čutim veliko žalosti in jeze, da je zdaj tak, kakršen je. Počutim se izdano. Da to ni človek, s katerim sem se poročila. Počutim se jezno, ker je rekel, da manj čuti tudi do otrok. Kako lahko katerikoli starš kaj takega sploh začuti? Strah me je, da ne bo nikoli boljše. Kakšen dan je ok, potem pa spet pride dan, ko nas vse gleda otopelo, kot da ne čuti nič do nas. Kot da mu je odveč, da ima ženo in otroke. Rekel mi je tudi, da je razmišljal, da bi bil raje sam.
Za otroke večinoma skrbim sama.
Želim si nazaj svoje življenje. Hkrati bi mu rada stala ob strani. In delam vse v svoji moči, da sem razumevajoča in potrpežljiva. Kmalu bo začel tudi s terapijo.
Zanima me, če ima kdo od vas izkušnje z depresivnim partnerjem? Kako ste zdržali? Kaj je pomagalo? Je bilo sploh kdaj zares boljše?
Hvala za pomoč.
________________________________________________________________________________________________________________
Draga anonimna, ne glede na vse morebitne nasvete – vaš partner v osnovi potrebuje diagnostiko. Pregled (psihiatrični), kjer bodo ocenili, kaj se dogaja, kaj je vzrok, za kakšno vrsto depresije gre, ali so potrebna zdravila ipd. To je nujno – dlje časa kot se izogiba, dlje lahko tone v depresijo. In skrbi me, kako izgleda nezdravljena depresija na dolgi rok. Zato v prvi vrsti svetujem strokoven posvet, nato pa vse ostale načine lajšanja.
Drugo – vaši občutki v partnerstvu z možem, ki ima depresijo so LOGIČNI in NORMALNI. Nič ni narobe z vami, on je tisti, ki se je spremenil. In ker se je, ta situacija prinaša različna občutja: od nemoči, strahu, žalosti, pa do jeze… celo paleto občutkov lahko občutite!
Kako krivično do vas .😞 Depresija je poosebljena naučena nemoč in včasih jo močno občutijo tudi partnerji, ko samo spremljajo dogajanje in ne morejo vplivati na partnerja.
In to je kruto dejstvo, ki ga morate živeti: če si gospod ne bo našel strokovne pomoči, ste popolnoma nemočni glede njega. Vi namreč niste njegov zdravnik, niti njegov terapevt, da bi ga lahko reševali.
Ljudje sicer mnogokrat poskušamo v partnerstvu tudi to, ampak to prinaša s sabo močne občutke jeze in celo zamere – kar je spet razumljivo, saj res ni naravno, da partnerje rešujemo na ta način.
In kar pri tej zgodbi najbolj pade v oči – če prav razumem, gospod pomoči ni poiskal, ampak ima pa “pogum” (da ne napišem kaj drugega), da si piše z drugimi ženskami?
Kolikor ga lahko razumem, da se psihiatra lahko boji, ga težko razumem v tem, ko vas čustveno vara. Nobena psihična bolezen, ki je ne želimo zdraviti, ne opravičuje čustvene prevare. Ker pa operira z občutki sramu, lahko sklepamo, da je tudi njega sram (kar je zelo značilno za psihične bolezni!). Pa vendar – vse to samo pomeni, da je gospod v stiski in da išče pomoč povsod drugje, le tam ne, kjer bi jo res moral.
Tako kot ni fer, da zdaj vaš partner čuti vsa ta občutja, je se manj fer do vas, da na tej točki išče rešitve, ki niso funkcionalne in rušijo vajin odnos. Morda bi bila zanj na tej točki za začetek bolj varno odločiti za partnersko terapijo, kot za psihiatra…? (Čeprav bo tudi na partnerski terapiji slišal, da je diagnostika nujna – morda pa bi mu tam lažje regulirali strahove).
Malo mi sicer ob tem vprašanju ostaja občutek strahu.
Poznala sem namreč že nekaj primerov moških, ki so se po poroki in po starševstvu (sploh takem neprespanem) absurdno spremenili:
kot da bi se teh funkcij tako globoko prestrašili, da so umaknili, nekateri postali celo deviantni, pri tem pa doživljali globoke in skrite občutke.
Morda boste na neki točki morali se odločiti, koliko tega lahko sploh se zdržite. Če bo gospod se naprej zavračal zdravljenje, medtem pa si celil rane pri drugih ženskah, bo to za vas postajalo čedalje bolj nesprejemljivo (in zakaj ni že?). Tako namreč ne more živeti v odnosu nihče.
Morda pa morajo včasih iti stvari nekje tako daleč, da začutimo lastno vrednost: da se zavemo, da smo preprosto vredni več in drugačnega odnosa in da udarimo po mizi in rečemo dovolj, jaz se pa tega na tak način ne grem več. Ker ne glede na vse… vredni ste vsega najboljšega.
In ne rabite trpeti.
Ni vam tega treba.
Lahko postavite meje, povabite partnerja na partnersko terapijo, potem pa tam naredite plan kako naprej.
To vam toplo svetujem in vas spodbujam, da se ne nehate poslušati.
Vse dobro in pogumno naprej!
Komentar je zapisala in uredila Katja K. Knez Steinbuch, Druzinska terapija – Vita Bona.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Inštitut Vita bona, zavod za družinsko terapijo
Orehovo 6
8290 Sevnica
telefon: +386 41 609 888
mail:
Ker želimo biti povezani z vami se naprej, vas vabimo, da se naročite na naše mesečne novice. Od novic se lahko kadarkoli odjavite.